Jedro

Za dovoljenost pritožbe na sodišče tretje stopnje ne zadošča, da je sodišče druge stopnje opravilo obravnavo in določena dejstva drugače ugotovilo, ampak mora sodišče na podlagi novo ugotovljenih dejstev spremeniti dejansko stanje kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom in sicer povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju kot prvostopno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbe obsojencev M.P., I.H. in S.S. ter njihovih zagovornikov zoper sodbo Višjega sodišča v Celju kot pritožbenega sodišča z dne 18.9.1998 kot nedovoljene zavrglo. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče pa je z uvodoma navedenim sklepom med drugim pritožbi zagovornikov obsojenega M.P. in obsojenega S.S. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornica obsojenega M.P. je dne 28.4.1999 vložila pri Okrožnem sodišču v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Celju z dne 6.4.1999, v kateri uveljavlja razloge iz 1.,2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi obsojenca M.P. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 17.12.1998 o zavrženju pritožbe zoper prej navedeno sodbo Višjega sodišča v Celju kot pritožbenega sodišča in pritožbi zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.2.1999 o zavrnitvi predloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe ugodi in vzame v obravnavo pritožbo obsojenca zoper sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 18.9.1998 ter o pritožbi odloči. Zagovornica obsojenega M.P. je z vlogo z dne 2.10.2000 ponovno predlagala, da Vrhovno sodišče v skladu s 4. odstavkom 423. člena ZKP odredi prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 9.11.1998 in 28.4.1999. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo zagovornice obsojenca M.P. za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena.

Navaja, da tudi, če bi Višje sodišče v Celju odločalo o pritožbah zoper sklepe sodišča prve stopnje, ne da bi izvedlo postopek vročitve spisa pristojnemu tožilcu, ne bi zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZKP. V spisu o tem tudi ni podatka. Sodišče tudi ni kršilo zakona, ko ni dalo obdolžencu pouka do pritožbe. Za takšno odločitev je višje sodišče imelo razloge in tudi pooblastilo na osnovi 390. člena ZKP za zavrženje pritožbe kot nedopustne. Po 422. členu ZKP sme sodišče odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine. Zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri oporeka sodišču ugotovitve v zvezi z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na vprašanje, ali je šlo za drugačno ugotovitev dejanskega stanja po opravljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje in ali je šlo za vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, ki je narekovala odložitev izvršitve pravnomočne sodbe. Vse te dejanske okoliščine pa ne morejo biti vsebina zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi navajanje zahteve za varstvo zakonitosti, da v postopku nastopa nepristojni državni tožilec, ker je pred Okrožnim sodiščem v Celju pristojen za tovrstna procesna dejanja državnega tožilstva samo državni tožilec, imenovan ali dodeljen na delo k Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju, v obravnavanem primeru pa je postopek tekel na zahtevo državnega tožilca D.M., ki je bil imenovan na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, je neutemeljeno. Glede na določbe 48. in 49. člena ZKP ter pooblastila generalnega državnega tožilca iz 10. člena Zakona o državnem tožilstvu je povsem jasno, da lahko procesna dejanja v postopku opravi katerikoli državni tožilec. Stvar notranje organizacije državnega tožilstva in delitve funkcij je, kdo izmed tožilcev v konkretni zadevi zastopa obtožbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnica sklicuje v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Iz predloga zahteve bi sicer izhajalo, da vložnica izpodbija tudi pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za odložitev oziroma prekinitev pravnomočne sodbe (sklep Ks 47/99), vendar izpodbijanje tega sklepa ni obrazložila, zato je Vrhovno sodišče štelo, da izpodbija le pravnomočen sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje.

V čem naj bi bila uveljavljana kršitev kazenskega zakona, vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ne pove.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja naslednje bistvene kršitve določb kazenskega postopka: Kršitev 403. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da bi moralo pritožbeno sodišče pri svojem odločanju o pritožbah upoštevati določbo 1. odstavka 377. člena ZKP, ki določa, da mora spis poslati višjemu državnemu tožilcu, saj gre za kazenski postopek, ki teče po zahtevi okrožnega državnega tožilca. Kolikor bi višje sodišče ravnalo v skladu z zakonom, bi višji državni tožilec lahko zavzel stališče organa pregona do vložene pritožbe obtoženca. Upoštevaje dejstvo, da je celo državni tožilec predlagal na obravnavi pred višjim sodiščem izvedbo dokazov v obrambo obtoženca in upoštevaje v sojenju na drugi stopnji ugotovljene nezakonitosti, ki so se tekom predkazenskega in v času kazenskega postopka pripetile, bi prav gotovo podprl pritožbo obtoženca zoper drugostopno sodbo, saj je drugostopno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopno sodišče. S tem ko je sodišče (pritožbeno) celo državnemu organu, na katerega zahtevo je postopek sploh tekel, vzelo pravico, da se izjasni o obtoženčevi pritožbi, naj bi bila zagrešena tista druga kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz podatkov spisa v obravnavani zadevi ni razvidno, ali je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice, poslalo spis Višjemu državnemu tožilstvu v Celju v pregled zaradi eventuelnega predloga v zvezi z vloženo pritožbo, kot je to določeno v 1. odstavku 377. člena ZKP, ki se skladno s 1. odstavkom 403. člena smiselno uporablja tudi za postopek s pritožbo zoper sklep. Po oceni Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka, tudi kolikor bi bila podana, ni vplivala na zakonitost napadenega sklepa pritožbenega sodišča. Sklep o zavrženju pritožbe, ki ga je izdal predsednik senata sodišča prve stopnje in potrdilo pritožbeno sodišče, ugotavlja, da je vložena pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje nedovoljena, ker ne gre za nobenega od primerov iz 398. člena ZKP. Ta sklep je pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče naj bi kršilo 398. člen ZKP, ko je z napadenim sklepom odreklo pravico pritožbe zoper svojo sodbo. 2. točka 1. odstavka 398. člena ZKP določa, da je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče v primeru, če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo. Vložnica zatrjuje, da je pritožbeno sodišče protispisno štelo v napadenem sklepu, da je ugotovilo po opravljeni obravnavi enako dejansko stanje kot prvostopno sodišče. Navaja, da je pritožbeno sodišče v rednem postopku (na pritožbeni obravnavi) izvedlo dokaze, na temelju katerih je nedvomno ugotovljeno, da je bil celotni predkazenski postopek izveden na nezakonit način (ravnanje organov odkrivanja in preiskovalne sodnice v zvezi z zasliševanjem soobdolžencev, ki so bremenili obsojenega P. v času, ko je že potekel rok njihovega pridržanja), zato naj bi bili zagovori soobdolžencev pridobljeni na nezakonit način in bi jih bilo treba po mnenju vložnice izločiti iz spisa. Pritožbeno sodišče naj bi z zaslišanjem policista V., ki ga je povabilo brez predloga obrambe in državnega tožilstva, ugotovilo, da je priča izpovedovala o lističih brez imen in priimkov, oprlo pa se je prav tako kot prvostopno sodišče na lističe z imeni in priimki, ki da potrjujejo prvostopno sodbo o vpletenosti obsojenca v tujo prepovedano dejavnost, pri tem naj bi ugotovilo, da najdba lističev ni sprožila začetka predkazenskega postopka zoper P. Pritožbeno sodišče je nadalje ugotovilo, da je bila vsaj ena hišna preiskava opravljena nezakonito; s samim dejstvom, da je pribavljalo dokaze v obrambo obsojenca, pa je ugotovilo, da je bila obsojenčeva pravica do obrambe pred prvostopnim sodiščem kršena. Dokaze, ki jih je podprl celo državni tožilec, predlagala pa obramba, je zavrnilo in se oprlo na neobstoječe dokaze. Ob ugotovitvi sodnika poročevalca, da pritožbenemu sodišču nista bila predložena spisa o izvajanju posebnih ukrepov Okrožnega sodišča v Celju temveč skupek listin, ki niti original niso, naj bi v pisni obrazložitvi sodbe pritožbeno sodišče zatrjevalo, da si je spisa vpogledalo. Z zaslišanjem kriminalista K. je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se navedeni pozna z obdolžencem, ki je obremenjeval obsojenca P. Zoper obdolženca S. so bili takoj po zaključku prvostopnega sojenja postopki končani z ustavitvijo postopka, ni pa mogla vložnica ugotoviti, kaj se je zgodilo s postopkom zoper obdolženega S. in pričo P., ki naj bi bil posestnik lističa, ki obremenjuje obsojenca in končno vložnica zatrjuje, da je pritožbeno sodišče v rednem postopku lahko z zaslišanjem predlaganih prič ugotovilo, da nobena zaslišanih prič, ki jih je ovadba UNZ C. navajala kot člane združbe - prikrivalce, voznike ukradenih vozil in tatove, ni bila zaradi tovrstnih zatrjevanj policistov nikoli v kazenskem postopku, pa so bili vendarle vsi navedeni pridržani pri UNZ C. ali vsaj zasliševani o takšnih trditvah.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev določb 398. člena ZKP v zvezi s pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje - glede na ugotovitev v napadenem sklepu, da gre za nespremenjeno dejansko stanje v sodbi pritožbenega sodišča, kot ga je s sodbo ugotovilo sodišče prve stopnje - ni podana. Za dovoljenost pritožbe na sodišče tretje stopnje namreč ne zadošča, da je sodišče druge stopnje opravilo obravnavo in določena dejstva drugače ugotovilo. Pritožba je dovoljena le, če je na podlagi novo ugotovljenih dejstev sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje kaznivega dejanja, opisano v izreku prvostopnjske obsodilne sodbe. V tej zadevi pa ne gre za takšen primer. Ob ugotovitvi, da je vložnica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper drugostopno sodbo Višjega sodišča v Celju kot pritožbenega sodišča, s katero je bila med drugim pritožba vložnice zavrnjena kot neutemeljena, bodo ugovori, navedeni v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti, kolikor se tičejo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ocenjeni v postopku presoje zakonitosti obeh z zahtevo za varstvo zakonitosti napadenih sodb. Ne morejo pa biti predmet presoje v tem postopku za varstvo zakonitosti, ko se ugotavlja zgolj zakonitost sklepov o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje. Glede na izrek drugostopne sodbe, s katero je bil obsojeni M.P. po opravljeni pritožbeni obravnavi spoznan za krivega istih kaznivih dejanj kot pred sodiščem prve stopnje, o kakem nasprotju v izpodbijanem sklepu ni mogoče govoriti, zato tudi ni podlage za predlagano razveljavitev napadenega sklepa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Nadaljnja kršitev, in sicer 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po oceni Vrhovnega sodišča prav tako ni podana. Očitek, da se izpodbijani sklep, enako kot sodba, zoper katero je bila vložena pritožba, opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic v kazenskem postopku, ker se napadeni sklep izrecno sklicuje na nova dejstva, ugotovljena na pritožbeni obravnavi, ki pa se nanašajo izključno na pravice obdolžencev v teku postopka in s skrivanjem dveh sodnih spisov o izvajanju posebnih ukrepov, prav tako ne more imeti uspeha. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bo o eventuelnih kršitvah, ki naj bi jih zagrešilo pritožbeno sodišče v rednem postopku, ko je odločalo po opravljeni pritožbeni obravnavi, odločalo ob reševanju vložene zahteve za varstvo zakonitosti zoper drugostopno sodbo.

Prav tako ni pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitve določb ZKP v zvezi s postopkom z vloženo pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Po mnenju vložnice naj bi bila kršitev v tem, da je o dovoljenosti pritožbe odločal predsednik senata prvostopnega sodišča ne pa pritožbeno sodišče samo. Svoje stališče opira vložnica na dejstvo, da je pritožbeno sodišče izvajalo dokaze, ki jih prvostopno sodišče ni hotelo izvesti. Tak očitek vložnice v veljavnem ZKP nima nobene osnove. Ni nobenega dvoma, da je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče izreklo sodbo na drugi stopnji. Postopek s pritožbo zoper to sodbo je bil skladen s 375. členom ZKP, ki določa, da se pritožba poda pri sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji in dalje, da prepozno in nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje. Ta določba je bila upoštevana skladno s 1. odstavkom 403. člena ZKP povsem pravilno, zato tudi očitana kršitev določb kazenskega postopka ni utemeljena.

Očitek vložnice, da je bil kršen postopek glede sodelovanja upravičenega tožilca v rednem kazenskem postopku, ker je v tem kazenskem postopku sodeloval okrožni državni tožilec D.M. iz L. kot član posebne skupine, pa je pri presoji zakonitosti napadenega sklepa o zavrženju pritožbe pravno irelevanten, saj navedeni tožilec ni sodeloval v postopku izdaje tega sklepa.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podan noben uveljavljani razlog v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.