Jedro

Kljub temu, da je v ZObr predvidena možnost podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas z delavcem, ki izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe (kot tožnik), tožena stranka po izteku pogodbe o zaposlitvi, ki je bila zakonito sklenjena za določen čas, le-te ni bila dolžna podaljšati oziroma mu ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (v odločitvi o stroških postopka) spremeni tako, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem 12.6.2005, na ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da mu delovno razmerje ni prenehalo 12.6.2005 in še vedno traja ter da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje, obračunati bruto plačo, davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo za čas od 13.6.2005 do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka ter odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške tega postopka v znesku 84.150,00 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega paricijskega roka do plačila z omejitvijo teka zakonskih zamudnih obresti največ do višine glavnice.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, procesnih kršitev in odločitve o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se s stališčem in obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Res je, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas v skladu z 92. členom Zakona o obrambi. Poudarja, da se pri toženi stranki zaradi njene specifike sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas (za dolžnosti vojaka, častnika ali podčastnika) in ne za nedoločen čas. V 1. odstavku 92. člena ZObr je izrecno navedeno, da se lahko pogodba o zaposlitvi podaljša za enako časovno obdobje. Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom predpisane pogoje za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za dolžnost vojaka, za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela utemeljenega razloga, niti ni navedla nikakršnega razloga za takšno ravnanje. Po drugi strani pa tožena stranka poziva preko medijev k zaposlitvi novih delavcev. Od tožene stranke je bilo pričakovati vsaj, da bo posredovala tožniku pravi razlog za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi. Prepričan je, da je na podlagi določil Zakona o obrambi 92. in 3. odstavka 93. člena zakona upravičen do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi. Namen določil ZObr, ki se nanašajo na sklepanje delovnega razmerja in ki določajo podaljšanje pogodbe o zaposlitvi, je potrebno tolmačiti in razlagati le tako, da je tožena stranka zavezana podaljševati pogodbo o zaposlitvi v primeru izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev. Upoštevati je potrebno tudi vse ostale določbe ZObr, njen temeljni namen in smoter sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaveda se, da gre pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki za specifiko, ki jo ureja Zakon o obrambi, vendar pa posameznih določb navedenega zakona ni možno tolmačiti brez upoštevanja Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka ni imela niti enega utemeljenega razloga, da bi s tožnikom zavrnila podpis podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za vojaško dolžnost. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj gre za delovnopravni spor, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava, razen v delu odločitve o stroških postopka.

Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Tožnik je v tem delovnem sporu uveljavljal zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 13.6.2005 ter da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.

Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, temveč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 8.11.1996 za določen čas desetih let od 11.11.1996 dalje, s pogodbo o zaposlitvi z dne 15.12.1997 pa za določen čas pet let od 15.6.1997 dalje. Z aneksi št. 1, 2 in 3 mu je bila pogodba o zaposlitvi podaljšana, zadnja z veljavnostjo do 13.6.2005. Po navedenem datumu mu pogodba o zaposlitvi ni bila več podaljšana.

Prvi odstavek 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji) določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko sklene pogodbo o zaposlitvi in sicer kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do deset let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje in za vojaka do deset let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Na podlagi navedenih zakonskih določb je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da se pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi 92. člena ZObr za določen čas lahko podaljšuje, ni pa to obveza tožene stranke. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je pravno argumentiranje pritožbe neutemeljeno. 52. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v primeru, če gre za druge primere, ki jih določa zakon oziroma Kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Tak poseben primer je tudi ZObr kot specialni predpis, ki v okviru določbe 52. člena še dodatno določa primere sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi tožena stranka morala v primeru izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev podaljševati pogodbo o zaposlitvi za določen čas v vsakem primeru. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je odločitev o stroških postopka nepravilna. V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Ker gre v konkretnem primeru za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče v delu odločitve o stroških postopka pritožbi ugodilo, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker je s pritožbo uspel le v minimalnem obsegu, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sam.