Jedro

Prvi odstavek 168. člena ZUJF in prvi odstavek 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije določata le pogoj, zaradi katerega pridobi javni uslužbenec pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Način povrnitve teh stroškov pa določata drugi odstavek 168. člena ZUJF in drugi odstavek 5. člena Aneksa. Tretjo odstavek 5. člena Aneksa definira, kdaj javni prevoz ni možen.

Javnemu uslužbencu pripada povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine šele v primeru, če javni prevoz ni možen. Če je javni prevoz možen, mu pripada povrnitev stroškov v višini javnega prevoza, ne glede na to, če bi bil znesek kilometrine, do katerega bi bil javni uslužbenec upravičen za isto razdaljo, nižji.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela, in sicer za obdobje od decembra 2012 do decembra 2015 v znesku 1.152,00 EUR, za obdobje od januarja 2016 do decembra 2016 v višini 384,00 EUR in za obdobje od januarja 2017 do decembra 2017 v višini 384,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 818,36 EUR (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 64/2020 z dne 26. 5. 2020 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno razlagalo pojem "javni prevoz ni možen" v zvezi s pravico do povrnitve stroškov prevoza javnega uslužbenca v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je stališče sodišča, da tožnica nima možnosti prevoza z javnimi sredstvi pod pogoji iz 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.; v nadaljevanju ZUJF) in Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju Aneks) materialnopravno zmotno. Povzema vsebino določbe drugega in tretjega odstavka 5. člena Aneksa. Navaja, da je dokazala, da bi v dopoldanski izmeni prišla na delo in z dela z manj kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Delo v dopoldanski izmeni se prične ob 6.30 uri in traja do 13.10 ure. Tožnica vstopi na primestni avtobusni postaji Šenčur Š ob 5.17 uri, na glavno avtobusno postajo v Kranj pride ob 5.28 uri, nato pa se ob 5.56 uri odpelje iz te iste postaje z mestnim avtobusom, ki tožnico pripelje ob 6.05 pred sedež toženca, kjer tožnica dela. Časovna izguba v eno smer tako znaša 49 minut skupaj (28 minut čakanja na glavni postaji in 21 minut čakanja na pričetek službe). Časovna izguba v drugo smer pa je še bistveno manjša in znaša skupaj 18 minut. Tožnica se s stališčem sodišča druge in prve stopnje, češ da kombinacija primestnega in mestnega prometa ni možna, ker je od končne postaje primestnega prometa do delovnega mesta manj kot dva kilometra, ne strinja, saj takšna omejitev ni nikjer zapisana. Velja zgolj časovna omejitev, to je več kot ena ura časovne izgube v eno smer. Priglaša revizijske stroške.

5. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Prvi odstavek 168. člena ZUJF določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 5. člena Aneksa, ki velja tudi za toženo stranko. Iz drugega odstavka 5. člena Aneksa izhaja, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Po tretjem odstavku 5. člena Aneksa javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

9. Med strankama je sporno, ali je bil glede na določbo tretjega odstavka 5. člena Aneksa možen javni prevoz tožnice na delo k toženi stranki v vtoževanem obdobju, ko je ta delala v dopoldanski izmeni1. Tožena stranka je tožnici stroške za prihod na delo in z dela, ko je ta delo opravljala v dopoldanski izmeni, obračunavala in izplačevala v višini kilometrine. Dopoldanska izmena tožnice je trajala od 6.30 ure do 13.10 ure. Tožnica je navajala (te navedbe je tožena stranka le pavšalno prerekala) in za te trditve predložila tudi dokaze, da časovna izguba ob prihodu na delo v dopoldanski izmeni traja največ 53 minut, kar je manj kot eno uro. Tožnica zjutraj vstopi na avtobusno postajo Šenčur Š ob 5.17, se s primestnim avtobusom pripelje na avtobusno postajo Kranj ob 5.28 (ali nekaj minut kasneje), ob 5.56 uri pa se iz te postaje odpelje z mestnim avtobusom, ki na avtobusno postajo mestnega prometa Osnovna šola Staneta Žagarja pripelje ob 6.09. Od doma do avtobusne postaje Šenčur Š porabi 4 minute hoje, na mestni avtobus na avtobusni postaji Kranj čaka 28 minut, od avtobusne postaje mestnega prometa Osnovna šola Staneta Žagarja do delovnega mesta pa porabi 2 minuti hoje. Tako ji do pričetka službe ostane še 19 minut. Skupna časovna izguba prihoda na delo, ne upoštevaje čas trajanja vožnje2, znaša torej največ 53 minut, kar je manj kot eno uro. Po trditvah tožnice pa je skupna časovna izguba odhoda z dela v dopoldanski izmeni (zaradi ugodnejšega voznega reda avtobusov primestnega in mestnega prometa) še manjša3. 10. Sodišči druge in prve stopnje pa temu izračunu tožnice iz zmotnih materialnopravnih razlogov nista sledili, saj sta presodili, da kombinacija mestnega in primestnega avtobusnega prevoza ne pride v poštev, saj naj bi bilo od končne avtobusne postaje primestnega avtobusa, kjer tožnica izstopi (torej od avtobusne postaje Kranj), do delovnega mesta (na tej razdalji sicer tožnica potuje z mestnim avtobusnim prevozom) manj kot dva kilometra. Za takšno razlogovanje sodišč pa ni podlage niti v 168. člena ZUJF niti v 5. členu Aneksa.

11. Po prvem odstavku 168. člena ZUJF pridobi zaposleni pravico do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, če znaša razdalja od kraja bivališča do delovnega mesta več kot dva kilometra (enak pogoj za pridobitev pravice do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela opredeljuje tudi prvi odstavek 5. člena Aneksa), in sicer ne glede na to, ali obstaja za to razdaljo možnost uporabe javnega prevoza ali ne. Ti določbi torej predpisujeta le pogoj, zaradi katerega pridobi javni uslužbenec pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo in za dela. Za presojo pojma „možnost javnega prevoza“ tako ni bistveno, če znaša ob kombinaciji različnih vrst javnega prevoza prevožena razdalja z enim sredstvom javnega prevoza manj kot dva kilometra. Bistveno za pridobitev pravice do povračila stroškov prevoza je, da znaša skupna razdalja od kraja prebivališča do delovnega mesta več kot dva kilometra.

12. Način izračuna povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, ob predpostavki razdalje več kot dveh kilometrov med krajem bivališča in delovnim mestom, pa določata drugi odstavek 168. člena ZUJF oziroma drugi odstavek 5. člena Aneksa (v odvisnosti od tega, ali ima zaposleni možnost prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi). Iz citiranih določb izhaja, da se stroški prevoza na delo in z dela praviloma povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Ob tem tretji odstavek 5. člena Aneksa še dodatno definira, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen. Če javni prevoz ni možen, se javnemu uslužbencu prizna kilometrina v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Če pa je javni prevoz možen, pripada javnemu uslužbencu povrnitev stroškov tega javnega prevoza, ne glede na to, če bi bil znesek kilometrine, do katerega bi bil javni uslužbenec upravičen za isto razdaljo, nižji. Povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine pride v poštev šele, če možnosti prevoza na delo in z dela z javnim prevoznim sredstvom ni4. 13. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, se dejstvo, ali je javni prevoz možen ali ne, v zvezi s pravico do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela presoja le ob upoštevanju tretjega odstavka 5. člena Aneksa. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da znaša pri tožničinem prihodu na delo (oziroma odhodu z dela) z javnimi prevoznimi sredstvi dnevna časovna izguba v eno smer, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, manj kot eno uro5. Iz tega razloga je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške prihoda na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza, in sicer ne glede na to, če je znesek teh stroškov višji od zneska kilometrine (kar je tožena stranka v postopku zatrjevala). Zgoraj omenjeni določbi ZUJF in Aneksa namreč delodajalcu ne dajeta možnosti izbire med tem, ali bo javnemu uslužbencu (ki ima možnost uporabe javnega prevoza za prihod na delo in odhod z dela) stroške v zvezi s tem povrnil v višini stroškov javnega prevoza ali pa v višini kilometrine.

14. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da je sodišče druge stopnje (enako kot sodišče prve stopnje) materialnopravno zmotno razlagalo pojem „javni prevoz ni možen“ v zvezi s pravico do povrnitve stroškov prevoza javnega uslužbenca v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

15. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, se nista ukvarjali s presojo utemeljenosti višine tožničinega tožbenega zahtevka. Ker je glede navedenega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi še utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka po višini, ki jo je tožena stranka v postopku izrecno prerekala.

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ta določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

17. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da tožnica ni imela pogojev, da bi koristila javni prevoz pod pogoji iz tretjega odstavka 5. člena Aneksa v času, ko je prihajala na delo v popoldansko in nočno izmeno (to sicer med strankama niti ni bilo več sporno), zaradi česar ji je tožena stranka stroške prevoza za prihod na delo in z dela v teh dveh izmenah utemeljeno obračunavala in izplačevala v višini kilometrine (v skladu z drugim odstavkom 5. člena Aneksa). 2 Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015 v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Aneksa pojasnilo, da pri enourni dnevni časovni izgubi v eno smer v ta čas ni všteta izguba časa zaradi same vožnje. 3 Tožena stranka teh navajanj tožnice ni konkretizirano prerekala, podala pa je svoje primere o tem, da bi lahko tožnica za prihod na delo uporabljala druge možnosti kombinacije avtobusnega prevoza in hoje, pri katerih pa bi v teh primerih znašala časovna izguba več kot eno uro, ne upoštevaje čas trajanja vožnje. 4 Primerjaj s sodbo vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2014 z dne 2. 6. 2014. 5 Ta pogoj je bil pri tožnici izpolnjen s kombinacijo uporabe primestnega in mestnega avtobusnega prevoza, kot ga je uporabljala tožnica.