Jedro

Zgolj izostanek formalne odreditve nadur sam po sebi ne privede do zavrnitve zahtevka iz naslova (nadur oziroma) razlike v plači. Bolj pomembno je, ali je bil delodajalec seznanjen z opravljanjem nadur. Tudi če se v tovrstnih sporih ugotovi, da ni zakonskih pogojev za priznanje nadur (144. člen ZDR-1), s tem niso rešena vsa vprašanja glede viška ur. Tako npr. toženka zatrjevane možnosti koriščenja prostih ur ni zanikala, prav tako ni zanikala inventurnega dela ob sobotah. Tudi je nasprotovala dokaznemu predlogu tožnice in ni predložila evidence o njeni prisotnosti na delu v spornem obdobju. Gre za pomembne okoliščine tega spora, ki jim sodišče prve stopnje zmotno ni pripisalo nobenega pomena. Na vse to pravilno opozarja pritožba in sodišču prve stopnje utemeljeno očita napačno zavrnitev zahtevka kar v celoti. Takšno odločitev je oprlo zlasti na razlogovanje o tožničinih presplošnih trditvah, namesto, da bi upoštevalo - še posebej zato, ker sam obseg vtoževanih ur ni sporen - da je na toženko prešlo breme dokazovanja njihove vsebine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, razveljavi se druga alineja I. točke in II. točka izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se potrdi za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici izplačati razliko v stroških za prevoz na delo in iz dela za čas od januarja 2018 do oktobra 2018 v višini 159,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2018 (prva alineja) ter da je toženka dolžna tožnici izplačati razliko v plači v višini bruto 310,86 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 (druga alineja). V II. točki izreka je tožnici naložilo, da je dolžna toženki v osmih dneh plačati stroške postopka v višini 820,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je trdila, da javni prevoz ni mogoč, toženka pa ni dokazala, da je mogoč niti ni tega obrazložilo sodišče. Za toženko velja Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije. Možnost javnega prevoza je dejansko in pravno vprašanje. Če delavec porabi več ur zaradi čakanja na prevoz, potem javni prevoz ni mogoč. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica živi v A. Nerazumljivo je, da ji sodišče ni priznalo niti ene nadure, čeprav jih je imela 49,22 ur. Delodajalec mora voditi evidenco o opravljenih urah. Toženka je tožnici priznavala 49,22 ur, kar je bilo elektronsko prikazano. Če bi menila, da te ure niso resnične, bi jih lahko zbrisala. Sodišče tožnici ni priznalo niti ur, ki jih je opravila ob sobotah – pri inventurah. Toženka se ni izjavila o koriščenju prostih ur. Sodišče je sledilo direktorju, da ji ni odredil dela na inventurah ter da ne pozna materialov, da bi lahko štela. Direktor se je sprenevedal, da so delavci inventure opravljali prostovoljno. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi se po dnevih videlo, koliko časa je tožnica delala. Kakšen pomen naj ima evidenca o prisotnosti na delu, če jo sodišče takole enostavno prezre. Sodišče je direktorju za prihod iz Luxemburga napačno priznalo kilometrino, namesto da bi mu priznalo strošek javnega prevoza (npr. avtobusna karta v eno smer stane 50,00 EUR) ob pravilni uporabi določb Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je dokazala možnost javnega prevoza in tudi ceno mesečne vozovnice na relaciji B. - C. Temu tožnica ni nasprotovala in sodišče je navedeno utemeljeno upoštevalo pri zavrnitvi zahtevka. Tožnica 49,22 ur na magnetni kartici ni zadosti natančno obrazložila, kdaj naj bi jih naredila. Tudi ji nadure niso bile odrejene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je glede odločitve o prevoznih stroških pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ne pa tudi glede odločitve o razliki v plači in stroških postopka.

6. Tožnica glede zavrnjenega povračila stroškov za prevoz na delo in z dela še v pritožbi poudarja pomen uporabe Kolektivne pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije, češ da je ta zanjo bolj ugodna, medtem ko se je toženka sklicevala na Kolektivno pogodbo za dejavnosti trgovine Slovenije. Vendar pa iz izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da ne glede na to, katero od teh dveh kolektivnih pogodb se uporabi, tožnica ne more uspeti z zahtevkom za priznanje razlike prevoznih stroškov poleg že izplačanih, saj ti presegajo odstotek cene javnega prevoza po obeh kolektivnih pogodbah.

7. Po Kolektivni pogodbi za dejavnosti trgovine Slovenije se povračilo stroškov izplačuje najmanj v višini 70 % cene javnega prevoza. Ko ni možnosti javnega prevoza, delavcu pripada povračilo stroška za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 0,16 EUR za vsak polni km poti in največ v višini in pod pogoji, da se ti zneski ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost. 8. Slednja določba ne pride v poštev, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica imela možnost javnega prevoza. Pritožba pavšalno navaja, da javni prevoz za tožnico zaradi izgube na času ni bil primeren in da zato ni relevanten. Tožnica že v postopku na prvi stopnji ni obrazložila trditve, da nima možnosti javnega prevoza, medtem ko je toženka obrazložila vse možne vidike tega vprašanja (npr. vsakodnevni javni avtobusni prevoz na relaciji B. – C. ob ustreznih urah za prihod in odhod z dela), temu pa je utemeljeno sledilo sodišče, kar vse je ustrezno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe. Zato pritožbeni očitek neobrazloženosti ni utemeljen, poudarjanje kraja bivanja (A.) v zvezi s tem (namesto B.) pa pomeni uveljavljanje nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Po Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije pripada delavcu povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza v višini, kot jo določa tarifna priloga (80 % cene najcenejšega javnega prevoza), razen če je za delodajalca ugodneje, da delavcu plača kilometrino, kot je določena v tarifni prilogi - v višini zgornjega zneska uredbe. Po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča. Tožnica neutemeljeno vztraja pri uporabi teh določb za dosego priznanja kilometrine v višini 0,18 EUR/km, saj to za toženko očitno ni ugodneje.

10. Kot nakazano, tudi razlika v kolektivnih pogodbah pri določitvi odstotka cene javnega prevoza (70 ali 80 %) ni mogla privesti do ugoditve zahtevku. Toženka je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da cena mesečne vozovnice avtobusnega prevoznika D., ki omogoča povezavo med prebivališčem tožnice in sedežem tožene, znaša 70,20 EUR. Te navedbe je toženka tudi dokazala, tožnica pa navedenemu ni v ničemer nasprotovala, kot tudi ne izračunu 80 % - 56,16 EUR. Sodišče je dodalo še izračun 70 % - 49,14 EUR ter pravilno zaključilo, da ni nobene podlage za priznanje razlike stroškov prevoza, saj je tožnica po svojih navedbah za prvi vtoževani mesec prejela 68,16 EUR stroškov prevoza, v nadaljnjih mesecih pa po več kot 100 EUR mesečno.

11. Utemeljeno pa tožnica izpodbija odločitev sodišča o celotni zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači, glede česar ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno očitalo premalo določno trditveno podlago zahtevka in dokazno nepodprtost. 12. Kot je tožnica navedla v tožbi, je imela ob prenehanju delovnega razmerja višek ur - 49,22 EUR, kar je dokazala s fotografijo elektronskega displeja, kot odraz stanja njene magnetne kartice, ki jo je uporabljala pri prihodu in odhodu z dela. Toženka v odgovoru na tožbo ni oporekala pristnosti fotografije. Navedla je, da tožnici nadure niso bile odrejene, da ni obrazložila, zakaj je morala delati preko polnega delovnega časa, da toženka ni bila seznanjena z opravljanjem nadur in da tožničino (zelo enostavno administrativno) delo niti ni bilo takšno, da bi bile potrebne nadure.

13. Na prvem naroku je tožnica pojasnila, da gre za višek ur, ki bi jih lahko koristila kot proste ure, če ji ne bi prenehalo delovno razmerje, da je delala v skladu z zahtevami delovnega procesa. Poleg dela od ponedeljka do petka je občasno opravljala delo tudi ob sobotah, ko so bile inventure. Toženka je poudarila, da so navedbe tožnice preveč pavšalne, da bi se o njih lahko izjavila. Menila je, da je višek nastal zato, ker je tožnica prihajala v službo pet minut pred 7.00, odhajala pa pet minut po 15.00, kar bi v enem letu zneslo vtoževani seštevek ur.

14. Zgolj izostanek formalne odreditve nadur sam po sebi ne privede do zavrnitve zahtevka iz naslova (nadur oziroma) razlike v plači. Bolj pomembno je, ali je bil delodajalec seznanjen z opravljanjem nadur. Tudi če se v tovrstnih sporih ugotovi, da ni zakonskih pogojev za priznanje nadur (144. člen ZDR-1), s tem niso rešena vsa vprašanja glede viška ur.

15. Tako npr. toženka zatrjevane možnosti koriščenja prostih ur ni zanikala, prav tako ni zanikala inventurnega dela ob sobotah. Tudi je nasprotovala dokaznemu predlogu tožnice in ni predložila evidence o njeni prisotnosti na delu v spornem obdobju. Gre za pomembne okoliščine tega spora, ki jim sodišče prve stopnje zmotno ni pripisalo nobenega pomena. Na vse to pravilno opozarja pritožba in sodišču prve stopnje utemeljeno očita napačno zavrnitev zahtevka kar v celoti. Takšno odločitev je oprlo zlasti na razlogovanje o tožničinih presplošnih trditvah, namesto, da bi upoštevalo - še posebej zato, ker sam obseg vtoževanih ur ni sporen, da je na toženko prešlo breme dokazovanja njihove vsebine.

16. Ker je v tem večjem delu ostalo dejansko stanje neraziskano, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo v delu, ki se nanaša na razliko v plači, razveljavilo in zadevo glede tega vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP), da v nakazani smeri dopolni dejanske ugotovitve in ponovno odloči o zahtevku. V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi o napačno priznani kilometrini direktorju toženke za prihod na sodišče, kar naj se upošteva pri odmeri stroškov v ponovljenem postopku.

17. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).