Jedro

Tožnik ni uspel logično pojasniti, zakaj bi se A.A. sploh želel maščevati tožniku (ki se mu po lastnih navedbah izogiba), tudi njegove navedbe glede posrednih groženj in poskusa ugrabitve so preveč nekonkretizirane in posplošene (pavšalne). Preganjanje zatrjuje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer iz tožnikovih navedb ne izhaja, da državni organi tožnika ne bi bili sposobni ali voljni zaščititi. V kolikor bi bilo moč slediti tožnikovim navedbam v zvezi s preganjanjem, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ne zatrjeval in še manj izkazoval, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali ne bi hoteli nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Navkljub njegovim pavšalnim izjavam, da policija ne bi storila ničesar, pa prav nasprotno izhaja iz preostalih tožnikovih izjav, da je policija ukrepala ob smrti očeta in vodi preiskavo o smrti njegovega brata.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Tožnik je iz Alžirije, po narodnosti Arabec in musliman, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Med razlogi za mednarodno zaščito je ob podaji prošnje navedel, da je bil leta 2013 zaradi vožnje pod vplivom alkohola obsojen na triletno zaporno kazen. Čeprav ve, da je slednje kaznivo, je ponovno vozil pod vplivom alkohola, saj to v Alžiriji počne veliko ljudi, kaznuje pa se samo nekatere. Zaporne kazni ni odslužil, ker je prej zapustil izvorno državo, je pa od domačih izvedel, da so mu izrekli še leto dni in pol zapora.

3. Na osebnem razgovoru je nato povedal, da ga preganja oseba po imenu A.A., ki je leta 1994 ubil njegovega očeta. A.A. naj bi bil upokojeni policist in je v zaporu prebil le pol leta, čeprav je v Alžiriji za umor predvidena kazen zapora 20 let. Zdaj A.A. grozi s smrtjo tožniku, saj meni, da se mu želi tožnik maščevati za očetovo smrt. Po tem, ko je ubil njegovega očeta, si je A.A. prilastil še njihovo premoženje. Policiji ga niso prijavili, saj tožnikova mama tega ni želela, ker naj sodišče ne bi ukrepalo. Kljub več nadaljnjim vprašanjem, ki so bila v tej smeri postavljena s strani tožene stranke, je tožnik izrecno zavrnilno odgovoril na to vprašanje, češ da o očetovi smrti ne želi več govoriti. Povedal pa je, da je bil istega leta kot oče ubit tudi njegov brat, a storilca še niso našli, zaradi vsega navedenega pa je tožnik pričel s pitjem alkohola. Tožnik je še navedel, da so ga v Alžiriji leto dni preden je odšel, po krivem obtožili in obsodili na leto dni in pol zapora, zaradi nesreče, ki naj bi jo povzročil njegov prijatelj. Nato so tožnika obsodili še na pol leta zapora, ker so v avtomobilu našli alkoholne pijače, odvetnik pa je dosegel, da so mu prestajanje kazni odložili in takoj nato je tožnik iz Alžirije pobegnil. V Alžiriji se je počuti ogroženega s strani A.A. in s strani policije in se je dnevno selil iz kraja v kraj. Telesno sicer ni bil nikoli napaden. Na vprašanje pooblaščenke je tožnik nato povedal še, da mu A.A. ni mogel nič storiti, je pa nekoč poslal nad tožnika osem ljudi, da bi ga ugrabili, a jim je pobegnil. Tudi sicer mu je A.A. grozil le prek drugih oseb. Tožnikova mama je te osebe policiji prijavila, a policija ni nič storila. Zaradi teh oseb se tožnik boji vrnitve v Alžirijo, ni pa vedel povedati, ali so te osebe ubile njegovega očeta. Povedal je še, da ima psihične težave, ima občutek stresa in depresijo.

4. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik navajal zgolj dejstva, ki so za mednarodno zaščito nepomembna. Glede na tožnikove navedbe je očitno, da v izvorni državi ni imel težav povezanih z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Njegovi razlogi se nanašajo predvsem na kaznivo dejanje, ki ga je storil v izvorni državi, kljub zavedanju, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana. Glede na navedeno je očitno, da se želi tožnik zgolj izogniti prestajanju zaporne kazni, čemur pa institut mednarodne zaščite ni namenjen. Tožnikove težave ne dosegajo niti praga resne škode po 28. členu ZMZ-1. Tožena stranka ocenjuje, da so tudi njegove navedbe glede ogroženosti s strani osebe po imenu A.A. nepomembne v smislu obravnavanja upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik ni bil pripravljen govoriti o okoliščinah, ki naj bi do ogroženosti s strani A.A. pripeljale, saj je zatrdil, da te ne bi bile koristne. Toženka tako ocenjuje, da že tožnik sam teh težav ne vidi kot pomemben razlog, zaradi katerega je zapustil Alžirijo. Toženi strani ni razumljivo, zakaj bi A.A. tožnika preganjal, saj je tožnik celo sam navedel, da v njegovem ravnanju ni bilo ničesar, kar bi kazalo, da se A.A. želi maščevati zaradi očetove smrti, od katere je minilo že 25 let. Tožnik je opisal zgolj en sam dogodek, ko naj bi ga napadli, zato toženka ocenjuje, da tožniku ne grozi resna škoda. Dvomi v resničnost njegovih navedb, saj je bil v opisih dejanj skop in kontradiktoren, da na primer ob podaji prošnje A.A. tožnik sploh ni omenil; da je sprva izjavil, da nikoli ni bil telesno ogrožen, šele pozneje pa, da je bil napaden s strani osmih oseb, a jim je pobegnil; da je navedel, da je preganjanje povezano z očetovo smrtjo, nato pa, da ne ve, ali ga iščejo iste osebe, kot tiste, ki so ubile njegovega očeta. Poleg tega tožena stranka še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Obenem tudi ni moč zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, beg pred prestajanjem zaporne kazni ni mogoče šteti kot relevanten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik tudi ni znal pojasniti, zakaj naj bi ga A.A. preganjal. Iz tožnikovih izjav ni moč sklepati, da mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite, ali bi mu jo onemogočala. Pavšalno je sicer navedel, da policija ne stori nič ob prijavi, a obenem navedel tudi, da je policija ukrepala ob smrti očeta in še vedno vodi preiskavo bratove smrti.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in tožniku mednarodno zaščito prizna, podredno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

6. Toženi stranki očita, da je opravila osebni razgovor s tožnikom kljub temu, da ta zaradi zobobola ter posledične utrujenosti ni bil sposoben odgovarjati na vprašanja. Zaradi več dni trajajočega slabega počutja tudi ni uspel predložiti dokazil v postavljenem roku niti zaprositi za podaljšanje roka. Ob upoštevanju njegovega slabega počutja je potrebno presojati tudi tožnikovo izjavo, da ne bo koristi, če bi govoril o smrti očeta. Prepričan je, da mu izvorna država ne more nuditi zaščite že zaradi tega, ker je bil A.A., ki je bil nekoč zaposlen na policiji, kljub umoru iz zapora izpuščen po šestih mesecih. Ob podaji prošnje je moral razloge predstaviti na kratko, pooblaščencu pa ni bilo omogočeno, da bi mu zastavljal vprašanja, zato takrat preganjanja s strani A.A. ni omenjal. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni zadostno upoštevala okoliščine, da je bil v Alžiriji po krivem obsojen. Ni se opredelila niti do tega, da je alkohol pričel piti zaradi stresa ob smrti očeta in brata. Napačno je ocenila, da so navedbe o ogroženosti tožnika s strani A.A. nepomembne, saj je ta ubil že njegovega očeta. Prav tako je napačno ocenila tožnikovo izjavo, da z navajanjem razlogov v zvezi s smrtjo očeta ne bo koristi in bi se morala v okviru postavljanja vprašanj bolj potruditi. Meni, da je tožena stranka njegove izjave v zvezi s telesnim nasiljem razumela parcialno ter pavšalno presodila, da mu ne grozi resna škoda v primeru vrnitve v izvorno državo. Njeni zaključki, da tožnik ni znal pojasniti, zakaj naj bi ga A.A. preganjal, da policija ne ukrepa zadostno v primeru umora človeka, da še vedno niso našli morilca njegovega brata, pa so protispisni. Sodišču predlaga, da ga zasliši. 7. V odgovoru na tožbo se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Tožnik se je strinjal, da se osebni razgovor opravi kljub zobobolu, nezmožnost zagotovitve dokazov pa je utemeljeval s tem, da bi mu jih lahko dostavila sestra po tem, ko bi jih sama odšla iskat v Alžirijo, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru. Toženka mu je ob podaji prošnje v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito zastavila več vprašanj ter ga ob zaključku vprašala, ali ima še kakšen razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, a je dejal le, da nima nič več za dodati. Poudarja, da je prošnjo zavrnila ob preučitvi tako izjav podanih na prošnji kot osebnem razgovoru. Tožnik v tožbi ni pojasnil, kako naj bi to, da ob podaji prošnje pooblaščencu ni bilo dovoljeno, da bi zastavljal vprašanja tožniku, vplivalo na sam potek postopka. Meni, da je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da je skušala z več vprašanji, a neuspešno, tožnika pripraviti, da pove več o smrti očeta, vendar o tem ni želel govoriti. Navaja tudi, da se je opredelila do obeh zatrjevanih razlogov zaradi katerih tožnik zaproša za mednarodno zaščito in ju ocenila kot nepomembna oziroma nezadostna, neizkazana ter kontradiktorna.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Na podlagi določil 1. - 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

10. Sodišče ugotavlja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ob opravi osebnega razgovora ni zadostno upoštevala tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerega v postopku ni mogel sodelovati, kot bi moral. Kot izhaja iz vpogledanega upravnega spisa je tožnik na osebnem razgovoru (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 23. 8. 2019, stran 2) povedal, da se sicer počuti dobro, a da ima močan zobobol in mu tableta, katero je dobil pri zdravniku, ne pomaga ter na vprašanja ne bo mogel odgovarjati. Uradna oseba je nato tožnika vprašala, ali bi na vprašanja lahko odgovarjal, v kolikor bi prejel še eno tableto, nakar je izjavil, da bo odgovarjal, tudi v kolikor zdravila ne prejme in nato na izrecno vprašanje še enkrat potrdil, da bo odgovarjal. Glede na navedeno in še zlasti ob dejstvu, da je imel tožnik ves čas ob sebi tako v fazi podaje prošnje za mednarodno zaščito kot osebnega razgovora pravnega zastopnika z ustreznim strokovnim znanjem, ugovor tožnika, da ni bil sposoben sodelovati v postopku, ni sprejemljiv. Ne tožnik ne njegov pooblaščenec tudi kasneje med osebnim razgovorom oziroma ob koncu osebnega razgovora nista v zvezi z navedenim podala nikakršnih pripomb.

11. Sodišče prav tako ne sprejema tožnikovega očitka, da je slabo zdravstveno stanje razlog, da na vprašanja v zvezi s smrtjo očeta ni želel podrobneje odgovarjati in da iz tega razloga v danem roku ni predložil dokazil oz. zaprosil za podaljšanje roka za njihovo predložitev. Kar se tiče predložitve osebnih dokumentov (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru), je tožnik navedel, da le-teh ne more pridobiti, ker bi mu jih morala poslati sestra iz Francije, vendar šele potem, ko bi se vrnila iz Alžirije, kjer je na počitnicah. Sodišče ponovno poudarja, da je bil tožnik tekom celotnega postopka zastopan po osebi z ustreznim strokovnim znanjem, čigar naloga je, da ustrezno zastopa pravne interese in koristi stranke. V kolikor je tožnik menil, da dokazila lahko dostavi v daljšem času, bi njegov pooblaščenec moral zaprositi za podaljšanje roka, ne glede na zdravstveno stanje tožnika. Prav tako iz vodenja osebnega razgovora ter zastavljenih vprašanj s strani uradne osebe nikakor ne izhaja, da bi bil zobobol in posledična neprespanost lahko razlog, da tožnik na vprašanja v zvezi s smrtjo očeta ni želel odgovarjati in njegovo izjavo, da od tega ne bo koristi. Iz poteka samega razgovora je razvidno, da je tožnik po tem, ko je skušala uradna oseba okoliščine v zvezi s smrtjo očeta razjasniti, izjavil, da o tem ne želi govoriti, vendar pa je (sodeloval in) odgovarjal na druga vprašanja, postavljena s strani uradne osebe in kasneje še na vprašanje njegove pooblaščenke. Glede na navedeno sodišče sprejema zaključek tožene stranke, da okoliščine v zvezi z smrtjo očeta leta 1994 ne utemeljujejo njegove upravičenosti do mednarodne zaščite.

12. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku na ustrezen način, to je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni kršila te obveznosti sodelovanja in da način izvajanja ugotovitvenega postopka ni povzročil, da tožnik ni mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Nenazadnje takšna dejstva ne izhajajo niti iz trditvene podlage v tožbi. Tožnik je torej imel možnost, pa ni prepričljivo opisal subjektivne komponente strahu. Tožnik je imel prav vse možnosti, da natančno pojasni razloge, ki jih je uveljavljal v zvezi s podano prošnjo, kljub temu pa so slednji ostali premalo konkretizirani oziroma preveč posplošeni (pavšalni).

13. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi bila tožniku kršena pravica do izjave s tem, ko pooblaščencu ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Res je sicer, da za to omejitev ni videti kakšnih smiselnih razlogov, vendar pa je bila ta možnost dana pooblaščenki tožnika v kasnejši ključni fazi postopka, ko je tožena stranka z njim opravila osebni razgovor.

14. Glede na navedeno sodišče sodi, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017), ker mu očitno ne grozi preganjanje. Pri tem pa mora organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo v konkretnem primeru po presoji sodišča tudi storjeno. Tožena stranka je pravilno ocenila, da so podane okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se po zatrjevanih okoliščinah dovolj približalo zakonski opredelitvi dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1. 15. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sodišče sledi bistvenemu delu utemeljitve izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

16. Toženka se je tako pravilno opredelila do zatrjevanih dejanj preganjanja, ki jih tožnik navaja. V zvezi s prvim tožnikovim razlogom za zapustitev matične države in sicer izogibanju prestajanja zaporne kazni, se je že tožena stranka dovolj celovito opredelila. Sodišče pri tem zgolj povzema poglavitno ugotovitev, da se je tožnik izogibal policiji že v času pred zapustitvijo Alžirije in se selili iz kraja v kraj, čemur pa institut mednarodne zaščite ni namenjen. Na vprašanje tožene stranke, kaj bi se zgodilo, če bi bil vrnjen v Alžirijo je povedal, da bi odšel v zapor, česar pa ne bi zdržal in da mu je mati svetovala, naj Alžirijo zapusti, da ne bi odšel v zapor (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Sodišče pri tem še dodaja, da tožnik svojega navajanja glede zaporne kazni ni dovolj konkretiziral in prepričljivo izkazal. Sodišče ob tem poudarja, da je na strani tožnika trditveno breme, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, dokazno breme pa si deli s toženo stranko. Po presoji sodišča tožnik svojemu delu dokaznega bremena ni ustrezno zadostil, zlasti ob upoštevanju, da je tožnik sam zatrdil, da ima dokaze za svoje navedbe (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru), vendar pa jih ne do konca upravnega postopka niti do vložitve tožbe sploh ni predložil. Zgolj z nejasnimi in neoprijemljivimi trditvami, podanimi pred toženko, da v zaporu ne bi zdržal, ob nejasni „obsodbi“ za kaznivo dejanje, pa tudi po presoji sodišča tožnik ne more biti uspešen. V skladu z določilom 21. člena ZMZ-1 je tožnik tisti, ki poda ustrezno trditveno podlago. Sodišče pri tem šteje za pomembno, da tožnik od domačih iz Alžirije niti ni poskušal pridobiti kakršnekoli dokumentacije, niti ni zaprosil za podaljšanje danega roka.

17. Tudi z vzezi z drugim razlogom, da se čuti ogroženega s strani osebe po imenu A.A., sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla razumne, jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite (stran 4 in 5 izpodbijane odločbe). Poleg tega, da tožnik ni uspel logično pojasniti, zakaj bi se A.A. sploh želel maščevati tožniku (ki se mu po lastnih navedbah izogiba), so tudi njegove navedbe glede posrednih groženj in poskusa ugrabitve (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru) preveč nekonkretizirane in posplošene (pavšalne). Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik zatrjuje preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz tožnikovih navedb ne izhaja, da državni organi tožnika ne bi bili sposobni ali voljni zaščititi. Sodišče v celoti sprejema tudi nadaljnje razlogovanje toženke iz 5. strani izpodbijane odločbe, kjer ugotavlja, da tudi v kolikor bi bilo moč slediti tožnikovim navedbam v zvezi s preganjanjem, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ne zatrjeval in še manj izkazoval, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali ne bi hoteli nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (25. člen ZMZ-1). Kot je pravilno pojasnila že toženka, navkljub njegovim pavšalnim izjavam, da policija ne bi storila ničesar, pa prav nasprotno izhaja iz preostalih tožnikovih izjav, da je policija ukrepala ob smrti očeta in vodi preiskavo o smrti njegovega brata.

18. Sodišče se tako strinja s toženkino oceno, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za preganjanje po določbah ZMZ-1. Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik preganjan iz katerega izmed razlogov iz 27. člena ZMZ-1. Tožnik v preteklosti ni bil žrtev preganjanja, kot preganjanje opredeljuje azilna zakonodaja niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik je pri osebnem razgovoru povedal le, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo moral na prestajanje zaporne kazni, česar ne bi zdržal. 19. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija, ki je z Odlokom Vlade RS razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Alžirije, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 21. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)1. 1 Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.