Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč varuje le dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja, ki je nepremičnino na pravno poslovni način pridobil v času, ko je na njem že bila pridobljena lastninska pravica v korist tretjega (izvenknjižnega lastnika), pa ta tretji za njen vpis v zemljiško knjigo ni poskrbel.

Izrek

Pritožba prvega nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z (v ponovljenem sojenju) dne 18. 6. 2020 izdanim sklepom sklenilo: - pod točko I izreka uredilo potek meje med nepremičninama parc. št.... in ... k.o. ... ..., last prvega nasprotnega udeleženca in nepremičninami parc. št. ..., ... in ... k.o. ... ..., last predlagatelja tako, da ta poteka od točke A (ki predstavlja tromejo) preko točk B, C, D, E, F, G, H, I, J do točke K (ki tudi predstavlja tromejo) vse točke so označene z naravnimi mejnimi kamni, vklesanimi z inicialko T; - pod točko II izreka ugotovilo, da znaša površina spornega mejnega prostora 3737 m2, vrednost tega mejnega prostora pa manj kot 4.000,00 EUR; - pod točko III izreka odločilo, da je skica sodnega izvedenca mag. D. K. sestavni del tega sklepa; - pod točko IV izreka odločilo, da se v okviru postopka popravijo površine parcel parc. št. ..., ..., ..., ..., ... in ..., vse k.o. ... ..., upoštevaje s tem sklepom določeno katastrsko mejo in predhodno evidentirano najverjetnejšo katastrsko mejo v evidenci zemljiškega katastra; - pod točko V izreka odločilo, da udeleženci krijejo vsak svoje stroške tega nepravdnega postopka; - pod točko VI izreka prvemu nasprotnemu udeležencu naložilo, da v 15. dneh predlagatelju iz naslova skupnih stroškov postopka povrne 2.022,86 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila.

2. Zoper sklep se je pritožil prvi nasprotni udeleženec. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se kot dokončna meja vzpostavi meja kot izhaja iz zemljiškega katastra, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tokrat pred drugim sodnikom.

V pritožbi je zatrjeval, da sklep ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih, ki jih je zatrjeval pritožnik in sicer, da predlagatelj na spornem področju ni izvrševal navzven vidne lastniške posesti, da prvemu nasprotnemu udeležencu izvrševanje kakršnekoli posesti po predlagatelju ni bilo znano, da je prvi nasprotni udeleženec vršil posest na gozdnem delu spornega dela nepremičnin in o navedbah o načelu zaupanja v zemljiško knjigo in omejitvi priposestvovanja. V sklepu sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, na kakšen način naj bi predlagatelj izvrševal posest, ki bi lahko bila podlaga za priposestvovanje in kako in kdaj je za to izvrševanje izvedel prvi nasprotni udeleženec. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodna praksa in pravna teorija se je že večkrat izrekla, da je za priposestvovanje bistvena navzven vidna, transparenta, trajna in izključujoča oblast nad stvarjo. Enkraten ″črn‶ posek dveh ali treh dreves po predlagatelju, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, pa takšnega trajnega izvrševanja posesti v zahtevani 10-letni dobi ne pomeni. Ker sklep ne vsebuje razlogov, s kakšnimi posestnimi dejanji je predlagatelj izvrševal lastniško posest skozi celotno priposestvovalno dobo oziroma kakšno dejansko stanje v zvezi z izvrševanjem posesti predlagatelja je sodišče prve stopnje sploh ugotovilo, je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sporni prostor v naravi delno, to je zahodno od gozdnega roba označenega v skici terenske meritve, predstavlja travnik, delno pa gozd. Pritožnik priznava, da je predlagatelj za travniški del spornega prostora, ki ga je z električnim pastirjem fizično ločil od gozda, dokazal, da ga je imel v dejanski posesti vso zahtevano dobo. Ni pa tega niti zatrjeval niti dokazal za gozdni del spornega prostora, pa tudi ne, kdaj bi naj prvi nasprotni udeleženec, ki ne biva na področju, kjer ležijo te nepremičnine, za takšno izvrševanje predlagateljeve posesti izvedel. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je na gozdnem delu sporne površine predlagatelj vršil posest, prvi nasprotni udeleženec pa ne, pri tem pa zgolj verjelo predlagatelju, ni pa se opredelilo do dopisov in odločb Zavoda za gozdove. Predlagatelj ni niti zatrjeval niti izpovedoval in tudi ne dokazal, da je v obdobju od leta 2004, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot začetno leto za ugotovitev priposestvovanja, v spornem gozdu karkoli sekal oziroma izvrševal navzven vidno posest. Glede travnatega dela pa je resnično zatrjeval in dokazal, da ga redno kosi, da je ograjen z električnim pastirjem ter s tem izkazal dejansko posest in to pritožnik priznava. Prvi nasprotni udeleženec je zatrjeval, da je v tem obdobju v izjemno majhnem obsegu, zgolj vzdrževalno, v spornem gozdnem delu sekal on. Predlagatelj je poslikal in predložil fotografije posekanih dreves, iz katerih je razvidno, da gre za zelo stare panje in panje nekaj dreves, ki jih je posekal prvi nasprotni udeleženec. Tudi v kolikor je predlagatelj v tem času res enkrat posekal nekaj dreves (tri do pet), je to storil v popolni tajnosti in protipravno, tako, da prvi nasprotni udeleženec tega ni zaznal. Iz odločb Zavoda za gozdove, ki jih je sodišče prve stopnje sicer ignoriralo, je razvidno, da so bile izdane pritožniku in ne predlagatelju, kar pomeni, da poseki, ki bi jih naj izvršil predlagatelj, niso bili zakoniti in da zato ne gre za dobroverno izvajanje lastniške posesti. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje ob dokazni oceni izpovedb predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca imelo različna merila, zato dokazno oceno ocenjuje kot pristransko. Dokazna ocena v smislu presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj v izpodbijanem sklepu po sodišču prve stopnje ni bila opravljena, kot tudi sodišče ni dokazno ocenilo objektivnih listinskih dokazov. Že iz geodetskih in ostalih skic je razvidno, da mejna kamna na tromejah stojita na katastrsko pravilnih mestih (plus en meter), ostali vmesni mejniki, na katere se sklicuje predlagatelj, pa so več kot deset metrov proč od katastrske meje. Da je do premikov mejnih kamnov med nepremičninami, ki so mejile na družbeno lastnino, kjer ni bilo stalnih nadzornikov meja, prišlo, je sicer splošno znano dejstvo, niso pa se mejni kamni mogli prestavljati tudi v škodo neposrednih sosedov, saj je bilo v teh primerih več možnosti, da bi se to odkrilo. Zato točnost lege tromejnih kamnov dokazuje, da je kataster na spornem območju natančen in verodostojen in bi ga zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Priče, ki jih je predlagal predlagatelj, so bile očitno naučene kaj morajo izpovedati, skoncentrirane pa so bile na koriščenje travniškega dela. Predlagatelj je za to, da gre za sporno področje, vedel pred potekom 10-letne dobe. Predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec sta se prvič videla najkasneje takrat, ko je prvi nasprotni udeleženec sekal v svojem gozdu in bi naj iskal dogovor s predlagateljem glede vlečenja hlodovine iz gozda, kar bi glede na odločbe Zavoda o gozdovih bilo konec leta 2004. Zato je zelo verjetno, da je predlagatelj že v letu 2004 oziroma 2005 bil seznanjen, da mejni kamni niso na ustreznih lokacijah glede na kataster in tako ni mogel biti dobroveren, kot tudi ni mogel biti dobroveren od trenutka, ko je prvo meritev opravil v upravnem postopku geodet in pokazal katastrsko mejo, s katero se ni strinjal. Zato pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelj izkazal močnejšo pravico, saj ni izkazal s potrebno stopnjo niti 10-letne posesti, niti 10-letne dobrovernosti. Močnejšo pravico je izkazal prvi nasprotni udeleženec, saj je prvi nasprotni udeleženec kupil nepremičnino, na kateri je lastninska pravica nastala originarno, na podlagi odločbe o denacionalizaciji, v določljivih katastrskih mejah. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne opredelitve, kaj pomeni zadnje posestno stanje, zmotno ugotovilo, da je bila mirna posest vzpostavljena že v času, ko je bil lastnik F. P. Ta se s potekom meje sploh ni ukvarjal, tako, da vzajemnega priznanja meje ni bilo. Nedoločne pa so tudi ugotovitve sodišča, da je do spora prišlo leta po nakupu prvega nasprotnega udeleženca. O zadnji mirni posesti v okoliščinah, kot denacionalizacijski upravičenec na parcelo ni hodil, prvi nasprotni udeleženec pa se z njo tudi ni ukvarjal in mu ni bilo znano stanje koriščenja gozdov, ni mogoče govoriti. Sicer pa se pritožnik ne strinja z odločitvijo sodišča in meni, da je z njo bilo poseženo v njegovo lastnino. Nepremično je kupil v znani kvadraturi in ob znanih in pokazanih mejah, torej v dobri veri. Prvi nasprotni udeleženec ni mogel vedeti, da si del njegovega gozda svoji predlagatelj, kateremu je sodišče sedaj podarilo 40 arov njegovega zemljišča. S tem je bila kršena varnost pravnega prometa z nepremičninami, ki bi jo naj zagotavljale javne knjige, to je zemljiška knjiga in kataster.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v (ponovljenem) postopku ureditve meje med zemljišči predlagatelja parc. št...., ... in ... k.o. ... ... in zemljiščema prvega nasprotnega udeleženca parc. št. ... in ..., obe k.o. ... ..., glede na nesporno ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora (ki je manjša od 4.000,00 EUR), mejo uredilo po močnejši pravici (prvi odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). To je glede na to, da meja v upravnem postopku ni bila dokončno urejena, uredilo tako, da je njen potek med skrajnima nespornima točkama A in K določilo po v naravi obstoječih kamnih, na katerih je vklesana inicialka T in ki jo je kot mejo priposestvovanega dela zemljišč prvega nasprotnega udeleženca zatrjeval in pokazal predlagatelj. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je predlagatelj dokazal, da je od 23. 2. 2004, ko je prvi nasprotni udeleženec postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, na katerih glede na katastrski potek meje poteka takšna meja in ki jih je prvi nasprotni udeleženec 13. 9. 2003 kupil od denacionalizacijskega upravičenca F. P., ki je lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobil 30. 11. 1993 na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji z dne 8. 11. 1993, do takšne meje s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico.

6. Sodišče prve stopnje je v točkah 12 do 14 obrazložitve pravilno povzelo pravna razlogovanja iz sklepa Cp 515/2018 z dne 3. 4. 2019, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo ureditev meje med navedenimi nepremičninami predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca sodišča prve stopnje s sklepom z dne 3. 7. 2018 in s katerim je pritožbeno sodišče pojasnilo, zakaj na nepremičninah, ki so bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku, pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni možna, je pa ta možna za tem, ko so nepremičnine prešle v zasebno lastnino. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da bi zato v zvezi s predlagateljevim zatrjevanjem o s priposestvovanjem pridobljeni lastninski pravici kot močnejši pravici na spornem mejnem prostoru, ki se razteza na severni strani katastrske meje na parcelah prvega nasprotnega udeleženca do v naravi vidnih kamnov, v katere je vklesana inicialka T in ki označujejo potek meje, bila upoštevna dejstva in okoliščine od 30. 11. 1993 dalje, ko je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca F. P. pridobil s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji lastninsko pravico na teh nepremičninah. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve, glede na sklicevanje prvega nasprotnega udeleženca, da je ob nakupu nepremičnin od F. P. s kupoprodajno pogodbo 13. 9. 2003 (lastninska pravica nanj je bila v zemljiški knjigi vpisana 23. 2. 2004), te pridobil v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo, ob sicer pravilnem razlogovanju, da bi ga ob predlagateljevi izkazanosti pridobljene lastninske pravice s priposestvovanjem, lahko varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) in načelo dobre vere (9. člen SPZ), ob presoji izkazanosti predlagateljeve močnejše pravice pravno zmotno kot pravno upoštevna upoštevalo zgolj dejstva in okoliščine od 23. 2. 2004 dalje. Varstvo dobrovernih pridobiteljev nepremičnine po 9. in 10. členu SPZ temelji na okoliščinah iz sfere dobrovernega pridobitelja, torej ali je pridobitelj takrat, ko je s pravnim poslom (konkretno s kupoprodajno pogodbo) pridobil lastninsko pravico, to pridobil v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo. Pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pa izhaja predvsem iz okoliščin iz sfere zatrjevanih pridobiteljev lastninske pravice, torej ali so pridobitelji oziroma njihovi pravni predniki zahtevano dobo izvrševali dobroverno lastniško posest. Kot bo obrazloženo spodaj, pa je ne glede na navedeno, odločitev sodišča prve stopnje glede izkazanosti močnejše pravice predlagatelja pravilna, ugotovljena dejstva v zvezi s sklicevanjem prvega nasprotnega udeleženca na 9. in 10. člena SPZ pa dajejo pritožbenemu sodišču podlago za pravni sklep in zaključek o neutemeljenosti takšnega zatrjevanja prvega nasprotnega udeleženca.

7. Kot je pritožbeno izpostavil tudi pritožnik, mejni sporni prostor v naravi delno predstavlja pašnik oziroma travnik (zahodni del spornega prostora), delno pa gozd oziroma gozdni rob (vzhodni del spornega prostora). Med predlagateljem in prvim nasprotnim udeležencem je bilo nesporno, da pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca F. P. na spornem prostoru v času svojega lastništva nepremičnin ni izvrševal nobenih posestnih dejanj. Med njima pa je bilo sporno, kdo je od 23. 2. 2004, ko je zemljiškoknjižni lastnik postal pravi nasprotni udeleženec, izvrševal posestna dejanja na spornem prostoru in kdaj je bil predlagatelj s strani nasprotnega udeleženca opozorjen na spornost meje. Predlagatelj je glede izvrševanja posesti zatrjeval, da jo je enako, kot v času lastništva P., izvrševal izključno on, oziroma pred njim oče kot njegov pravni prednik, do nasprotovanja poteku meje po z inicialko T označenih kamnih po prvem nasprotnem udeležencu pa je prišlo šele eno leto pred vloženim predmetnim predlogom1, pred tem pa jo je prvi nasprotni udeleženec spoštoval. Dve leti pred vloženim predlogom, ko se je prvi nasprotni udeleženec namenil opraviti obsežen posek dreves na svojih nepremičninah in prišel predlagatelja vprašat o poteku meje v gozdu, mu je predlagatelj pokazal potek meje po zatrjevanih mejnih kamnih z izklesanimi inicialkami, to pa je prvi nasprotni udeleženec ob kasnejšem poseku (goloseku) spoštoval, ter ob dovoljenju predlagatelja posekani les spravil preko nepremičnine predlagatelja. Prvi nasprotni udeleženec pa je zatrjeval, da je posest izvrševal izključno on, s predlagateljem pa sta se prvič srečala šele v upravnem postopku v zvezi z ugotavljanjem meje, kjer je nasprotni udeleženec prvič slišal za potek meje, kot jo zatrjuje predlagatelj.

8. Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje teh spornih dejstev izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec predlagala za dokaz svojih trditev. Na podlagi dokazne ocene vsakega dokaza posebej (po predlogu nasprotnega udeleženca izvedene dokaze je tako dokazno ocenilo v točkah od 21 do 27 obrazložitve, po predlagatelju predlagane izvedene dokaze pa od točke 28 do 36 obrazložitve) in vseh skupaj (v točki 38 obrazložitve), torej po metodološkem principu iz 8. člena ZPP (v zvezi s členom 37 ZNP) je zaključilo, da je predlagatelj dokazal svoje trditve, da je izključno on (in pred njim njegov pravni prednik) v 10-ih letih od 23. 2. 2004 dalje, enako kot sicer tudi pred tem, na spornem prostoru v delu, ki ga predstavlja travnik oziroma pašnik, kjer je postavljal električnega pastirja, pasel živino, v delu, ki ga predstavlja gozd, pa je čistil gozd in podiral drevje. Predlagatelj pa je tudi dokazal svoje trditve, da je do spora glede poteka meje prišlo v letu pred vložitvijo predloga v predmetnem postopku (torej v letu 2015), še leto pred tem pa je predlagatelj v zvezi z nameravanim posekom prvega nasprotnega udeleženca temu pokazal potek meje po mejnih kamnih z inicialkami in te je pri izvršenem poseku na svojih nepremičninah prvi nasprotni udeleženec tudi upošteval. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so predlagateljeve trditve o izključnem izvrševanju posestnih ravnanj na travnatem delu spornega prostora, razen ob predlagatelju potrdile tudi številne priče (M. O., . R., A. B., F. S., D. P., J. S., K. S.), tem pa je bila (v naravi) znana tudi dolgoletna lega kamnov z izklesanimi inicialkami T kot mejnih kamnov med predlagateljevim in sosednimi mejnimi zemljišči. Izvrševanje po predlagatelju zatrjevanih izključnih posestnih dejanj v gozdnem delu spornega prostora (čiščenje in posek drevja) pa so, razen predlagatelja (ki je povedal, da so podirali sušice, smreke) potrdile tudi priče A. B. (ki je povedal, da je predlagatelju večkrat pomagal v tem času pri sečnji za različne namene, nazadnje pet smrek pred šestimi ali sedmimi leti), A. R. (ki je povedal, da je predlagatelju 2012 ali 2013 pomagal pri podiranju in spravilu lesa iz tega dela gozda in so panji podrtih dreves še vidni, pred letom 2004 pa je pomagal tudi predlagateljevemu očetu) in K. S. (sin predlagatelja, ki je večkrat pomagal pri posekih posameznih dreves zaradi čiščenja in pri podiranju nekaj smrek). Vse te priče so tako potrdile izvrševanje predlagateljeve (oziroma pred njim njegovega očeta, kot pravnega prednika) posesti na celotnem spornem prostoru in do po predlagatelju zatrjevanih v naravi vidnih mejnih znakov, kot mejnih kamnov, ki opredeljujejo potek meje. Iz skladnih izpovedb predlagatelja, njegove žene J. S. in sina K. S. (tako pa je kot eno od sicer različno izpovedujočih srečanj s predlagateljem med zaslišanjem potrdil tudi prvi nasprotni udeleženec) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da te potrjujejo trditve predlagatelja, da je prišlo do prvega srečanja med predlagateljem in nasprotnim udeležencem šele dve leti pred vloženim predmetnim predlogom, ko je prvi nasprotni udeleženec zaradi nameravane večje sečnje na parcelah ... in ... prišel na dom predlagatelja vprašat, kje poteka meja med zemljišči predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca, za tem pa mu je predlagatelj na kraju samem pokazal potek meje po vklesanih mejnih kamnih z inicialkami, to pokazano mejo pa je prvi nasprotni udeleženec ob kasneje izvedeni sečnji (goloseku) tudi upošteval, po opravljenem poseku pa ponovno prišel k predlagatelju in začel osporavat takšen potek meje. Da je prvi nasprotni udeleženec ugotovil, da nekaj z mejo ni v redu, ker ne gre skupaj s katastrom, med izvrševanjem sečnje na parcelah, pa je izpovedal tudi zaslišani sin prvega nasprotnega udeleženca B. P. Pri tem je sodišče prve stopnje vse dokaze, ki jih je za svoje trditve v zvezi z izvrševanjem izključne posesti na spornem mejnem prostoru vse do upravnega postopka, kjer naj bi prvi nasprotni udeleženec prvič izvedel za po predlagatelju zatrjevan potek meje predlagal nasprotni udeleženec (izpovedbo prvega nasprotnega udeleženca, izpovedbe priče B. P., A. H., B. C., predloženo fotografijo, dopise in odločbe Zavoda za gozdove) tudi dokazno ocenilo. Ugotovilo je, da sta ob prvem nasprotnem udeležencu edino priči H. in P. B. (zet in sin prvega nasprotnega udeleženca) potrdili trditve prvega nasprotnega udeleženca o njegovem izvrševanju posesti na gozdnem delu spornega prostora, vendar pa izpovedbi prvega nasprotnega udeleženca in njegovega sina o bistvenih okoliščinah nista bili skladni, izpovedba prvega nasprotnega udeleženca pa je bila zaradi medsebojnih nasprotnosti izpovedovanja o bistvenih okoliščinah (ki jih je sodišče prve stopnje tudi izpostavilo) nekonsistentna in neprepričljiva. Glede odločb in dopisov Zavoda za gozdove, o dovoljenih (obsežnejših in večkratnih) sečnjah na parcelah prvega nasprotnega udeleženca pa je tudi ugotovilo, da te ne potrjujejo trditev prvega nasprotnega udeleženca, da je takšne poseke opravil na spornem gozdnem delu spornega prostora, v zvezi s posestjo katerega je sicer prvi nasprotni udeleženec zatrjeval, da je v njem opravljal zgolj izredno majhno sečnjo. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi in pritožnik s pritožbenimi protispisnimi trditvami, da predlagatelj ni zatrjeval kakšna posestna ravnanja je izvrševal na gozdnem delu spornega prostora2, da sodišče ni dokazno ocenilo dopisov in odločb Zavoda o gozdovih, da je izpovedbi predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca dokazno ocenjevalo po različnih merilih in da dokazov sodišče ni ocenjevalo po metodološkem principu iz 8. členu ZPP, ne more omajati njihove prepričljivosti. To pa tudi ne s pritožbenimi trditvami o ″splošnem znanem dejstvu″, da so v času družbene lastnine mejaši z zemljišči v družbeni lastni postavljali mejnike v škodo zemljišč v družbeni lastnini. Takšne okoliščine za predmetno zadevo, kjer je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje in okoliščine po 3. 2. 2004 (oziroma glede izvrševanja posesti tudi od leta 1993 dalje), ko ni bila nobena od v postopku zajetih nepremičnin v družbeni lasti oziroma so imela vsa zemljišča že od leta 1993 dalje znane lastnike, niso pravno pomembne. Pritožbeni očitki pritožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni.

9. Na podlagi ugotovitve, da je predlagatelj dokazal, da je od 4. 2. 2004 dalje pa vse do leta 2015 (eno leto pred vložitvijo predmetnega postopka, ko je prvi nasprotni udeleženec po predhodno opravljenem obsežnem poseku, pred katerim se je pri predlagatelju pozanimal in seznanil s potekom po predlagatelju zatrjevane meje ter to pri samem poseku tudi upošteval, predlagatelja seznanil, da se s pokazanim potekom meje ne strinja in sprožil upravni postopek), predlagatelj in pred njim njegov oče kot pravni prednik imel sporni mejni prostor do v naravi vidnih označenih kamnov v posesti in na njem izvrševal posestna dejanja, pred tem pa niti prvi nasprotni udeleženec (niti pred tem) njegov pravni prednik P. ni predlagatelju oziroma njegovemu pravnemu predniku izrazil nasprotovanja k takšnemu izvrševanju posesti in poteku meje, pravilno zaključilo, da je predlagatelj izkazal lastninsko pravico pridobljeno na podlagi priposestvovanja vse do v naravi vidnih z inicialko T vklesanih kamnov, saj je dokazal, da je bil dobroverni lastniški posestnik več kot 10 let (43. člen SPZ). Ob takšni ugotovitvi in pravilnem zaključku o predlagateljevi izkazanosti močnejše pravice, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uredilo mejo med zemljišči predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca. Pritožbeni nasprotni očitki tako niso utemeljeni.

10. Že iz po predhodnem razveljavitvenem sklepu povzetih pravnih razlogovanj sodišča prve stopnje, zakaj je možna pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na nepremičninah, ki so bile vrnjene z odločbo o denacionalizaciji, le od pravnomočnosti te odločbe dalje, izhaja, zakaj pritožbena zatrjevanja pritožnika, da je svoje nepremičnine pridobil od pravnega prednika, ki je pred tem lastninsko pravico na njih pridobil na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, ne morejo predstavljati pravno pomembnih trditev o njegovi močnejši pravici. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo predlagateljevo izpolnjenost pogojev za pridobljeno lastninsko pravico na spornem mejnem prostoru na podlagi priposestovanja v času, ko je bil lastnik teh nepremičnin prvi nasprotni udeleženec, pa tega tudi ne more varovati načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ, 8. člen ZZK-1). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč varuje le dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja, ki je nepremičnino na pravno poslovni način pridobil v času, ko je na njem že bila pridobljena lastninska pravica v korist tretjega (izvenknjižnega lastnika), pa ta tretji za njen vpis v zemljiško knjigo ni poskrbel. Tudi sicer pa ugotovitve sodišča prve stopnje zanikajo pritožnikovo sklicevanje, da je nepremičnine od svojega pravnega prednika kupil v njihovem obsegu, kot ga opredeljujejo katastrski in zemljiškoknjižni podatki in je bil zato dobroverni pridobitelj, ki bi ga moralo varovati načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedbe pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca F. P. ugotovilo, da je F. P. zato, ker je že sam ugotovil odstopanje dejanske meje od katastrske meje ravno na tem delu, ki je bil predmet tega postopka, ob sklepanju kupoprodajne pogodbe prvega nasprotnega udeleženca izrecno opozoril, da tu meja morda ni čisto točna in da jo bo moral urediti sam, sicer pa prvemu nasprotnemu udeležencu ob sklenitvi pogodbe točnega poteka meje tudi ni pokazal, ampak sta z njim opravila le nenatančen ogled parcele do jarka. Ker je tako prvi nasprotni udeleženec že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe vedel oziroma imel močen razlog za dvom v pravilnost v zemljiški knjigi publiciranega javnega stanja nepremičnin v mejnem območju z nepremičninami predlagatelja, ni bil dobroveren in ga zato načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne bi varovalo3. 11. Kot je pravilno obrazložilo v točkah od 16 do 18 obrazložitve tudi sodišče prve stopnje, po določilih drugega in tretjega odstavka 43. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine ali dela nepremičnine pridobi lastninsko pravico na nepremičnini oziroma njenem delu po poteku desetih let. Torej je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ali njenem delu (kot sicer originarnem načinu pridobitve lastninske pravice) potrebno, da ima posestnik v dobroverni lastniški posesti nepremičnino ali njen del več kot deset let. Za pridobitev lastninske pravice na navedeni pravni podlagi tako niso pravno odločilna tudi dejstva, ali je posestnikovo izvrševanje posesti navzven vidno ali znano drugim. Sicer pa tudi iz ugotovitev sodišča, da je predlagatelj (in njegov pravni prednik) v celotnem ugotovljenem obdobju celotno sporno območje koristil celovito in glede na njegovo kulturo (na travniškem iziroma pašniškem delu je postavil električnega pastirja in pasel živino, v gozdnem delu pa opravljal sečnjo) izhaja, da takšnih posestnih dejanj ni izvrševal „na skrivaj“. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve pritožnika o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o takšnih zatrjevanih dejstvih prvega nasprotnega udeleženca.

12. Pravno razlogovanje pritožnika o vsebini in pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo in o omejitvi priposestvovanja ne pomeni zatrjevanja odločilnih dejstvih v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pa sicer glede na zgoraj predstavljeno tudi sicer pravno niso utemeljena.

13. Že iz zgoraj izpostavljenega je tudi razvidno, da izpodbijani sklep vsebuje ugotovitve sodišča prve stopnje, s kakšnimi posestnimi ravnanji je predlagatelj od leta 2004 do leta 2015, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tudi od leta 1993 do 2004, izvrševal lastninsko posest na spornem mejnem prostoru, v naravi travniku oziroma pašniku in gozdu. Ob povzetih zatrjevanjih predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca, da sta le ona sama bila izključna izvrševalca posesti na spornem mejnem prostoru, pa že iz samega razlogovanja sodišča prve stopnje in zaključka, da je predlagatelj uspel dokazati svoje trditve o izključni posesti spornega mejnega prostora v ugotovljenem desetletnem obdobju, implicitno izhaja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvi nasprotni udeleženec svojih takšnih trditev ni dokazal. Zato pa so neutemeljeni tudi s takšnimi trditvami utemeljevani pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Po opredelitvi ZPP je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, če je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kaj se v razlogih odločbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnik nobenih takšnih nasprotij ni zatrjeval, zato pa njegove zgolj pavšalne trditve o podanosti kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljene.

15. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov pritožnika in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od tistih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo prvega nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 ta je bil vložen 4. 7. 2016 2 takšne navedbe je predlagatelj podal že v točki II (l. št. 2 in 3 spisa) predloga za ureditev meje. 3 V dobri veri je namreč tisti, ki ne ve, da stanje vpisov v zemljiški knjigi ni točno in mu tega tudi ni treba vedeti – II Ips 481/2009.