Jedro

Za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče gre, če sodišče prepreči priči, da odgovori na vprašanja, ki so povezana z zadevo in pomembna za pravilno in zakonito odločitev, torej so materialnopravno relevantna.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni R.Š je dolžan plačati 3.000,00 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu R.Š. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 247. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, na podlagi četrtega odstavka 247. člena KZ mu je bilo odvzetih 24.194,63 EUR (protivrednost 5.798.000,00 SIT) in dolžan je plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni priskrbelo in prebralo spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, iz katerega bi bili vidni razlogi, zakaj ni bil uveden kazenski postopek tudi zoper ključno obremenilno pričo M.N., čeprav je na glavni obravnavi dne 26. 1. 2007 na predlog državnega tožilstva sprejelo tak dokazni sklep; stališča o zagovoru z alibijem, ki je dokazan s hotelskim računom ter s podatki v knjigi R.d.o.o o poslani pošti in v evidenci izrabe dopusta; o listinskih dokazih, ki jih je obramba predložila v štirih fasciklih; o izpovedbi B.P., da nikoli ni bila samo z J.Š. pri A.B. v njegovi pisarni; o pomenu dejstva, da s prikritimi policijskimi ukrepi ni bilo pridobljenih nobenih obremenilnih dokazov. Enaka kršitev postopka je podana v tem, da sodba v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju A.B. trdi, da je ta izjavil, da je prvi osnutek pogodbe pripravil obsojenec. Enako kršitev postopka naj bi zagrešilo tudi sodišče druge stopnje, ker v svoji sodbi ni presodilo pritožbenih navedb v zvezi z alibijem, glede izpovedbe B.P., o nezakonitem poteku zaslišanja M.N. in J.Š. „Protispisne“ so trditve v tej sodbi, da obramba ni obrazložila materialnopravne relevantnosti listin, ki jih je predložila sodišču v štirih fasciklih, saj je v pisnem dokaznem predlogu navedeno, da se z njimi dokazuje neutemeljenost obtožb, listine so popisane in obrazložen je njihov pomen, dodatno pa bi jih obsojenec lahko pojasnil na glavni obravnavi. Ta sodba tudi nima razlogov o pritožbenih navedbah, da je izpovedba B.P. nebistvena le v tistem delu, da „ne more komentirati izpovedbe A.B.“, je pa bistvena v drugih delih; o zatrjevanih nasprotjih v izpovedbah A.B. in o navedbi, da je obsojenec zahteval darilo pred sklenitvijo pogodbe. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno kot nepomembno ocenilo izpovedbo M.J. Sodišče je kršilo obsojenčeve pravice do zaslišanja prič, ker zoper M.N., ki v nasprotju z določbami drugega odstavka 240. člena ZKP ni hotel odgovarjati na vprašanja o okoliščinah obsojenčeve zahteve za podkupnino in izročitev denarja, ni uporabilo sankcij na podlagi drugega odstavka 244. člena ZKP, zaradi česar obramba ni mogla preizkusiti resničnosti njegove izpovedbe in izpovedbe J.Š. o tem, kdaj, kje, kako, koliko, kaj in zakaj naj bi obsojenec od priče zahteval in sprejel kot podkupnino ter od kod izvira denar zanjo. Navaja tudi, da sta sodišči zmotno ocenili pomen izpovedbe B.P., pomen računskih pomot v osnutkih pogodb v povezavi z lističem z zapisom domnevnega zneska podkupnine, pomen razlik v izpovedbah A.B. o okoliščinah njegove seznanitve z zahtevano podkupnino ter o „vsestranski razjasnitvi stvari“ glede finančnega stanja oškodovane gospodarske družbe in verodostojnosti J.Š. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa se obsojenčevo dejanje pravno opredeli po tretjem odstavku 247. člena KZ in se mu izreče milejša sankcija.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da je državni tožilec predlagal, naj se iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani dobijo podatki o istovetnosti potencialne priče B.P., po prejetih obvestilih pa pregled tega spisa ni bil več potreben. Razlogi o zavrženju ovadbe zoper M.N. pa tudi sicer niso v tem sodnem spisu ampak v spisu državnega tožilstva in obramba je bila o odločitvi državnega tožilstva in razlogih zanjo obveščena na glavni obravnavi 31.5.2006 in 26.1.2007. M.N. je imel zakonsko pravico, da je odklonil odgovore na določena vprašanja, razlogov pa ni bil dolžan pojasnjevati. Navedbe o dokazanosti alibija uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijani sodbi imata razloge o dokazanosti odločilnih dejstev in oceno verodostojnosti prič. Prikriti policijski ukrepi niso mogli neposredno dokazovati zahteve za podkupnino, ker je bilo to storjeno pred 11.6.2003, ukrepi pa so bili odrejeni šele od oktobra 2003 dalje. Sodišče se pravilno sklicuje na pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa dne 11.6.2003, ne pa na njen odpravek naslednjega dne. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in kazenski zakon je bil pravilno uporabljen, zato predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku, o njem se je izjavil zagovornik. Mnenja je, da je zmotno stališče vrhovne državne tožilke, da priči M.N. ni bilo treba sodišču pojasnjevati, zakaj bi z odgovorom na vprašanja lahko spravil sebe v kazenski postopek, saj je bil zoper njega kazenski postopek za kaznivo dejanje neupravičenega dajanja daril ustavljen in se zaradi prepovedi ponovnega sojenja o istem kaznivem dejanju postopek ne bi mogel še enkrat začeti. Zahteva z navedbami o pomanjkljivi oceni dokazov ni uveljavljala zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot meni vrhovna državna tožilka, ampak z njimi sodišču očita nedopustno, določbam drugega odstavka 355. člena ZKP nasprotujočo selekcijo dokazov v škodo obsojenca in le delno dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti glede nasprotij v izpovedbah prič.

Zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 421. člena ter prvega in drugega odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva uveljavlja več bistvenih kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za take kršitve gre, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Odločilna dejstva so tista, ki so predmet obtožbe, torej dejstva, ki izpolnjujejo znake kaznivega dejanja in kazensko odgovornost obtoženca, ter druga dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sodišče sprejema druge odločitve v zvezi z obtožbo in jih mora v skladu z določbami šestega, sedmega in osmega odstavka 364. člena ZKP obrazložiti. Obrazložitev sklepov o dokaznih predlogih je sicer po določbah sedmega odstavka 364. člena ZKP tudi obvezna, vendar pa gre pri teh odločitvah za sklepe procesnega vodstva, ne za dejstva, zato pomanjkanje razlogov v sodbi o zavrnitvi dokaznih predlogov ni bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak lahko pomeni kršitev pravic obrambe in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je bistvenega pomena samo, če je vplivala na zakonitost sodbe.

Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni priskrbelo spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani in ga v dokazne namene prebralo, kot je to sklenilo, vendar ta opustitev obrazložitve ne zadeva odločilnega dejstva. Izvedbo tega dokaza je predlagal državni tožilec zato, da bi se ugotovila istovetnost priče P. Ta je bila ugotovljena na drug način in tako ni bilo več potrebe za izvedbo tega dokaza, zato tudi iz tega razloga in ne le zaradi tega, ker tega dokaza ni predlagala obramba, ni mogoče govoriti o morebitni kršitvi obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče druge stopnje je iz enakih razlogov že zavrnilo enako pritožbeno navedbo in odločitev obrazložilo v drugem odstavku na 4. strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče torej pritrjuje odločitvi in obrazložitvi pritožbenega sodišča. Zahteva trdi, da sodba sodišča prve stopnje tudi nima obrazložitve o zagovoru, da ima obsojenec alibi za čas, ko je po ugotovitvah sodišča sprejel del zahtevane nagrade in o dokazih za resničnost takega zagovora. Toda sodišče je jasno povedalo, da ni sprejelo zagovora, da obsojenec ni terjal in ne sprejel nagrade in da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izpovedb prič (četrti in peti odstavek na 4. strani, drugi odstavek na 14. strani sodbe), predvsem J.Š. (drugi odstavek na 5. strani, drugi odstavek na 6. strani in tretji odstavek na 14. strani sodbe). V teh delih obrazložitve sodba povzema izpovedbo te priče tudi v delu, ko je opisala, da je M.N. dne 27.6.2003 dopoldne izročil obsojencu zahtevani znesek 5.798.000 SIT v njegovi pisarni brez navzočnosti kogarkoli drugega. Enako pritožbeno navedbo je sodišče druge stopnje presodilo z dodatno obrazložitvijo v prvem odstavku na 3. strani svoje sodbe, da je obsojenčevo zatrjevanje in dokazovanje, da je bil dne 27.6.2003 dopoldne v Portorožu, nezanesljivo, ker je sam dopuščal možnost, da je bil tega dne dopoldne v svoji delovni pisarni, preden je odšel v Portorož. Sodišče je tudi ugotovilo, da evidenca obsojenčeve navzočnosti na delovnem mestu izkazuje, da je bil tega dne na delu, čeprav to zanika. Obe sodbi torej vsebujeta razloge, s katerimi utemeljujeta zavrnitev obsojenčevega zagovora z alibijem, zato tudi v tem delu zahteva neutemeljeno očita kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Neutemeljena je navedba v zahtevi, da sodbi nimata razlogov o listinskih dokazih, ki jih je obsojenec predložil sodišču v štirih fasciklih, označenih z B92 do B95. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o teh listinskih dokazih v prvem in drugem odstavku na 14. strani, namreč, da je sodišče ocenilo te listine kot nepotreben dokaz, ki ga je obsojenec predlagal zato, da „zamegli dejansko stanje in se oddalji od bistva kaznivega dejanja“. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o enaki pritožbeni navedbi v prvem odstavku na 3. strani in v drugem odstavku na 4. strani svoje sodbe. Obsojenec je te listine predložil sodišču dne 26.4.2007 pred glavno obravnavo s pisno vlogo (list. št. 281), da z njimi „dokazuje neresničnost obtožb“ in je predlagal, da sodišče te listine prebere. Določnejše utemeljitve o relevantnosti posameznih listinskih dokazov v štirih fasciklih obramba ni predstavila. Iz zapisnikov o glavni obravnavi ni vidno, ali je sodišče pregledalo in prebralo te listine, pač pa se v drugem odstavku na 4. strani navaja, da je sodišče „vpogledalo .... vse listine, ki jih je v spis predložil obdolženec (priloge B1 do B95)“ in v zadnjem odstavku na 16. strani, da je „izvedlo vse dokazne predloge, ki jih je predlagalo tožilstvo oziroma obramba“, torej tudi listine, ki jih je obsojenec predložil v štirih fasciklih B92 do B95. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče odločilo o izvedbi teh dokazov, jih ocenilo kot nepotrebne, o čemer so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, zato zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zmotno je stališče zahteve, da je okoliščina, da je B.P. trdila, da nikoli ni bila sama z J.Š. pri A.B. v njegovi pisarni, ampak samo z drugimi, B. pa je trdil, da so bili sami trije, odločilno dejstvo v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; gre za nasprotje v izpovedbah dveh prič o nebistveni podrobnosti, kar med drugim kaže tudi izjava B.P. ob predočenju izpovedbe A.B., da njegove izjave „ne more komentirati“. Gre za vprašanje verodostojnosti obeh prič, o katerem je sodišče podalo utemeljeno oceno, ki jo zahteva poskuša izpodbiti z očitkom o pomanjkljivih razlogih kot formalni napaki sodbe.

Neutemeljena je navedba v zahtevi, da sodišče ni ocenilo izpovedbe M.J.; vsebina njene izpovedbe in njen pomen za ugotovitev dejanskega stanja sta obrazloženi v zadnjem odstavku na 10. strani in v prvem odstavku na 11. strani sodbe.

Utemeljitev navedbe, da sodišče ni obrazložilo nasprotij v izpovedbah A.B., ne navaja nasprotujočih si njegovih izjav o odločilnih ali drugače pomembnih okoliščinah, ampak njegove izjave o nekaterih podrobnostih sooča z drugačnimi trditvami v zagovoru ter v izpovedbah J.Š., B.P., M.Š. in M.J. in na ta način poskuša prikazati, da je sodišče napačno ocenilo verodostojnost A.B. S takimi razlogi zahteva utemeljuje zmotno ugotovitev verodostojnosti te priče, ne pa bistveno napako sodbe v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trditev, da se v sodbi navaja, da je bilo tej priči postavljeno vprašanje, ali je v osnutkih pogodb prišlo do računske napake, čeprav priča tega ni bila vprašana, očita sodišču nasprotje med navedbo v sodbi o vsebini izpovedbe priče in med izpovedbo samo, vendar pa gre za nasprotje o nebistvenih okoliščinah, zato ne predstavlja bistvene kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva tudi trdi, da sodišče ni ocenilo pomena dejstva, da sta M.N. in J.Š. naznanila kaznivo dejanje šele 2. 10. 2003 in da prikriti policijski ukrepi niso bili uspešni. Tudi ta dejstva niso odločilna dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ne gre za takšno bistveno kršitev postopka.

Zahteva sodišču druge stopnje očita enake kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da ni presodilo pritožbenih navedb o pomanjkanju razlogov v sodbi sodišča prve stopnje glede obsojenčevega alibija; glede bistvenega dela izpovedbe B.P., da ni bila sama z J.Š. pri B.; glede nasprotij v izpovedbah A.B. in protispisne navedbe v sodbi, da je bila ta priča vprašana o računskih napakah v osnutkih pogodb. Enako kršitev naj bi sodišče druge stopnje storilo s tem, da je zmotno štelo, da opustitev pridobitve in prebranja spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani ni vplivala na zakonitost sodbe; da obramba ni utemeljila materialnopravne relevantnosti listin, ki jih je obsojenec predložil v štirih fasciklih, ker da je to storil v pisnih pojasnilih v dveh fasciklih; da je del izpovedbe M.J., na katerega se je sklicevala pritožba, nepomemben; in da pritožba ni pojasnila kršitev obsojenčevih pravic do obrambe v zvezi z zaslišanjem M.N. in J.Š. Toda tudi te navedbe so neutemeljene. Če pritožbeno sodišče ne presodi in obrazloži relevantnih pritožbenih navedb, krši določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki so po določbah 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP bistvenega pomena samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Pritožbene navedbe, razen tistih o obsojenčevem alibiju, so zadevale nebistvene podrobnosti, zaradi katerih dejansko stanje o odločilnih in pomembnih dejstvih ni bilo in ni moglo biti zmotno ali nepopolno ugotovljeno in sodba zato ni mogla biti nezakonita ali nepravilna. Sodba sodišča druge stopnje pa ima razloge o pritožbenih navedbah glede alibija v prvem odstavku na 3. strani, glede izpovedbe B.P. v drugem odstavku na 3. strani in v prvem odstavku na 4. strani in glede nasprotij v izpovedbah A.B. v drugem odstavku na 4. strani. Nestrinjanje zahteve z obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje o tem, ali je obsojenec utemeljil materialnopravno relevantnost predlaganih listinskih dokazov, ali je neprebranje spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani lahko vplivalo na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, ali je sodišče pravilno ocenilo pomen izpovedbe M.J. in ali je pritožba utemeljila zatrjevano kršitev obsojenčevih pravic do obrambe pri zaslišanju M.N. in J.Š., zahteva ne uveljavlja kršitve določb prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je sodišče druge stopnje presodilo in obrazložilo svoja stališča, ampak uveljavlja napačno presojo pritožbenih navedb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, kar v tem kontekstu pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ne pa uveljavljanje kršitve zakona.

Zahteva z obširnimi razlogi utemeljuje kršitev obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvijo določb drugega odstavka 244. člena, 331. člena in 238. člena ZKP, ker sodišče ni prisililo M.N., da bi odgovoril na vprašanja, ki se jim je izognil z neutemeljeno trditvijo, da bi se z odgovori nanje lahko spravil v kazenski pregon in ker J.Š. brez utemeljenih razlogov ni dovolilo odgovorov na vprašanja obrambe, ker da niso v zvezi z zadevo. Po določbah 332. in prvega odstavka 334. člena v zvezi z drugim odstavkom 240. člena ZKP mora priča po resnici in popolno izpovedati o relevantnih okoliščinah kaznivega dejanja. Po določbah drugega odstavka 240. člena v zvezi z 238. členom ZKP priča ni dolžna odgovoriti na vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svoje bližnje sorodnike v hudo sramoto, v znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Po določbah drugega odstavka 244. člena ZKP sodišče lahko pričo, ki brez zakonitega razloga noče pričati, kaznuje z denarno kaznijo do trikratnega zneska povprečne mesečne neto plače zaposlenih v državi, nato pa tudi z zaporom do enega meseca. Sankcije sodišče lahko izreče, če priča brez zakonitega razloga odkloni pričanje v celoti ali le odgovor na posamezno vprašanje. V obravnavani zadevi iz opisa kaznivega dejanja obsojenca izhaja, da je prav od M.N., direktorja A.d.o.o. (in J.Š. kot prokuristke te gospodarske družbe) terjal nagrado, mu izročil listič z zneskom zahtevane podkupnine, zahteval delno plačilo nagrade dne 27. 6. 2003 v znesku 5.798.000,00 SIT, ki mu jih je priča ta dan izročila. V predlogu za posamezna preiskovalna dejanja zoper M.N. in obsojenca se je v opisu dejanja M.N. očitalo, da je na obsojenčevo zahtevo dne 27.6.2003 obsojencu v njegovi pisarni izročil navedeni znesek. V zahtevi za varstvo zakonitosti se navaja (četrti odstavek na 3. strani), da je državno tožilstvo nato ovadbo zoper M.N. zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 163. člena ZKP v povezavi s tretjim odstavkom 248. člena KZ, po katerih državno tožilstvo ni dolžno začeti kazenskega postopka, če je v kazenskem zakonu določeno, da sme sodišče storilcu odpustiti kazen (kar je določeno tudi v tretjem odstavku 248. člena KZ) in državno tožilstvo oceni, da obsodba brez sankcije ni potrebna. Sodišče je ugovore M.N., da ima zakonski razlog, da ne odgovori na posamezna določena vprašanja državnega tožilstva in obrambe, upoštevalo, ker je priča pri posameznih vprašanjih pojasnila, da bi utegnile nastopiti take posledice, namreč uvedba kazenskega pregona, njegov pooblaščenec pa še določneje, da lahko tudi uvedba za kakšno drugo kaznivo dejanje, čemur je obramba pritrdila. Iz zapisnika o zaslišanju te priče izhaja, da je odklanjala odgovore na vprašanja obrambe, ki so zadevala okoliščine o obsojenčevi zahtevi za nagrado in delni izpolnitvi te zahteve ali pa so bila v tesni povezavi z njimi. Pomembno je tudi dejstvo, da je M.N., ko je bil zaslišan kot obdolženec, uporabil pravico iz drugega odstavka 227. člena ZKP in se ni zagovarjal. Ni dvoma, da sta kaznivi dejanji nedovoljenega sprejemanja po 247. členu in dajanja daril po 248. členu KZ po svoji naravi v taki neločljivi povezavi, da (tudi prosto) izpovedovanje o okoliščinah terjanja in sprejemanja nagrade nujno trči tudi v iste okoliščine, ki pomenijo obljubo oziroma izročitev nagrade. Zato je bilo neogibno, da bi M.N. z izpovedbo o okoliščinah, v katerih je obsojenec zahteval in sprejel denar, izpovedoval tudi o svojem povezanem ravnanju. To jasno izhaja tudi iz zahteve same, ki navaja, da „obrambi ni bilo dano izvedeti od priče, kdaj, kje, kako, koliko, kaj in zakaj naj bi obdolženi od njega zahteval, niti kdaj, kje, kako in koliko naj bi obdolženemu priča M.N. domnevno izročil, v kakšni valuti in apoenih in zakaj ravno toliko ter od kod izvirajo ta sredstva“.

Sodišče prve stopnje ni izrecno povedalo, kateri razlog iz 238. člena ZKP je upoštevalo kot temelj za opravičljivo odklonitev odgovora, očitno pa je iz dejstva, da se M.N. kot obdolženec zaradi kaznivega dejanja v tesni povezanosti s kaznivim dejanjem obsojenca, ni zagovarjal, sprejelo njegovo sklicevanje na nevarnost, da bi se z odgovori lahko spravil v kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila ovadba zavržena ali kakšnega drugega kaznivega dejanja. Zaslišanje M.N., kot presumptivne obremenilne priče, je sicer predlagalo državno tožilstvo, ker pa je ta odklonil odgovore na vprašanja o bistvenih ali pomembnih okoliščinah kaznivega dejanja, obsojenca v kazenskem postopku ni obremenjeval. Nato je ponovno zaslišanje te priče predlagala obramba. Pravica obtoženca do zaslišanja priče ni absolutna, omejena je z dejanskimi in pravnimi razlogi, zlasti s pravicami drugih, kar je primer tudi v obravnavani zadevi. Druga oseba, ki razpolaga z dokazom, ki je domnevno v obtoženčevo korist, ima lahko ustavno varovan interes, da ne priča (npr. pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, izjemoma materialna izguba, javni interes). ZKP v 235., 236. in 238. členu določa pravno upoštevne razloge na splošen in abstrakten način za omejitve dolžnosti pričanja. Med njimi je tudi pravica priče, da odkloni odgovore na vprašanja, zaradi katerih bi se verjetno lahko spravila v kazenski pregon (238. člen), na ta privilegij se je skliceval M.N. in sodišče ga je sprejelo kot zadostno izkazanega.

Glede preprečitve J.Š., da odgovori na vprašanja obrambe o virih finančnih sredstev A.d.o.o., Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvam sodišča prve stopnje in stališču sodišča druge stopnje, da odgovori na vprašanja ne bi bili relevantni za odločitev v tej zadevi. Za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče gre, če sodišče prepreči priči, da odgovori na vprašanja, ki so povezana z zadevo in pomembna za pravilno in zakonito odločitev, torej so materialnopravno relevantna. Ker je ocenilo, da vprašanja o finančnih virih določene gospodarske družbe niso pomembna za odločitev v tej zadevi, je utemeljeno in v skladu z drugim odstavkom 299. člena ZKP preprečilo priči, da bi odgovarjala na materialnopravno irelevantna vprašanja.

Zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona na način po 4. točki 372. člena ZKP. Za tako kršitev gre, kadar sodišče glede na dejanski opis kaznivega dejanja v izreku sodbe kaznivo dejanje napačno pravno opredeli. Zahteva to kršitev kazenskega zakona utemeljuje s trditvijo, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena dne 11.6.2003, ko je bila podpisana v obliki notarskega zapisa, ali naslednji dan, ko je bil izdan pisni odpravek notarskega zapisa, ker da je bila sklenjena že prej. Zahteva s temi razlogi utemeljuje, da bi moralo biti dejanje opredeljeno kot privilegirano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 247. člena KZ. Enako pritožbeno navedbo je presodilo že sodišče druge stopnje (tretji odstavek na 4. strani sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da v opisu kaznivega dejanja ni natančno opredeljen dan, ko je obsojenec prvič zahteval nagrado, ampak se navaja, da je „pri sklenitvi pogodbe dne 11.6.2003 terjal darilo ... in v ta namen M.N. izročil listek ... in večkrat ustno terjal ...“. Toda sodba se glede odločilnih dejstev opira na izpovedbo J.Š., ki je izpovedala, da ji je obsojenec dne 4.6.2003 po telefonu povedal, da s pogodbo ne bo nič, če „njegovo delo ne bo ovrednoteno“. V času med 5. in 10.6.2003 je J.Š. v svoji pisarni ponovil zahtevo, da se mora njegovo delo „ovrednotiti“, kar je podkrepil z drgnjenjem palca in kazalca, kar simbolično pomeni podkupovanje, in bo zadeva urejena (kronologija J.Š. v prilogi A4 do A6 in A7 do A9). Te zahteve pa je ponavljal tudi po sklenitvi in podpisu pogodbe pri notarki dne 11.6.2003. Glede na opis dejanja v izreku sodbe, v obrazložitvi in na podlagi dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da je obsojenec začel postavljati zahteve za nagrado že pred sklenitvijo pogodbe dne 11.6.2003 in je zato pravna opredelitev pravilna.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da so spremenjene določbe 247. člena KZ milejše za obsojenca, ker je inkriminirano le terjanje oziroma sprejem nedovoljene, ne pa nesorazmerne, čeprav dovoljene koristi, kot je bilo določeno pred spremembo zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Po določbah drugega odstavka 3. člena KZ se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja kazenski zakon spremeni, uporablja tisti zakon, ki je za storilca milejši, bodisi zato, ker je dejanje dekriminirano ali je milejše sankcionirano. Določbe drugega odstavka 247. člena KZ so bile z novelo KZ-B z dne 20.4.2004 spremenjene tako, da je bil zakonski znak „nesorazmerno“ (nagrado) nadomeščen z „nedovoljeno“, predpisana kazen zapora od petnajst dni do treh let pa zvišana na najmanj tri mesece in največ pet let. Kaznivo dejanje po 247. členu KZ je tako imenovano korupcijsko kaznivo dejanje, ki je urejeno tudi s Kazenskopravno konvencijo Sveta Evrope proti korupciji, ki jo je Slovenija ratificirala (Uradni list Mednarodne pogodbe, št. 7/2000) in njenim dodatnim protokolom. Izraz „nesorazmerno“ je bil nadomeščen z „nedovoljeno“ zaradi terminološke uskladitve s konvencijo, vsebinsko pa pomena ne spreminja: ni prepovedano sprejeti ob sklenitvi kakšne pomembne gospodarske pogodbe priložnostno simbolično darilo, če je sorazmerno pomenu pogodbe, praviloma pa je sprejem in razpolaganje s takim darilom celo urejeno z internimi pravili. V obravnavanem primeru je očitno, da obsojenec kot odgovorna oseba R.d.o.o. za pogajanja in pripravo pogodbe ni bil upravičen ne zahtevati ne sprejeti denarne nagrade, sploh pa ne v tako visokem znesku, ki za sklenitev pogodbe ni ne običajna in ne sorazmerna, zato je protipravna (ne glede na to, ali so interni akti R.d.o.o. ta vprašanja sploh urejali). Zahteva niti ne zatrjuje, da je bil obsojenec upravičen terjati in sprejeti tako nagrado. Ravnanje obsojenca torej zaradi spremembe drugega odstavka 247. člena KZ ni bilo dekriminirano ali v kakršnemkoli pogledu milejše, zato je sodišče ob upoštevanju predpisanih kazni pravilno uporabilo določbe tega člena KZ, ki so veljale ob storitvi kaznivega dejanja.

Ker zahteva zagovornika obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere (je lastnik stanovanjske hiše, plovila, osebnega avtomobila, je samostojni podjetnik) in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala številne kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona.