Jedro

Tožnik je svojemu dokaznemu bremenu zadostil, dokazal je obstoj pogodbene obveznosti in njeno kršitev s strani toženke, škodo ter vzročno zvezo. Toženka pa se svoje odgovornosti ni razbremenila. Potrebnih trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podala, zgolj pavšalno zatrjevanje (in to šele v pritožbi), da je oškodovanje tožnika zunaj njene sfere in da z izročitvijo motornega kolesa ni imela nič, pa ne zadostuje za oprostitev toženke odgovornosti, v smislu 240. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba (v izpodbijanem ugodilnem delu) in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.282.828,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2005 do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 296.477,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2005 do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zaradi umika tožbe v delu glede vrnitve premičnine v neposredno posest, pa je postopek z izpodbijanim sklepom v tem delu ustavilo.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je že tožba nesklepčna in bi jo moralo sodišče zavreči. V tožbi tožnik navaja, da naj bi bil lastnik motornega kolesa. Za to ni ponudil nobenega dokaza. Lastništva ne more dokazati ne zaslišanje strank, ne pogodba o leasingu z dne 23.1.2002, niti nepriloženo potrdilo o plačilu pogodbenih obveznosti G. d.o.o.. Za podrejeni zahtevek tožnik ni pojasnil ne temelja ne višine. Če je pri višini mislil na vrednost motornega kolesa, je omeniti, da se račun nanaša na januar leta 2002, ko je imelo motorno vozilo verjetno popolnoma drugo vrednost kot jo ima danes. Sodišče je izpeljalo postopek brez prisotnosti toženke. Toženka se je opravičila zaradi težkega zdravstvenega stanja. Sodišče bi moralo upoštevati njeno težko zdravstveno stanje pred porodom in po porodu. Zato ji je bila kršena pravica do sodelovanja v pravdi. V pritožbi povzema navedbe tožbe, odgovora na tožbe, pripravljalne vloge tožnika z dne 3.10.2005 ter ugotovitve izpodbijane sodbe iz zadnjega odstavka na 2. strani in 1. odst. na 3. strani. Ne strinja se z umikom tožbe, saj bi morala imeti možnost izjaviti se o umiku primarnega tožbenega zahtevka. Nadalje meni, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni popolno ugotovljeno. Toženka ni nikoli sklenila komisijske pogodbe št. 13/2002, kar dokazuje v spis predložena pogodba, ki s strani toženke ni podpisana. Prodaja vozila se izvede samo na podlagi overjenega podpisa prodajalca, omenjena pogodba pa ni podpisana. Niso tudi podane vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, to je obstoj pogodbene obveznosti, njena kršitev, škoda, ki nastane pogodbi zvesti stranki in vzročna zveza. Tožnik je izpovedal, da je želel kupiti motorno kolo in toženka je na to pristala, zato sta se ustno dogovorila o višini kupnine med 9.000 in 10.000 EUR. Navedeno ne drži. Med pravdnima strankama ni nikoli nastalo kupoprodajno razmerje, saj toženka ni bila nikoli lastnica spornega motornega kolesa. Glede kršitve pogodbene obveznosti je tožnik povedal, da mu motorno kolo ni bilo izročeno in da po sklenitvi pogodbe o leasingu s toženko ni imel več stikov. Njen prijatelj mu je po telefonu dvakrat obljubil izročitev vozila, vendar do tega ni prišlo. Navedeno ne drži. Upravičenost odškodninskega zahtevka tožnik zatrjuje z nastankom navadne škode v višini plačanih obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu z dne 23.1.2002 (priloga A2 spisa), to je v višini 2.282.828,00 SIT. Tožnik je na naroku dne 26.9.2005 izpovedal, da je sprva plačal samo dva dogovorjena obroka, saj motornega kolesa ni prejel, ker pa je leasingodajalec zoper njega vložil predlog za izvršbo, je dolgovani znesek v celoti poravnal. Glede na to, da tožniku motorno kolo, za katerega je leasingodajalcu plačal vse obveznosti, ni bilo izročeno v neposredno posest, je sodišče menilo, da je prišlo do oškodovanja tožnika oz. zmanjšanja njegovega premoženja. Navedeno lahko sicer drži, vendar za to ni odgovorna toženka. Tožnik ni dokazal, da je toženka prekršila svojo pogodbeno obveznosti in da je njemu nastala škoda. Pravno sklepanje sodišča s tem v zvezi je preuranjeno in nima podlage v listinskih dokazih. Toženka zatrjuje, da je vzrok za nastalo morebitno oškodovanje tožnika zunaj njene sfere. To izhaja iz priložene dokumentacije. Toženka z neizročitvijo motornega kolesa tožniku ni prekršila svoje pogodbene obveznosti, saj z izročitvijo ni imela prav ničesar.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodno odločbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (2.odst. 350.čl. ZPP). Pri tem bistvenih kršitev, niti v pritožbi očitane (smiselno po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), niti po uradni dolžnosti upoštevnih, ni zasledilo. Kot izhaja iz spisovnih podatkov je toženka prejela vabilo za prvi narok dne 26.9.2005 že 18.8.2005 (vročilnica na list. št. 16 spisa), za drugi narok 17.10.2005 pa 30.9.2005 (vročilnica na list. št. 24 spisa), nobene vloge ni v spisu, s katero bi toženka prosila za preložitev narokov zaradi zdravstvenih razlogov. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nezakonitega postopanja, ko je oba naroka opravilo v odsotnosti toženke. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je bil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem se je toženka sklicevala na svoje težko zdravstveno stanje, zavrnjen in odločitve toženka ni izpodbijala. Tudi določb o umiku tožbe sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo. Toženka je bila z umikom tožbe (v delu glede primarnega tožbenega zahtevka) seznanjena z vročitvijo pripravljalne vloge (vročilnica na list. št. 28 spisa) dne 10.10.2005, v 15-ih dneh se o umiku ni izjavila, zato se šteje, da je v umik privolila (2. odst. 188. člena ZPP). Toženka tudi z ostalimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru natančno raziskalo dejansko stanje, sodbeni razlogi so jasni in imajo vso potrebno oporo v izvedenih dokazih, tudi materialno pravo, določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o poslovni odškodninski odgovornosti, je bilo pravilno uporabljeno. Ne drži, da toženka ni bila lastnica motornega kolesa Honda, ki je bil predmet kupoprodaje med pravdnima strankama. To dokazuje prometno dovoljenje (v prilogi A 10 spisa), ki se glasi na njeno ime. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in priče A. Ž. ter listinskih dokazov, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zanesljivo ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili o kupoprodaji omenjenega motornega kolesa, katera je bila izvedena s sklenitvijo pogodbe o komisijski prodaji med C. d.o.o. K. in toženko (pri čemer je nova in zato neupoštevna pritožbena trditev, da toženka komisijske pogodbe ni sklenila - 1. odst. 337. člena ZPP), s katero je družba C. d.o.o. na račun toženke prodala motorno kolo družbi G. d.o.o., slednja pa je nato sklenila s tožnikom pogodbo o finančnem leasingu, s katero mu je motorno kolo dala v leasing, vse to je predstavljalo dogovorjeni posel kupoprodaje. Čeprav je toženka prejela kupnino za prodano motorno kolo, pa le tega ni izročila družbi C. (in s tem tožniku). Tako je izpovedal tožnik, ko je bil zaslišan (list. št. 22 spisa), zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da to ne drži, pa pritožba teh ugotovitev ne more izpodbiti. Ob plačilu kupnine bi morala toženka prodano motorno kolo izročiti (preko komisionarja) tožniku, te svoje obveznosti ni izpolnila, v posledici je tožniku nastala škoda, saj je moral leasingodajalcu plačati vse obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu, v vtoževani višini 2.282.828,00 SIT, kot vse izhaja iz po prvostopenjskem sodišču izvedenih dokazov. Tožnik je zato svojemu dokaznemu bremenu zadostil, dokazal je obstoj pogodbene obveznosti in njeno kršitev s strani toženke, škodo ter vzročno zvezo in nasprotno v pritožbi (pavšalno) prerekano ne drži, toženka pa se, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, svoje odgovornosti ni razbremenila. Potrebnih trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podala, zgolj pavšalno zatrjevanje (in to šele v pritožbi), da je oškodovanje tožnika zunaj njene sfere in da z izročitvijo motornega kolesa ni imela nič, pa ne zadostuje za oprostitev toženke odgovornosti, v smislu 240. člena OZ (take pritožbene trditve pa so tudi pritožbena novota in tudi zato v skladu s 1. odst. 337. člena ZPP neupoštevne). Ob vsem povedanem je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo (v izpodbijanem ugodilnem delu) in sklep sodišča prve stopnje (353 in 2. točka 365. člena ZPP).