Jedro

Podlaga za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavljajo duševne bolečine, ki so posledica omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih. Ugotovljene škodne posledice, ki jih je utrpela tožnica, pa se ne kažejo v zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti, ampak v tožničini prizadetosti zaradi brazgotine, ki ji je ostala na obrazu in ki ji povzroča duševno trpljenje v socialnih stikih. Zato pa podlaga za priznanje denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podana.

Izrek

Pritožbi drugotoženke se delno ugodi in se prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zoper drugotoženko zavrne tožničin zahtevek še za nadaljnjih 452.500,00 SIT s pp. oz. 1.888,25 EUR s pp., drugotoženkina (skupaj s prvotožencem) solidarna obveznost do povrnitve pravdnih stroškov tožeči stranki, kot ta izhaja iz točke 3 izreka sodbe, pa se zniža na 193.413,00 SIT oz. 807,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Pritožbi tožeče stranke in prvotoženca ter nadaljnja pritožba drugotoženke se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih.

Tožeče stranke in prvotoženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna drugotoženki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 75,64 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.6.2006 delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnice in v zvezi s škodnim dogodkom dne 16.8.1996, v katerem je tožnico poškodoval pes prvotoženca, prvo in drugotoženko obsodilo na nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 850.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 dalje do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Presežni tožbeni zahtevek tožnice za plačilo še nadaljnje odškodnine v znesku 1.050.000,00 SIT s pp. in za vtoževane zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 dalje nad prisojenimi je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je odločilo tudi o stroških pravdnega postopka in prvotožencu in drugotoženki naložilo, da sta dolžna tožnici nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 321.927,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožnica, prvotoženec in drugotoženka.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in sicer tisti del zavrnilnega dela, kjer je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo njen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1,000.000,00 SIT s pp. Po navedbah pritožnice je takšna odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca travmatologa, ko je ta navedel, da se tožnica zaradi opazne brazgotine na desni strani obraza počuti v družbi nesamozavestno, utesnjeno, se zapira vase in ima občutek manjvrednosti, težave pri komunikaciji in komplekse, zato pa je pri njej zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na 5 %. Torej je poškodba pustila pri tožnici trajne posledice, ki so se manifestirale v oškodovankini psihi do te mere, da je prišlo do oteževanja njene socializacije. Tožeča stranka se je strinjala z izvedeniškim mnenjem izvedenca travmatologa. Prepričana pa je, da je takšna škoda dovolj individualizirana, da daje sodišču podlago za prisojo odškodnine tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnica je zato predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodi pravična denarna odškodnina, podredno, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotoženec je s pritožbo izpodbijal obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje in izrek o stroških, v pritožbi pa navajal, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je prvotoženec zanemaril varovanje svojega psa, ko bi moral predvideti situacijo, da bi lahko psa kdo izpustil iz boksa in bi zato moral poskrbeti, da bi to preprečil. Prvotoženec je ravnal kot povprečen in običajen lastnik psa. Ti pa imajo bokse za pse takšne, da vrat ne zaklepajo in kako drugače, kot z zapahom, vrat tudi ne zapirajo. Zato pa ni podane krivdne odgovornosti prvotoženca za tožnici nastalo škodo. Nerazdelna odgovornost med tožencema ne more obstajati, saj ta zaradi omejene odgovornosti zavarovalnice ne obstoji, sodišče prve stopnje pa je tudi prezrlo določbe splošnih pogojev za stanovanjsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje sicer tudi ni pojasnilo, na kakšen način in kdo je odprl vrata boksa za psa, kar je bistvena okoliščina za opredelitev prvotoženčeve odgovornosti. Odgovornost je prvotožencu pripisalo zgolj zato, ker ni poskrbel, da otroci ali kdo drug ne bi mogel odpreti vrat pesjaka. Sodišče prvotožencu neutemeljeno očita, da bi zaradi tega, ker je videl otroke pri vikendu Krajnčevih, lahko pričakoval, da bi kdo od otrok odprl vrata boksa. Nasprotno pa starši niso poskrbeli za nadzorstvo otrok. Sodišče je tudi prezrlo, da je tožnica šla proti psu na koncu stopnic, ta pa je ni napadel in ugriznil, ampak se zaradi razigranosti s tacami povzpel nanjo in jo ob tem popraskal. Prvotoženec zato meni, da njegova odškodninska odgovornost ni podana. Sicer pa prvotoženec ugovarja tudi višini prisojene odškodnine tožnici iz naslova strahu in za skaženost. Tožnica je tako strah kot skaženost nerealno prikazovala, zato pa bi bila primerna odškodnina za strah 100.000,00 SIT, za skaženost pa 80.000,00 SIT. Sodba sodišča prve stopnje se sicer ne more preizkusiti, izrek nasprotuje razlogom sodbe, sodba nima pravih razlogov, sodišče pa tudi ni dokazno ocenilo vseh dokazov. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Prvotoženec je zato predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem prisodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podredno, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotoženka je s pritožbo izpodbijala obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje in izrek o stroških. V pritožbi je zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge. Navajala je, da sodišče ni obrazložilo, na kakšni pravni podlagi je drugotoženko solidarno zavezalo k plačilu odškodnine v znesku 850.000,00 SIT. Podlaga drugotoženkine odgovornosti je zavarovalna pogodba, ki jo je sklenila s prvotožencem in ta določa tudi obseg njene obveznosti do tožnice. Sodišče prve stopnje te zavarovalne pogodbe kot materialnega prava ni upoštevalo in drugotoženko zavezalo k plačilu zneska 850.000,00 SIT, ki pa presega obseg njene obveznosti iz zavarovalne pogodbe za zavarovanje stanovanjskih premičnin. Drugotoženka je že v odgovoru na tožbo navajala, da znaša na podlagi zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev obseg njenega zavarovalnega jamstva in s tem zgornja meja njene obveznosti 397.500,00 SIT in samo do tega zneska je lahko tudi zavezana k plačilu odškodnine. Drugotoženka se sicer ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o prvotoženčevi izključni krivdi za obravnavani škodni dogodek. Prvotoženec je vseskozi zatrjeval, da je bil pes v boksu in da ga niti on, niti nihče od njegovih družinskih članov ni izpustil. Prvotoženec je tako ravnal z vso potrebno skrbnostjo, se pa postavlja vprašanje ustreznega varstva nad otroki, tako tožnice kot Kranjčevih in s tem vsaj soodgovornost tudi teh. Sicer pa se drugotoženka pritožuje tudi zoper prisojeno odškodnino za strah in skaženost. Ti prisojeni odškodnini sta previsoki. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu bi znašala primerna odškodnina iz naslova strahu največ 200.000,00 SIT. Ob potenciranosti tožničine izpovedbe v zvezi z brazgotino, pri čemer tožnica tekom postopka sicer ni kazala nobene sramežljivosti ali pomanjkanja samozavesti, pa bi znašala primerna odškodnina iz naslova skaženosti največ 100.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je sicer tožnici obresti prisodilo že za čas od 1.1.2002 dalje, čeprav je odškodnino presojalo po razmerah na dan sojenja. Zato pa je takšna prisoja zamudnih obresti že od 1.1.2002 dalje neutemeljena. Obrestna mera zamudnih obresti se je od 1.1.2002 dalje večkrat spremenila, od 28.6.2003 dalje pa je bil TOM tudi ukinjen. Zato je izrek sodbe nejasen in pritožnica predlaga, da se popravi tako, da bo razumljiv in izvršljiv. Tožeča stranka je uspela le v višini 45 % svojega zahtevka, zato bi ji sodišče prve stopnje v tej višini moralo priznati tudi stroške izvedenca, ne pa v celoti, kot je to storilo in s tem zmotno uporabilo določila ZPP. Glede na omejen obseg drugotoženkine odgovornosti, bi sodišče prve stopnje drugotoženko moralo zavezati k plačilu stroškov v sorazmerju z obsegom zavarovalnega jamstva.

Pritožbi tožnice in prvotoženca nista utemeljeni. Pritožba drugotoženke je delno utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, predstavlja pravno podlago odškodninske odgovornosti prvotoženca kot rejca psa, ki je poškodoval tožnico, s tem pa glede na določbo čl. 940 in 941 ZOR tudi podlago odgovornosti drugotoženke, pri kateri je imel prvotoženec sklenjeno stanovanjsko zavarovanje in s tem (sicer omejeno kot bo pojasnjeno spodaj) zavarovano tudi svojo odgovornost kot rejca, paragraf 1320 ODZ. Ta pa predstavlja krivdno obliko odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Torej se na podlagi navedene pravne podlage šteje, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival – pes, odgovoren njen rejec, razen če ta ne dokaže, da je poskrbel za varstvo in nadzorstvo živali tako, kot se pričakuje od povprečno skrbnega rejca. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je pes prvotoženca poškodoval mladoletno tožnico tik ob stopnicah vikenda družine K., kjer je bila mladoletna tožnica skupaj z družino na obisku in kamor je prišel pes prvotoženca, ki je sicer prosto tekal po okolici. Tožena stranka je svojo zadostno skrbnost v nadzoru in varstvu psa utemeljevala zgolj s trditvami, da je bil v času pred napadom psa na tožnico pes v pesjaku zaprtem z zapahom, ki bi ga zaradi nizke lege lahko odprl tudi otrok in od koder ni psa sicer spustil nobeden od družinskih članov prvotoženčeve družine, možno pa bi bilo, da so ga izpustili otroci K. in tožnica. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da niti prvotoženec niti nobeden od njegovih družinskih članov ni videl kakšnih otrok, ki bi odprli pesjak in tako izpustili psa iz njega, ter so tako takšne trditve tožene stranke le rezultat zaključkov, napravljenih na podlagi dejstva, da so videli, ko so pred dogodkom prišli domov, pri sosedih K. otroke, da pa sicer iz prepričljivih izpovedb tako tožničine matere, K. D., tožnice in K. B. prepričljivo izhaja, da sta neposredno pred napadom psa na tožnico tožnica in K. B. prišli iz objekta vikenda, kjer sta se pred tem igrali, so prepričljivi zaključki sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je psa skrbno varovala in nadzorovala, ter se s tem niti delno ekskulpirati svoje odgovornosti. Za morebitno soodgovornost namreč ob nespornih ugotovitvah, da je prosto gibajoči se pes skočil na mladoletno tožnico in jo poškodoval, ko je ta prišla iz hiše po stopnicah navzdol, ne zadoščajo z nobenih dokazom sicer potrjene trditve tožencev o domnevi, da bi “lahko” pesjak odprli tudi otroci K. oz. tožnica. Pritožbene trditve obeh toženih o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o popolni odškodninski odgovornosti prvotoženca za tožnici nastalo škodo, so tako neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je obseg strahu in duševnih bolečin tožnice zaradi skaženosti ugotovilo predvsem na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke – travmatologa dr. K.. Tako je glede strahu ugotovilo, da je tožnica, ki je bila ob napadu psa stara šele 7 let, ob samem napadu psa, vse dokler se pes ni umaknil, utrpela hud primaren strah, kasneje, ob prvem pregledu in izvedenem šivanju ran ter kasnejših pregledih in odstranitvi šivov pa hud sekundarni strah, ki se je kazal v skrbi za zdravje. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožnica zaradi podoživljanja dogodka nekaj mesecev trpela tudi hud sekundarni strah, ki je zatem prešel v lažji strah pred psi, takšen strah pa bo tožnici ostal tudi v bodoče. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti pa je sodišče prve stopnje tako na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. Krajnca kot na podlagi lastnih zapažanj ugotovilo, da je tožnici ostala na desni strani obraza 3 cm dolga brazgotina, ki je sicer svetlejša od barve kože, vendar pa opazna na govorni razdalji ter dve, komaj opazni vzdolžni brazgotini na mečici uhlja ter 5 mm velika krožna nežna brazgotina. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca tudi ugotovilo, da je brazgotina na obrazu za tožnico kot odraščajoče dekle moteča in obremenjujoča v socialnih stikih, pritožnici pa povzroča tudi utesnjenost in občutek manjvrednosti, kar vse pa ji povzroča duševne bolečine. Upoštevajoč merila in kriterije, ki jih za odmero pravične denarne odškodnine določa določba čl. 200 in 203 ZOR, glede na obseg ugotovljenih tovrstnih oblik nepremoženjske škode tudi po presoji pritožbenega sodišča za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti odmerjeni denarni odškodnini vsaka v znesku 300.000,00 SIT predstavljata pravični denarni odškodnini, to pa tudi v pogledu primerljivosti z odškodninami, ki jih sicer sodišča prisojajo za primerljive škode. Pritožbene trditve tožencev o previsoki odmeri odškodnin za navedeni obliki nepremoženjskih škod tožnici se tako izkažejo kot neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnice o materialnopravni zmotnosti zavrnitve njenega zahtevka za prisojo denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da podlago za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavljajo tiste duševne bolečine, ki so posledica omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih. V zvezi s tožničinim zahtevkom za tovrstno odškodnino pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnice in izvedeniškega mnenja izvedenca dr. Krajnca ugotovilo, da se škodne posledice, ki jih je v zvezi z napadom psa utrpela tožnica, ne kažejo v zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti, ampak v tožničini prizadetosti zaradi brazgotine, ki ji je ostala na obrazu in ki ji povzroča duševno trpljenje v socialnih stikih. Izvedenec dr. K. je v izvedeniškem mnenju sicer v zvezi z ugotovljeno motečnostjo brazgotine za tožnico navedel tudi, da zaradi tega ocenjuje, da je tožničino zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti 5 %. Vendar gre pri presoji pravne upravičenosti odškodnine za določeno obliko škode za pravno vprašanje (in ne za medicinsko strokovno vprašanje), kar pa je izključna domena sodišča. Zaradi navedenega se tako izkažejo kot materialnopravno pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da ugotovljene duševne bolečine tožnice predstavljajo sicer podlago za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti (sodišče je te pri tej odškodnini tudi upoštevalo in tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo celotno zahtevano odškodnino), ne dajejo pa podlage za prisojo odškodnine tožnici tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter posledična zavrnitev takšnega tožničinega zahtevka. Ob pravilnosti takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje se tako pritožbeno izpodbijanje takšnih razlogov, sklicujoč se pri tem na ugotovitve izvedenca, izkaže kot neutemeljeno.

Kot je obrazložilo že tudi sodišče prve stopnje, njegova odločitev o prisoji zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo že od 1.1.2002 dalje temelji na pravnem mnenju, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 26.6.2002 in ki temelji tako na določbah OZ kot določbah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki drugotoženke o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje. Neutemeljeni pa so tudi nadaljnji pritožbeni očitki iste pritožnice o nejasnosti in neizvršljivosti obrestnega izreka. Opis vezanosti višine obrestne mere zamudnih obresti na višino, kot je ta določena za zamudne obresti, kot te določa ZPOMZO-1, je dovolj določljiva, da omogoča njihov izračun. Po drugi strani pa dejstvo, da je bil 28.6.2003 tako imenovani TOM ukinjen, tudi ne vpliva na izvršljivost in jasnost zapisa. Z dnem ukinitve TOM-a se upoštevna višina obrestne mere za TOM ne bo zmanjšala, ker TOM-a ni več.

Utemeljene pa so pritožbene trditve drugotoženke, da sodišče prve stopnje pri ugotovljenem obsegu njene odgovornosti ni upoštevalo obsega njenega zavarovalnega jamstva, kot je bil ta določen v zavarovalni pogodbi in splošnih pogojih, kot sestavnih delov te zavarovalne pogodbe, drugotoženke z prvotožencem kot njenim zavarovancem. Drugotoženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je na podlagi zavarovalne pogodbe s prvotožencem njena obveznost za škodo, ki bi jo bil njen zavarovanec dolžan povrniti tožnici, omejena na znesek 397.500,00 SIT, svoje takšne trditve pa je tudi dokazno podprla s predložitvijo zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, ki njene takšne trditve potrjujejo. Tožeča stranka takšnim trditvam drugotoženke nikoli ni oporekala oz. jim nasprotovala. Zato pa je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje v razmerju do drugotoženke, ko kljub ugotovljeni materialnopravni podlagi in omejenem obsegu zavarovalnega jamstva tega ni upoštevalo, to pa zato, ker drugotoženka ni predložila tudi obračuna valorizacije zavarovalnega kritja. Ob neosporavanju nasprotne stranke takšen obračun ni bil potreben. Zato pa je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi drugotoženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, ki se nanaša na drugotoženko, delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek zoper drugotoženko še za nadaljnjih 452.500,00 SIT oz. glede na novo valuto Republike Slovenije in določilo 13. čl. Zakona o uvedbi eura za 1.888,25 EUR, s pripadki, kolikor znaša nad zneskom 397.500,00 SIT drugotoženki neutemeljeno v plačilo naložen znesek. V zvezi z delno utemeljenostjo pritožbe drugotoženke pa so utemeljene tudi njene pritožbene trditve v zvezi z obsegom stroškov tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje, ki jih je le-tej glede na uspeh dolžna solidarno s prvotožencem povrniti drugotoženka. Glede na višino tožničinega zahtevka in njen uspeh v razmerju do drugotoženke, ki je 21 %, je tako tožnica upravičena do povrnitve 221.616,00 SIT (kolikor znaša 21 % od po sodišču prve stopnje odmerjenih potrebnih stroškov tožeče stranke v višini 608.768,00 SIT in izvedenina v znesku 93.775,00 SIT). Drugotoženka pa je glede na njene po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške v višini 35.700,00 SIT glede na 79 % uspeh upravičena do povrnitve 28.203,00 SIT. Torej je drugotoženka dolžna (nerazdelno s prvotožencem) tožeči stranki povrniti pravdne stroške do zneska 193.413,00 SIT oz. glede na novo valuto Republike Slovenije in določbo 13. čl. Zakona o euru 807,10 EUR s pp., kot je te prisodilo že sodišče prve stopnje in ti pritožbeno niso bili izpodbijani. V zvezi z odločitvijo o stroških je pritožbeno sodišče sicer sledilo načinu izračuna, kot ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Ta s strani tožeče stranke namreč ni bil izpodbijan, nadaljnje pritožbene trditve drugotoženke, da je odločitev sodišča prve stopnje o prisoji celotne višine izvedenine tožeči stranki kot potrebnega in od uspeha neodvisnega stroška, v nasprotju z določbami ZPP pa niso utemeljene. Takšna odločitev je v skladu z določbo čl. 154/II ZPP.

Prvotoženec svojih pritožbenih očitkov o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP ni z ničemer konkretiziral. Zato je pritožbeno sodišče podanost navedene očitane absolutne bistvene kršitve preizkušalo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdajo izpodbijane sodbe navedena kršitev določb postopka ni pripetila.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov tožnice, prvotoženca in razen zgoraj navedenih razlogov, ki so narekovali delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje v razmerju med tožečo in drugotoženo stranko (prvotoženec in drugotoženka sta sicer navadna sospornika in zato velja zanju določba čl. 195 ZPP) tudi nadaljnjih pritožbenih razlogov drugotoženke je pritožbeno sodišče njihove pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih nespremenjenih delih (čl. 353 ZPP).

Sodišču prve stopnje se v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Tožnica in prvotoženec s pritožbama nista uspela, zato sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Drugotoženka je s pritožbo uspela do višine 53 %. Zato je v sorazmerju takšno višino svojega uspeha upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Ti znašajo 34.200,00 SIT, kolikor je znašala taksa za pritožbo. Tožeča stranka je tako drugotoženki dolžna povrniti 18.126,00 SIT oz. glede na novo valuto RS in čl. 13 Zakona o euru 75,64 EUR.