Jedro

Delodajalec mora dokazati, da je odpovedni razlog resničen in ne zgolj navidezen, kar v obravnavanem primeru, v katerem je toženka tožnici odpovedala pogodbo zaradi reorganizacije poslovanja, pomeni, da mora dokazati, da je reorganizacija dejansko bila izvedena in da je prišlo do bistvene spremembe v vsebini tožničinega dela, zato ni bilo več potrebe po opravljanju njenega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb in ali so se izkazali za utemeljene, je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi.

Utemeljenost organizacijskega poslovnega razloga ni odvisna od (ne)izvedbe spremembe sistemizacije, ukinitve delovnega mesta ali zakonitosti postopka spremembe sistemizacije. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo, neodvisno od tega, ali je bila ta formalno in na zakonit način izpeljana s spremembo sistemizacije.

Čeprav v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da je toženka tožnici dolžna ponuditi ustrezno zaposlitev le, če je prosto oziroma na voljo, je bila izpolnitev te pogodbene zaveze s strani toženke odvisna od tega, ali je bila izpolnitev sploh mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, naj tožnici plača sorazmerni del odpravnine v znesku 362,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2021; za ugotovitev, da je tožnica od 16. 9. 2021 dalje zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2018 na delovnem mestu svetovalec VIII; za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 16. 9. 2021 za delovno mesto strokovni sodelavec VII/2 (II) neveljavna; za poziv nazaj na delo in reparacijo po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 12. 2018; za plačilo pogodbene kazni v višini 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.168,05 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da je toženka zavezana za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje – postopek na splošno (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka, razen v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Toženka je že na prvem naroku za glavno obravnavo ugovarjala zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrnejo dokazni predlogi, povezani z zatrjevanim trpinčenjem in zatrjevanimi kršitvami pravil postopka sprejemanja sprememb sistemizacije. Zaradi zavrnitve teh dokaznih predlogov je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje ugotavljalo razloge za reorganizacijo delovnega procesa. Pri obrazložitvi obsega dela sodba ni razumljiva, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilen in zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil postopek sprejemanja spremembe sistemizacije zakonit. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi ustrezno obrazložena. Toženka je v odpovedi pojasnila razloge za reorganizacijo, sodišče prve stopnje pa utemeljenosti tako obrazloženega odpovednega razloga ni presojalo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga. V skladu s sodno prakso zaposlovanje novih delavcev za določen čas na istih delih kaže na nezakonitost odpovedi. Ob navedbah tožnice, da po vsebini ne opravlja le dela, ki izhaja iz opisa delovnega mesta, je zgrešeno primerjanje delovnih mest zgolj na podlagi opisa. Neutemeljena je ocena o neskladnosti tožničine izpovedi in neprepričljiva je dokazna ocena izpovedi prič A. A. in B. B. Tožnica je izpovedala, da je opravljala svetovanje tako na starem kot na novem delovnem mestu, svetovanje izhaja tudi iz imenovanja na različne funkcije in iz neposredne odgovornosti direktorju. Le tožnica je lahko izpovedala o vsebini njenih nalog, priča A. A. o tem dejstvu ni mogla izpovedati, saj tožničinega dela ne pozna. Negativen odnos slednje do tožnice izhaja iz listin. Ker se je zakoniti zastopnik toženke odrekel zaslišanju, toženka ni ovrgla trditve tožnice o svetovanju direktorju in jo v celoti priznava. Tožnica je imela pooblastilo voditi pravno in kadrovsko službo, ko je bila pomočnica direktorja in ne na ukinjenem delovnem mestu. Priči A. A. in B. B. nista potrdili, da so delovne naloge ukinjenega delovnega mesta prešle na pravno in kadrovsko službo ali na katerega od pomočnikov direktorja. Tožnica je tako na prejšnjem kot na novem delovnem mestu delala na projektih, bila je odgovorna za področje mobinga, varstva osebnih podatkov, pooblaščena uradna oseba za dostop do podatkov javnega značaja, sodeluje v komisijah, organizira in izvaja predavanja, pripravlja interne akte. Z izjemo dejstva, da tožnica ne opravlja več svetovanja svetu zavoda, je edina razlika med delovnima mestoma v višini plače. Sodba ne vsebuje dokazne ocene izpovedi priče prof. dr. C. C. Tožnica je izpovedala, da svetuje direktorju, saj ji le on odreja naloge, toženka pa nasprotnega ni dokazala. Ne drži, da ne skrbi za koordinacijo z odvetniki, saj listinski dokazi dokazujejo nasprotno. Na kolegiju direktorja je tožnica sodelovala še po prejeti odpovedi. Skrb za pogodbe je dokazana s pisnimi izjavami prič in listinskimi dokazi. Delovne naloge usmerjanja pravne in kadrovske službe opravlja sedaj direktor, zato ne drži zapis v odpovedi, da bi naj naloge prešle na posamezne oddelke in pomočnike direktorja. V zvezi s sodelovanjem v delovnih skupinah in komisijah navaja, da v njih ne sodelujejo delavci, zaposleni na tako nizko vrednotenih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokazni postopek v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem. Materialnopravno zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da je utemeljenost zahtevka odvisna od vprašanja, ali je imela toženka prosto ustrezno delovno mesto. Toženka se ne more razbremeniti z navedbo, da nima potrebe po zaposlitvi oziroma prostega ustreznega delovnega mesta, saj njena pogodbena zaveza ni bila določena pogojno. Sodišče prve stopnje je mimo določbe 82. člena Obligacijskega zakonika razlagalo voljo strank. Toženka ima delovno mesto svetovalec VIII še vedno nezasedeno. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Izpodbijani del sodbe ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prvostopenjska sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj so razlogi o vseh odločilnih dejstvih jasni in skladni z izrekom, prav tako je jasen izrek sodbe. Pritožbeno uveljavljanje te bistvene kršitve določb pravdnega postopka v resnici prikriva uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov. Pritožba namreč meni, da bi moralo sodišče prve stopnje določena dejstva ugotavljati, pa jih ni, ker jih je zmotno štelo za nebistvena (dejstva v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem tožnice in v zvezi z razlogi za reorganizacijo delovnega procesa oziroma spremembo sistemizacije delovnih mest), da manjka dokazna ocena izpovedi priče prof. dr. C. C. in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče pri razlagi vsebine tožničine pogodbe o zaposlitvi. Vsi ti pritožbeni očitki že pojmovno ne predstavljajo uveljavljanja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do njih pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe.

7. Neutemeljen je pritožbeni ugovor neustrezne dokazne ocene izpovedi tožnice in prič, kar predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je je izvedene dokaze ustrezno ocenilo tako vsakega zase kot v povezavi z ostalimi in navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj je nekaterim dokazom sledilo, nekaterim pa ne. Dokazna ocena izpovedi priče prof. dr. C. C. je preko navedbe, da je potrdil izpovedi drugih dokazno ocenjenih prič, posredno razvidna obrazložitve prvostopenjske sodbe. Neutemeljeno pritožba napada dokazno oceno izpovedi tožnice in prič A. A. in B. B. Obrazložitev sodišča, da tožnici ni verjelo, ker je njena izpoved v nasprotju z njenimi trditvami, ker je nedosledno uporabljala izraze v zvezi z opisom svojih del in ker je vsa opravila označevala kot svetovanje, nasprotno pa pričama je, ker sta o vsebini tožničinega dela izpovedali določneje in dosledneje, upošteva procesne zahteve iz 8. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič mag. D. D., E. E., F. F., G. G., mag. H. H. in dr. I. I., saj niso bili predlagani za ugotavljanje odločilnih dejstev v tem sporu (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe), kar je eden od ustavno dopustnih razlogov za neizvedbo predlaganih dokazov. Drži pritožbena navedba, da je tožnica to postopkovno odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo na prvem naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2022 (list. št. 154), grajala že na tem naroku (list. št. 156), vendar pa to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju s pravili pravdnega postopka glede (ne)izvedbe dokazov in da je podana očitna bistvena kršitev določb postopka.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu, v delu, ki je pod pritožbenim preizkusom, odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnica v pritožbi ne nasprotuje, izhaja, da je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2018 na delovnem mestu svetovalec VIII. Toženka ji je 3. 9. 2021 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VII/2 (II). Tožnica je ponujeno zaposlitev 16. 9. 2021 sprejela.

10. Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 91. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katerega je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožnici, je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ustrezno obrazložena. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je v odpovedi navedla, da je izvedla reorganizacijo v Vodstvu toženke in upravo-tehničnih službah, da je bila sprejeta sprememba sistemizacije delovnih mest toženke, s katero se je med drugim ukinilo tožničino delovno mesto svetovalec VIII, in sicer zaradi racionalizacije in stroškovne učinkovitosti, ker področja, na katerih je tožnica opravljala svetovalno funkcijo, pokrivajo druge organizacijske enote oziroma strokovne službe ali pa pomočniki direktorja, zato ni več potrebe po svetovanju na navedenih področjih. Opisano po pravilni presoji sodišča prve stopnje zadošča za obrazloženost odpovedi. Navedenemu smiselno pritrjuje tudi tožnica v pritožbi, saj navaja, da je toženka poslovni (organizacijski) razlog obrazložila z razlogi za ukinitev delovnega mesta.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati razloge za reorganizacijo delovnega procesa, zlasti, ker je toženka sama s temi razlogi obrazložila odpovedni razlog. Delodajalec, na katerem je dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) je dolžan v sporu o zakonitosti odpovedi dokazati utemeljenost odpovednega razloga, če je to po navedbah delavca razlog za njeno nezakonitost. Delodajalec mora dokazati, da je odpovedni razlog resničen in ne zgolj navidezen, kar v obravnavanem primeru, v katerem je toženka tožnici odpovedala pogodbo zaradi reorganizacije poslovanja, pomeni, da mora dokazati, da je reorganizacija dejansko bila izvedena in da je prišlo do bistvene spremembe v vsebini tožničinega dela, zato ni bilo več potrebe po opravljanju njenega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb in ali so se izkazali za utemeljene, je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi. Ti za odločitev niso bistveni in jih sodišče prve stopnje zato pravilno ni ugotavljalo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne presoja pritožbenih navedb, s katerimi tožnica napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi sicer tožnica ni potrdila trditev o tem, da je njeno zastopanje toženke v sodnih postopkih vplivalo na manjše odvetniške stroške.

13. V tem individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni odločilno dejstvo, ali je bil postopek sprejema akta o spremembi sistemizacije zakonit. Utemeljenost organizacijskega poslovnega razloga namreč ni odvisna od (ne)izvedbe spremembe sistemizacije, ukinitve delovnega mesta ali zakonitosti postopka spremembe sistemizacije. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo, neodvisno od tega, ali je bila ta formalno in na zakonit način izpeljana s spremembo sistemizacije. Posledično pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb zoper dejanske zaključke sodišča prve stopnje v tem delu.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je prišlo do bistvenih sprememb v vsebini dela, ki ga je tožnica opravljala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalec VIII, in dela, ki ga tožnica sedaj opravlja na delovnem mestu strokovni sodelavec VII (II). Ugotovilo je, da tožnica sedaj ne svetuje več direktorju, niti predsedniku sveta zavoda, da ne skrbi za koordinacijo z odvetniki in ne pripravlja gradiva zanje, da ne sodeluje več s svetom zavoda in ne opravlja koordinacije zanj, da ne sodeluje več na kolegijih direktorja, da ne skrbi več za pogodbe in da ne usmerja več dela pravne in kadrovske službe, kar so bile naloge, ki jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se s temi ugotovitvami v celoti strinja.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na primerjavo med opisom starega in novega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšen je opis enega in drugega delovnega mesta, vendar pa je vsebino dela, ki ga je tožnica opravljala na enem in drugem delovnem mestu, ugotavljalo zlasti na podlagi zaslišanj. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zaključek o utemeljenosti organizacijskega poslovnega razloga gradilo na podlagi ugotovitve o zmanjšanem obsegu dela na novem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ima tožnica po odpovedi manjši obseg nalog na tistih delih, ki so bila prenesena na druge zaposlene, kar utemeljuje zaključek o obstoju organizacijskega odpovednega razloga. V zvezi s to ugotovitvijo tožnica tudi neutemeljeno navaja, da toženka ni dokazala, da bi naloge tožnice na prejšnjem delovnem mestu prevzeli pomočniki direktorja. Ne glede na to, da je slednje toženka navedla v odpovedi, je za zakonitost odpovedi odločilno, da so naloge tožnice na prejšnjem delovnem mestu prevzeli drugi zaposleni, kar pa je toženka dokazala. Dokazala je, da so njene naloge deloma prevzeli zaposleni v pravni in kadrovski službi, deloma pa direktor.

16. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da dejstvo, da tožnica še vedno opravlja nalogo svetovanja, izhaja iz imenovanja za pooblaščeno osebo za varstvo osebnih podatkov (A96), iz imenovanja za osebo, pristojno za posredovanje informacij javnega značaja (A97), imenovanja za svetovalko za pomoč zaposlenim proti nadlegovanju in trpinčenju (A118) in iz neposredne odgovornosti direktorju na podlagi tretjega odstavka 1. člena nove pogodbe o zaposlitvi. Zaslišane priče so skladno izpovedale, da tožnica naloge svetovanja več ne opravlja, tožnica pa je bila v svoji izpovedi neprepričljiva, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica te naloge več ne opravlja, pravilna. Neutemeljena je v zvezi s tem še pritožbena navedba, da toženka ni ovrgla tožničinih trditev o svetovanju direktorju, ker zakoniti zastopnik toženke ni bil zaslišan. Tožnica trditev o tem, da še vedno opravlja svetovanje direktorju, sploh ni podala (podala je nasprotne: da svetovanja nikoli ni opravljala), zato toženka ni imela česa ovreči z dokazi. Ker je toženka že v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnica svetovanje opravljala na prejšnjem delovnem mestu, na novem delovnem mestu pa ga ne opravlja več, niti ni bilo potrebe po ugotavljanju, ali tožnica svetovanje še vedno opravlja, saj ni šlo za sporno dejstvo med strankama. Sicer pa je toženka svoje trditve lahko dokazala s katerim koli dokazom, tudi z zaslišanjem prič (v pravdnem postopku, razen izjemoma,1 ne veljajo nobena dokazna pravila in je tako vsako dejstvo praviloma mogoče dokazati z vsakim dokazom), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi lahko dejstvo, da tožnica direktorju ne svetuje več, dokazala le z njegovim zaslišanjem. Iz istih razlogov ne drži pritožbena navedba, da je le tožnica lahko izpovedala o vsebini svojih delovnih nalog, druge priče (izpostavlja pričo A. A., ki naj ne bi vedela, kaj je bila oziroma je vsebina tožničinega dela) pa ne. Ni res, da bi zgolj delavec sam lahko in mogel izpovedati o svojem delu, saj je možno in celo verjetno, da o njegovem delu vedo izpovedati tudi drugi delavci, ki z njim bodisi delajo bodisi so mu nadrejeni. Priča A. A. je izpovedala, da delo tožnice pozna, zato je sodišče prve stopnje vsebino tožničinega dela pravilno ugotavljalo tudi z njeno izpovedjo. Enako velja glede priče B. B. 17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnica imela pooblastilo za vodenje pravne in kadrovske službe zgolj takrat, ko je opravljala delo pomočnice direktorja, saj sta priči A. A. in B. B. izpovedali, da jima je navodila za delo dajala tudi kot svetovalka VIII. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica navedenima službama ne daje več navodil, ampak je to delo sedaj prešlo na direktorja toženke (to priznava tudi tožnica v pritožbi). Na pravno in kadrovsko službo pa je prešlo drugo delo tožnice, in sicer koordinacija z zunanjimi odvetniki (v zvezi s tem se pritožba pavšalno sklicuje na listinske dokaze, ki pa jih ne konkretizira), priprava posameznih internih aktov in gradiv ter pogodb. V zvezi s slednjimi tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja pogodbo toženke z inštitutom J., saj tudi glede slednje ni dokazano, da bi bila še vedno v pristojnosti tožnice. Tudi sicer dejstvo, da je na tožnici še vedno ostala naloga priprave pogodb z zgolj enim pogodbenim partnerjem toženke, ne pomeni, da do prenosa bistvenega dela njenih nalog na druge zaposlene ni prišlo. Ne drži niti pavšalna pritožbena navedba, da tožnica tudi na novem delovnem mestu samostojno zastopa toženko v postopku pred sodišči. 18. V zvezi z nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami, da je tožnica tudi na prejšnjem delovnem mestu delala na področju mobinga, varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja, da je sodelovala v komisijah, organizirala in izvajala predavanja, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe in z njimi soglaša. Dejstvo, da je tožnica po odpovedi pogodbe o zaposlitvi še sodelovala na posameznem kolegiju, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da to ni več njena delovna naloga. Do ostalih pritožbenih navedb v zvezi s posameznimi nalogami (da delavci na tako nizko vrednotenih delovnih mestih ne sodelujejo v delovnih skupinah in kolegijih, da v spisu ni novih verzij internih aktov in da tožnica predavanj za novo zaposlene tudi prej ni izvajala), ki ne morejo vplivati na pravilnost presoje poslovnega razloga, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Neutemeljeno je še pritožbeno izpostavljanje stališča sodne prakse, da zaposlovanje drugih delavcev za določen čas na istih delih kaže na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi toženka tako ravnala (tožnica tega ni niti zatrjevala).

19. Sodišče prve stopnje je v ustrezni meri upoštevalo navedbe tožnice o trpinčenju s strani A. A. Tožnica odškodninskega zahtevka zaradi trpinčenja ni postavila, zato je sodišče prve stopnje v okviru presoje zakonitosti odpovedi te navedbe pravilno upoštevalo v tolikšni meri, kolikor bi lahko vplivale na zakonitost odpovedi, in v tem obsegu izvedlo dokazni postopek. Preverjalo je, ali je reorganizacija predstavljala dejanski razlog za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ali pa je bila ta le navidezna in je bil pravi razlog za podajo odpovedi v odnosu A. A., vodje pravne službe, do tožnice. Pri tem je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da A. A. ni imela nobenega vpliva na spremembo sistemizacije in ukinitev tožničinega delovnega mesta ter da tudi pristojnosti v tej zvezi ni imela. Pobudo za to poslovno odločitev je podal sedanji direktor toženke, kot je izpovedala tudi priča B. B. V pritožbi izpostavljena pisna izjava K. K., iz katere izhaja, da je zgolj posredno zaznala negativen odnos do tožnice (o tem je slišala od drugih oseb), ne vpliva na pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje.

20. Tožnica, ki na delovnem mestu svetovalka VIII ni bila ne poslovodna ne vodilna delavka, je imela v 20. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno: _"V primeru, da preneha potreba po opravljanju dela na delovnem mestu iz 1. člena te pogodbe_ (tj. na delovnem mestu svetovalec VIII), _se sklene pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti delavca."_ Toženka je tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VII (II), ki, kot je bilo nesporno med strankama, ni ustrezalo strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti tožnice, torej ni bila ustrezna. Tožnica je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (tudi) zato, ker toženka tožnici ni ponudila ustrezne zaposlitve.

21. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je utemeljenost tožbenega zahtevka za nezakonitost odpovedi odvisna od vprašanja, ali je toženka za tožnico ustrezno delovno mesto imela prosto. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila pravica do ustrezne zaposlitve v 20. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjena neodvisno od dejstva, ali je toženka takšno ustrezno zaposlitev imela na voljo. V zvezi s tem opozarja na izpoved priče prof. dr. C. C., prejšnjega direktorja toženke, ki pa ni odločilna, saj gre za jasno in zato nesporno pogodbeno določilo, zato ni treba iskati skupnega namena pogodbenih strank (prvi in drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Čeprav v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da je toženka tožnici dolžna ponuditi ustrezno zaposlitev le, če je prosto oziroma na voljo, je bila izpolnitev te pogodbene zaveze s strani toženke odvisna od tega, ali je bila izpolnitev sploh mogoča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni imela prostih delovnih mest, ki jih je izpostavila tožnica (gre za dve delovni mesti svetovalca VIII na področju investicij in v vodstvu), čemur v pritožbi oporeka le z navajanjem novih trditev,2 ki jih ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pogodbena stranka mora spoštovati sklenjene pogodbe in je dolžna izpolniti svoje obveznosti, ki iz njih izhajajo (9. člen ZPP). Vendar to pravilo ni absolutno. Ker toženka za tožnico ni imela proste ustrezne zaposlitve, ni mogla izpolniti svoje zaveze iz 20. člena pogodbe o zaposlitvi. Zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz navedenega razloga ni nezakonita.

22. Da je utemeljenost tožbenega zahtevka za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi odvisna od vprašanja, ali je imel delodajalec na voljo prosto delovno mesto, izhaja tudi iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 247/2021. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 3/2017 (ob sklicevanju na sodbo VIII Ips 298/2015) nakazalo, da je sistemiziranost in nezasedenost ustreznega delovnega mesta odločilno dejstvo v takšni situaciji, kot je obravnavana. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila situacija v zadevi VIII Ips 298/2015 bistveno drugačna, saj naj bi si delavec izgovoril pravico do zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, pri tožnici pa je bil sklenjen dogovor, da se zaposli na drugem ustreznem delovnem mestu. Gre za povsem enako situacijo, saj je imela tudi tožnica na podlagi 20. člena pogodbe o zaposlitvi pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Neutemeljeno je še sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 966/2017, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bilo pri delodajalcu v spornem obdobju več prostih ustreznih delovnih mest, ki bi jih bil dolžan delavcu ponuditi in se ni mogel uspešno sklicevati, da ni imel potrebe po zaposlitvi na teh prostih delovnih mestih (enako stališče izhaja tudi iz sodbe VSRS VIII Ips 298/2015). Zadeva Pdp 313/2016, na katero se pritožba prav tako sklicuje, pa ni primerljiva.

23. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Tak primer je javna listina (prvi odstavek 224. člena ZPP). 2 Da delovno mesto svetovalec VIII v oddelku L. ostaja prosto, saj je toženka v namen realizacije zaveze iz sodbe Pdp 966/2017 za delavca sistemizirala delovno mesto svetovalec IX.