Jedro

Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v času odločanja v predsodnem upravnem postopku, temveč šele po dokončnosti izpodbijane odločbe toženca, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategoriji invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen. V socialnem sporu se presoja stanje na dan dokončnosti upravnega akta.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2010 in odločba Območne enote A. št. ... z dne 4. 9. 2009 ter da se tožniku priznajo pravice invalida I. kategorije od 8. 7. 2009 dalje, toženki pa naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o višini invalidske pokojnine in izplačilo zapadlih pokojninskih dajatev ter sklenitev, da tožnika sama nosita svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožujeta oba tožnika. Menita, da je potrebno prvo tožniku priznati pravice iz naslova invalidnosti vsaj od 22. 10. 2012 dalje, saj bi v nasprotnem primeru, glede na dosedanje izkušnje, bilo mogoče pričakovati, da bo zavarovanec uspel uveljaviti pravice iz naslova I. kategorije invalidnosti šele čez 3 do 5 let. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v sedanjem stanju nezmožen za organizirano pridobitno delo, saj je poslabšanje sluha, v obsegu 90,2 % po Fowlerju, z gotovostjo nastalo 22. 10. 2012, najbrž pa se je sluh do te stopnje poslabšal že pred letom dni. Tožeči stranki takšnemu stališču izvedenca nista mogli argumentirano oporekati, opozorili pa sta, da se je v vmesnem obdobju pri tožniku vse skozi izkazoval trend poslabšanja sluha, vendar so bile na voljo zgolj tri meritve v sedmih letih. Problem je bil zlasti v tem, da v obdobju med aprilom 2009 in oktobrom 2012 ni bilo ustreznih meritev in je tako moč očitati invalidski komisiji II. stopnje, da ni ob obravnavi pritožbe zagotovila ponovnih meritev sluha pri tožniku, saj je odločitev o zavrnitvi pritožbe iz februarja 2010 temeljila na meritvah iz aprila 2009. Od vložitve tožbe do angažiranja izvedenca v tej zadevi pa je spet minilo več kot dve leti in pol. Podrejeno tožeči strani uveljavljata, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pomanjkljivo ugotovljeno in ni bilo razčiščeno vprašanje, katera je tista stopnja izgube sluha, ko bi bilo upravičeno priznanje novih pravic. Ob povezavi z ugotovitvijo, da za tožnika ustreznega delovnega mesta pri delodajalcu ni, je odločitev sodišča prve stopnje zgolj formalistična in nesprejemljiva. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.). Pri tem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2010, s katero sta bili zavrnjeni pritožbi zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 4. 9. 2009, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 626/2007 z dne 4. 6. 2008 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto v ugodnih klimatskih pogojih, v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno od 31. 5. 2005 dalje. Dne 7. 9. 2009 je tožnikov osebni zdravnik podal ponovno zahtevo za oceno invalidnosti. Invalidska komisija I. stopnje je dne 8. 7. 2009 proučila predloženo medicinsko dokumentacijo in sicer izvide ORL in izvide specialista kardiologa ter menila, da je pri tožniku še nadalje podana že ugotovljena III. kategorija invalidnosti, ker od zadnje ocene na IK ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi bistveno vplivale na tožnikovo delovno zmožnost. Enakega mnenja je bila tudi invalidska komisija II. stopnje dne 27. 1. 2010. Svoje mnenje je utemeljila z ugotovitvijo, da tožnik nosi slušni aparat, s katerim je komuniciranje oziroma sporazumevanje možno in, da dela s polovico polnega delovnega časa v ugodnih mikroklimatskih razmerah kot prokurist svetovalec. To delo poteka v zaprtem prostoru s slikovnim zaslonom in občasno s strankami. Sodišče prve stopnje je glede tožnikove delovne zmožnosti pridobilo izvedensko mnenje specialista ORL in CFK, stalnega sodnega izvedenca A.A., dr. med.. Iz pisnega izvida in mnenja ter dodatnega mnenja izvedenca je razvidno, da je pri tožniku izguba sluha močna in mu onemogoča korektno komuniciranje tudi v skrajšanem delovnem času. Teh sprememb ni moč ugotoviti pred 22. 10. 2012, saj je sodni izvedenec šele na podlagi osebnega pregleda tožnika ugotavljal, da pri tožniku znaša izguba sluha 90,20 % po Fowlerju, kar pomeni v primerjavi z letom 2005 poslabšanje sluha za 4,4 %. Sodni izvedenec je menil, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %. Dopustil je možnost, da se je tožniku sluh poslabšal do te stopnje že pred letom dni, vendar tega z gotovostjo ni mogel trditi.

V kolikor bi se tožnikov sluh poslabšal do te mere že pred letom dni – to je 22. 10. 2011, bi bil sodni rezultat za tožnika enak. V tem postopku se namreč presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 17. 2. 2010. Torej, kakšna je bila delazmožnost tožnika podana do tega dne. Iz izvidov specialista ORL je razvidno, da se je sluh tožnika slabšal postopoma. Meritve opravljene v letu 2004 so pokazale, da je sluh tožnika znašal 85,8 %, pet let kasneje v letu 2009 (17. 4. 2009) je izguba sluha znašala 87,9 %, pred tem v letu 2007 (avdiogram z dne 3. 1. 2007) pa 87,75 %. V letu 2012 je bila izguba sluha 90,2 %, tako je pritrditi obrazložitvi sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve, da pri tožniku do sprememb v oceni invalidnosti pred izdajo dokončne odločbe ni prišlo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je sprejet glede na trend slabšanja sluha tožnika.

Sodni izvedenec je izrecno menil, da izguba sluha v obsegu 90,2 %, kakor je pri tožniku znašala na dan osebnega pregleda dne 22. 10. 2012, pomeni takšno izgubo sluha, ki glede na okoliščine, da tožnik na levi strani zaradi spremenjene anatomije sluhovoda ne more nositi slušnega aparata, na desni strani zaradi pogostih vnetij pa aparat lahko zelo redko nosi, saj se mu zaradi spremenjene mikroklime v sluhovodu aparat pogosto kvari, poslušanje pa mu še otežkoči šum, ki mu kvari tudi pozornost in je tožnik zaradi tega nervozen, ker mu v ušesih šumi in piska, da tožnik ni zmožen za opravljanje kakršnekoli pridobitnega dela.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je do nove invalidnosti prišlo po izdanju dokončne odločbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče nima pravne podlage na podlagi katere bi prvo tožniku priznalo pravice iz naslova invalidnosti od 22. 10. 2012 dalje, saj se v skladu z določbo 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presoja stanje na dan dokončnosti upravnega akta.

Pritožbeno sodišče šteje, da je bilo dejansko stanje v celoti pravilno in popolnoma ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri tožniku izguba sluha po avdiogramu z dne 3. 1. 2007 87,75 %, kar je skoraj enako kot na dan 17. 4. 2009, ko je izguba sluha znašala 87,9 % in je ta obseg izgube sluha tožnika bil podlaga za izdajo izpodbijanih upravnih odločb. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje v zadevi pod opr. št. Ps 496/2006 (spor se nanaša na enake stranke kot v predmetni zadevi) izhaja, da je sodni izvedenec za otorinolaringologijo, plastično rekonstruktivno in cervikofacialno kirurgijo ter travmatologijo glave in vratu, prim. dr. sci. B.B., dr. med., specialist ORL in CFK menil, da ob binevralni izgubi sluha po Fowlerju v obsegu 87,75 % je tožnik sposoben za 4-urno delo v pisarni, kjer se klimatski pogoji ne spreminjajo in kjer ni prepiha, vetra in naglih sprememb temperature. Upoštevajoč navedeno pri tožniku tako ni mogoče trditi, da je pri njemu prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v času odločanja v predsodnem upravnem postopku. Nasprotno iz meritev izgube sluha izhaja, da se je izguba sluha v obdobju 2007 – 2009 povečala iz 87,75 % na 87,90 %, ob tem pa je bil tožnik po mnenju sodnega izvedenca pri 87,75 % izgube sluha po Fowlerju sposoben za opravljanje 4-urnega dela ob določenih omejitvah. Šele ob izgubi sluha 90,2 % je izvedenec v tem postopku menil, da tožnik ni več sposoben za nadaljnjo pridobitno delo in sicer od 22. 10. 2012 dalje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sočasno ob uporabi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožeči stranki, ki v pritožbi nista uspela, krijeta stroške pritožbe sama.