Jedro

Vsaka stranka najprej sama nosi stroške sodnega postopka, ki jih povzroči s svojim ravnanjem. To izhaja tako iz določbe 3. člena ZST kot tudi določbe 152. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnici v zadevi, U 143/2008, odmeri plačilo sodne takse za tožbo v znesku 65,68 EUR in za opomin za plačilo sodne takse v znesku 20,53 EUR, kar skupaj znaša 86,21 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja določbe Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/04-UPB1, 115/06, 140/06, 89/07 in 37/08), ki določajo podlago in višino odmerjene sodne takse.

Tožnica v pritožbi navaja, da je plačilo sodne takse lahko usodno za vlagatelja oziroma v nasprotju z njegovimi tožbenimi zahtevami, saj velja pravilo, da je sodno takso dolžna plačati stranka, ki v postopku ne uspe. Glede na navedeno ne more tvegati in plačati sodne takse. Predlaga, da sodišče plačilo sodne takse naloži nasprotni stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Podlago obveznosti plačila sodne takse in višino te obveznosti določa ZST, ki se na podlagi določbe 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) uporablja v obravnavani zadevi. Po prvem odstavku 3. člena ZST mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Skladno s 1. točko drugega odstavka 4. člena ZST obveznost plačila sodne takse za tožbo nastane takrat, ko se tožba izroči sodišču. Po določbi četrtega odstavka 26. člena ZST v primeru, če sodišče po pošti prejme vlogo, za katero sploh ni plačana ali ni plačana vsa taksa, ali če taksni zavezanec ne predloži potrdila o plačilu vse takse, ki se plača v gotovini, pošlje sodišče taksnemu zavezancu opomin, naj v 15 dneh od vročitve opomina plača sodno takso. V teh primerih se plača tudi taksa za opomin.

Glede na navedene zakonske določbe je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ravnalo pravilno in tožnici v zvezi z vloženo tožbo, za katero ob njeni vložitvi takse ni plačala, odmerilo takso za tožbo in opomin. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo o odmeri sodne takse, določba prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08, 111/08-odločba US in 121/08-sklep US), na katero se tožnica v pritožbi smiselno sklicuje, v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Navedena določba, ki se v upravnem sporu uporablja le pod pogoji, ki so določeni v 25. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), se namreč nanaša na povračilo stroškov postopka. Vsaka stranka pa najprej sama nosi stroške sodnega postopka, ki jih povzroči s svojim ravnanjem. To izhaja tako iz določbe 3. člena ZST kot tudi določbe 152. člena ZPP. V obravnavanem primeru je zato tožnica, ki je z vložitvijo tožbe sprožila upravni spor, na podlagi določbe prvega odstavka 3. člena ZST dolžna plačati takso za tožbo. Ker tega ni storila že ob vložitvi tožbe, pa je na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZST dolžna plačati še takso za opomin.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.