Jedro

Iz jezikovne razlage določbe 66. člena ZKme-1 jasno izhaja, da se nanaša zgolj na oglaševanje, označevanje in trženje kmetijskih izdelkov oziroma storitev, ne pa na označevanje poslovnega subjekta pri nastopanju na trgu. Ukrep, ki ga je izrekel inšpekcijski organ, pa po svoji vsebini pomeni prav to. V konkretnem primeru tožnica z enako firmo obstoja od leta 1995, to je pred uveljavitvijo ZKme-1. Poleg tega je tožnica že v postopku pred upravnim organom in ponovno v tožbi zatrjevala, da izpolnjuje vsebinske pogoje za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelave mleka iz 10. člena Uredbe o dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, saj preko 60 % mleka za svoje mlečne izdelke dejansko pridobi z navedene kmetije. Njeni izdelki so proizvedeni v sklopu kmetije A, s katero je organsko povezana in soodvisna, zato o kakršnem koli zavajanju potrošnikov ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijske inšpekcije, št. 0611-2899/2019-5 z dne 24. 12. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovi postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožnici prepovedal zavajajoče označevanje, oglaševanje in trženje storitev, ki so povezane s kmetijsko dejavnostjo, z uporabo imena Kmetija A. ter odredil skladnost označevanja, oglaševanja in trženja storitev, povezanih s kmetijsko dejavnostjo, tako da družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) v nazivu ne uporabi besede „kmetija“ oziroma besednih zvez, ki se nanašajo na kmetijsko dejavnost. 2. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je upravni organ opravil administrativni pregled podatkov iz uradnih evidenc (AJPES, Register kmetijskih gospodarstev). Ugotovil je, da je na naslovu ..., registrirana družba Kmetija A., d. o. o., ki ima kot glavno dejavnost registrirano mlekarstvo in sirarstvo. Na istem naslovu je v Registru kmetijskih gospodarstev vpisano kmetijsko gospodarstvo ... z domačim imenom A., ki ima 25,54 ha obdelovalnih površin in za leto 2019 50,8 GVŽ živali – govedo. Na spletni strani tožnica pod imenom Kmetija A. ponuja izdelke brez navedbe organizacijske oblike. Beseda kmetija se glede na določbe 3., 4. in 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v imenu lahko uporabi samo pod pogojem, da dejavnost opravljajo člani kmetijskega gospodarstva kot dopolnilno dejavnost na kmetiji in ne kot d. o. o. Za opravljanje dejavnosti predelave kot dopolnilne dejavnosti bi morali na kmetiji v skladu z drugim odstavkom 10. člena Uredbe o dopolnilni dejavnosti na kmetiji pridelati najmanj 50 % količin lastnih surovin, do 50 % surovin pa bi lahko dokupili z drugih kmetij, česar pa za d. o. o. ni treba zagotavljati. Zato je uporaba imena kmetija A pri trženju mlečnih izdelkov zavajajoča, ker z imenom kmetija družba z omejeno odgovornostjo nagovarja kupce, da so predelani proizvodi iz kmetijskih izdelkov s slovenskih kmetij.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je kmetijsko gospodarstvo lahko med drugim organizirano tudi kot pravna oseba (tudi d. o. o.) ali kot kmetija, ki ni pravna oseba (2. točka tretjega odstavka 3. člena ZKme-1). V obravnavanem primeru je kmetijsko gospodarstvo organizirano kot kmetija in nima registrirane dopolnilne dejavnosti predelave in prodaje mleka ter mlečnih pridelkov. Glede na to, da tožnica kot d. o. o. izdelke vseeno ponuja kot izdelke Kmetije A., s tem zavaja potrošnike, saj ti na podlagi imena zmotno sklepajo, da gre za izdelke s kmetije, ne pa za dejavnost gospodarske družbe. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje, da spletna stran ne predstavlja ponudbe izdelkov, ker ne vsebuje cen izdelkov. Na spletni strani so namreč objavljeni vsi kontaktni podatki z naslovom kmetije in vseh prodajnih mest, kar izkazuje tožničin namen, tj. prodajo izdelkov, le način prodaje ni neposreden preko spletne strani, ampak preko fizičnih prodajnih mest. Tudi na logotipu tožničinih sirov, kjer je navedeno, da sire proizvaja kmetija A., d. o. o., gre za zavajajočo navedbo, saj potrošnik sklepa, da gre za proizvod kmetije, ne pa gospodarske družbe. Uporaba blagovne znamke A. ni sporna, sporna in zavajajoča pa je navedba imena Kmetija A. Naloženi ukrep ima podlago v 7. alineji prvega odstavka 175. člena ZKme-1 in ni nesorazmeren glede na to, da je bi tožnici za izvršitev ukrepov določen rok šestih mesecev, kar je ustrezno obdobje za prilagoditev njenega poslovanja in nastopanja na trgu.

4. Tožnica zoper odločitev inšpekcijskega organa vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o tem, katero konkretno dejanje naj bi bilo sporno in kako je toženka ugotovila, da so označevanje, oglaševanje in trženje storitev sporni. Edino, kar je mogoče razbrati iz izpodbijane odločbe, je to, da tožnica ni navedla, da prodajo opravlja družba z omejeno odgovornostjo. Izrek odločbe je neizvršljiv, saj iz njega ni mogoče razbrati, kakšno ravnanje se tožnici prepoveduje. Tožnici je prepovedana uporaba besede „kmetija“, ni pa določeno, ali gre zgolj za firmo družbe ali (ob upoštevanju dejanskih ugotovitev) tudi za spletno stran oziroma druge aktivnosti, kjer uporablja svojo firmo. Ob tem poudarja, da ugotovitve inšpekcijskega organa glede načina oglaševanja temeljijo le na površnem pregledu tožničine spletne strani. Spletna stran je namreč hkrati namenjena tako kmetiji kot tožničini dejavnosti. Zato je neutemeljen očitek, da je z oglaševanjem na spletni strani prišlo do zavajanja potrošnikov. Tožnica tudi zavrača očitke, da svojo organizacijsko obliko skriva pred potrošniki. Prav na vseh deklaracijah izdelkov je jasno navedeno: „Proizvaja: Kmetija A., d. o. o.“. Če se torej očitek nanaša na naslov spletne strani, tožnica pojasnjuje, da naslov spletne strani ne pomeni oglaševanja, saj ne gre za aktivno ravnanje zavezanke, ki bi bilo namenjeno doseganju boljše prodaje. Ker so njeni izdelki dejansko proizvedeni v sklopu izvajanja kmetijske dejavnosti v okviru kmetije, s katero je organsko povezana in soodvisna, pa nikakor ni mogoče govoriti o zavajanju potrošnikov. Tožnica namreč večino svoje surovine (več kot 60 %) pridobi z matične kmetije. Glede izreka ukrepa še navaja, da ZKme-1 organu ne daje pooblastila za prepoved uporabe besede kmetija v firmi družbe, to namreč urejajo specialni predpisi s področja prava gospodarskih družb. Glede na zakonsko dikcijo bi organ lahko kvečjemu odredil spremembo načina označevanja oziroma trženja izdelkov, ta pa je po mnenju tožnice že sedaj skladen s predpisi. V zvezi s tem opozarja tudi na kršitev načela sorazmernosti iz 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

**K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je sporen ukrep kmetijskega inšpektorja, ki je oprt na določbo 66. člena ZKme-1 in odrejen v skladu z določbo 175. člena istega zakona.

8. Določba 66. člena ZKme-1, ki je umeščena v poglavje z naslovom „Kakovost kmetijskih pridelkov in živil ter varstvo interesov potrošnikov,“ v prvem odstavku določa, da označevanje, oglaševanje oziroma trženje kmetijskih pridelkov in živil ter storitev, ki so povezane s kmetijsko dejavnostjo, ne sme besedno, slikovno ali kako drugače zavajati potrošnika glede resničnosti navedb. Po drugem odstavku se označevanje, oglaševanje oziroma trženje kmetijskih pridelkov in živil šteje za zavajajoče, če je v nasprotju s predpisom Unije, ki ureja zagotavljanje informacij o živilih potrošnikom. Tretji odstavek pa nadalje določa, da se označevanje, oglaševanje oziroma trženje storitev, ki so povezane s kmetijsko dejavnostjo, šteje kot zavajajoče, če na kakršen koli način zavaja potrošnika ali bi ga utegnilo zavajati in bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na njegove odločitve glede uporabe storitev. Kot zavajajoča se šteje tudi uporaba besed oziroma besednih zvez, ki se nanašajo na kmetijsko dejavnost in se uporabljajo pri označevanju, oglaševanju oziroma trženju storitev iz nekmetijske dejavnosti.

9. Prepoved iz 66. člena ZKme-1 velja tako za oznake na kmetijskih pridelkih, kot za vse druge elemente trženja kmetijskih pridelkov in živil. Po presoji sodišča je njen namen omogočiti potrošnikom obveščeno izbiro glede živil oziroma kmetijskih proizvodov, ki jih kupujejo in uživajo. Označevanje in trženje kmetijskih pridelkov in živil ter storitev, ki so povezane s kmetijsko dejavnostjo, tako ne sme zavajati potrošnika glede resničnosti navedb. Podobno kot pravila o označevanju in sledljivosti živil, so tudi omejitve pri njihovem oglaševanju namenjene varstvu potrošnikov, da bi bili ti pravilno obveščeni o bistvenih informacijah, ki jih potrebujejo za sprejem odločitve o nakupu izdelka. V zakonodajnem gradivu se kot primere zavajajočega oglaševanja omenja navajanje zdravstvenih in prehrambenih trditev v nasprotju s predpisi in navajanje podatkov glede lastnosti kmetijskih pridelkov in živil, ki se v inšpekcijskih postopkih dokažejo kot neresnične in s tem zavajajoče (npr. vse naše meso v akciji je 100 % slovenskega porekla...).1

10. Sodišče uvodoma zavrača tožbene ugovore glede kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijano odločbo je po presoji sodišča mogoče preizkusiti, saj iz njene obrazložitve jasno izhajajo dejansko stanje, ugotovljeno v postopku, ter razlogi in pravna podlaga za naložitev inšpekcijskega ukrepa. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta na istem naslovu registrirani tako gospodarska družba z imenom Kmetija A., d. o. o. kot kmetijsko gospodarstvo. Prva ima registrirano dejavnost mlekarstva in sirarstva, druga pa se ukvarja z vzrejo goveda. Tožnica na spletni strani www.A.si predstavlja svoje mlečne izdelke, pri čemer ni izrecno navedeno, da gre za izdelke gospodarske družbe Kmetija A., d. o. o. in ne za proizvode kmetijskega gospodarstva z istim imenom. Tem dejstvom tožnica v tožbi ne nasprotuje, nasprotuje pa pravnemu zaključku inšpekcijskega organa, da s takim načinom nastopanja na trgu in z uporabo besede „kmetija“ zavaja potrošnike v smislu 66. člena ZKme-1. 11. Kot neutemeljen je treba zavrniti tudi ugovor o neizvršljivosti izreka izpodbijane odločbe. Iz njega je po presoji sodišča mogoče razbrati, katero dejanje se tožnici prepoveduje, in sicer uporaba besede „kmetija“ oziroma besednih zvez, ki se nanašajo na kmetijsko dejavnost, v njenem nazivu. Ukrep očitno ni omejen zgolj na predstavljanje izdelkov na že omenjeni spletni strani, ampak na vsakršno uporabo besede kmetija pri označevanju, oglaševanju in trženju tožničinih izdelkov oziroma storitev.

12. V tej zvezi pa tožnica utemeljeno opozarja, da se naloženi ukrep nanaša na uporabo njene firme. Kmetija A., d. o. o. je namreč firma tožnice, tj. ime, s katerim družba posluje in nastopa na trgu. Tožnica ima torej besedo kmetija v svojem imenu, kar pomeni, da se ob razlagi, kot jo je sprejel inšpekcijski organ in potrdila toženka, vsako predstavljanje družbe oziroma njenih izdelkov na trgu šteje za zavajajoče v smislu 66. člena ZKme-1. Takšna razlaga navedene zakonske določbe pa je po presoji sodišča v okoliščinah obravnavanega primera preširoka in ni skladna z namenom prepovedi, določene v 66. členu ZKme-1. 13. Po presoji sodišča iz jezikovne razlage določbe 66. člena ZKme-1 jasno izhaja, da se nanaša zgolj na oglaševanje, označevanje in trženje kmetijskih izdelkov oziroma storitev, ne pa na označevanje poslovnega subjekta pri nastopanju na trgu. Ukrep, ki ga je izrekel inšpekcijski organ, pa po svoji vsebini pomeni prav to. V konkretnem primeru tožnica z enako firmo obstoja od leta 1995, to je pred uveljavitvijo ZKme-1.2 Poleg tega je tožnica že v postopku pred upravnim organom in ponovno v tožbi zatrjevala, da izpolnjuje vsebinske pogoje za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelave mleka iz 10. člena Uredbe o dopolnilnih dejavnosti na kmetiji,3 saj preko 60 % mleka za svoje mlečne izdelke dejansko pridobi z navedene kmetije. Njeni izdelki so proizvedeni v sklopu kmetije „A.“, s katero je organsko povezana in soodvisna, zato o kakršnem koli zavajanju potrošnikov ni mogoče govoriti. Do teh navedb se inšpekcijski organ ni opredelil, čeprav so z vidika obstoja zavajajoče poslovne prakse bistvene za odločitev v zadevi. Tako v zadevi ni bilo ugotovljeno, da tožnica ponuja mlečne izdelke, ki nimajo nobene veze s kmetijo oziroma kmetijskih gospodarstvom z istim imenom, in da se na tak način pri potrošnikih ustvarja napačen oziroma zavajajoč vtis o izdelkih. Res gre za dva ločena subjekta, torej za gospodarsko družbo in kmetijo, ki obe delujeta in sta registrirani na istem naslovu. Vendar pa brez ugotavljanja zgoraj navedenih okoliščin ni mogoče zaključiti, da tožnica z uporabo svojega imena oziroma njegovega dela zavaja kupce. Zgolj zaradi drugačne statusno-pravne organiziranosti (ne v okviru dopolnilne dejavnosti kmetije, ampak kot samostojna gospodarska družba) pa po presoji sodišča tožnici ni mogoče naložiti ukrepa v okviru 66. člena ZKme-1, ki po svoji vsebini v bistvu pomeni prepoved uporabe dela njene firme pri poslovanju na trgu.

14. Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker izpodbijana odločba temelji na napačni razlagi materialnega predpisa, pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, saj bi pravilna uporaba materialnega prava ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju lahko pripeljala do drugačne odločitve. Do ostalih tožbenih ugovorov se sodišče zato ni opredeljevalo.

15. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na seji). Že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov je bilo namreč očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

16. Glede na uspeh s tožbo je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu, ZKme-1D, EVA: 2015-2330-0095 z dne 2. 3. 2017. 2 Določba 66. člena ZKme-1 v besedilu, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, velja od leta 2017 dalje, glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zkme-1D, Uradni list RS, št. 27/17. 3 Ta v drugem odstavku določa: „Za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelava mora kmetija pridelati najmanj 50 odstotkov količin lastnih surovin, do 50 odstotkov količin surovin pa lahko dokupi z drugih kmetij. Zahtevani delež se zagotavlja v koledarskem letu.“.