Jedro

Zakonodajalec je vezal določilo dovolitve zadržanja na prepoved prisilne odstranitve tujca. Zadrževanje se zato dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju s 51. členom tega zakona (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala v povezavi s 3. odstavkom 52. člena ZTuj-1 ali še trajajo razlogi na strani tožnikov, da bi bila njihova prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1. Tožniki so v prošnji navedli razloge za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, vendar se tožena stranka ni opredelila do teh razlogov in tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SRS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, ki so narekovali izdajo prvotne odločbe o dovolitvi zadrževanja in tožena stranka ni primerjala takratnega stanja v matični državi in razlogov zakaj je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje z razlogi in dejstvi, ki jih sedaj tožniki zatrjujejo, da vrnitev tožnikov v matično državo ne bi bila za njih varna. Tožena stranka tako ni ugotovila ali še trajajo razlogi iz 1. alinee 2. odstavka 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1, torej ali še trajajo razlogi, ki so narekovali izdajo dovoljenja za zadrževanje tožnikov v Republiki Sloveniji.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločbe Ministrstva za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava A št... , vse z dne 20. 10. 2003 odpravijo ter se zadeve vrnejo toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanimi odločbami za vsakega tožnika zavrnila prošnjo za izdajo odločbe o podaljšanju dovoljenja za zadrževanje tujca v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da z dnem, ko tožnikom preneha veljati dovoljenje za zadrževanje, v Republiki Sloveniji prebivajo nezakonito in morajo državo zapustiti najkasneje do 1. 12. 2003, v nasprotnem primeru bodo prisilno odstranjeni. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila tožnikom, državljanom Srbije in Črne gore, izdana 10. 4. 2003 odločba o podaljšanju dovoljenja za zadrževanje tujca do 26. 9. 2003 z določenim krajem prebivanja. V svoji obrazložitvi navaja, da so tožniki v prošnji navedli, da na območju B še vedno prevladujejo razmere, ki jim ne omogočajo vrnitve brez povzročene škode za njihovo fizično in psihično integriteto. Tožena stranka je ugotovila, da je prvi tožnik eden izmed soustanoviteljev družbe z neomejeno odgovornostjo AAA d.n.o. in da je s tem izkazal namen, da želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela. Tožena stranka navaja, da je s tem izpolnil pogoje, s katerimi lahko zaprosi pristojni organ za dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela in združitve družine po 30. členu Zakona o tujcih in s tem lahko uredi prvi tožnik status tujca v državi zase, za ženo in otroka. Tožena stranka nadalje navaja, da tožniki niso uredili svojega statusa in izkoristili pravne možnosti, ki jo nudi veljavna zakonodaja in da so imeli tožniki dovolj časa za vložitev prošnje za azil, vendar tega niso storili.

Tožniki v tožbi navajajo, da odločbe tožene stranke niso pravilne zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega postopka. Tožniki navajajo, da je bilo dne 26. 3. 2003 izdano dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji, to pa je bilo 6. 11. 2002 in 10. 4. 2003 podaljšano. Iz tega nedvomno izhaja, da obstajajo v njihovem primeru okoliščine, zaradi tega njihova vrnitev ni varna. Tožnik se je kot Albanec iz B najprej izognil služenju srbske vojske, zlasti pa ga ogroža dejstvo, da se ni vojskoval na strani OVK in predstavniki te vojske so ga večkrat iskali in poskušali vpoklicati. Po priporočilih UNHCR sodi zaradi tega v skupino ogroženih oseb, za katere vrnitev na območje B še vedno ni varna. Zaradi tožnikovega izogibanja vojski bi bila preganjana cela družina. Tožena stranka je potrdila dejstvo, da vrnitev tožnika in njegove družine ni varna, ko je podaljševala dovoljenje za zadrževanje. Ob prošnji tožnikov z dne 26. 9. 2003 se objektivne in subjektivne okoliščine v njihovem primeru niso v ničemer spremenile in njihova vrnitev še ni varna. Organ prve stopnje pa tega ni ugotavljal in je prišlo do kršitve določila 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka tudi ni ugotavljala v kolikšni meri so se spremenile razmere na območju B, da podaljšanje dovoljenja ni več upravičeno in tožena stranka situacije v matični državi tožnikov sploh ne omenja. Tožena stranka bi morala z gotovostjo ugotoviti ali so razmere za tožnike objektivno varne, sama odločitev tožene stranke pa temelji na neprepričljivem sklepanju, ki ni podprto z dokazi. Negativna odločitev tožene stranke ne more biti utemeljena s tem, da so imeli tožniki možnost zaprositi za azil, če pa tožena stranka meni, da izpolnjujejo pogoje za azil, bi jim morala tožena stranka podaljšati dovoljenje za zadrževanje. Tožena stranka je tudi napačno ugotovila, da tožniki bivajo nezakonito od 26. 9. 2003. Za tožnike še vedno teče postopek do pravnomočnosti odločbe in jih ni dovoljeno prisilno izgnati pred odločitvijo sodišča. Tožniki predlagajo, da se odločbe tožene stranke razveljavijo in jim izda dovoljenje za zadrževanje oziroma da se zadeve vrnejo toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlagajo, da se jih oprosti stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz stališč UNHCR, ACCORD, Notranjega ministrstva Velike Britanije, ECOI, Varnostnega sveta ZN in OSCE - Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi izhaja, da so se razmere na območju B stabilizirale in da kategorija B Albancev, ki se niso hoteli pridružiti OVK, ni več na seznamu UNHCR, ki jim utegne groziti preganjanje. Tožniki so v svoji prošnji zgolj pavšalno navajali dejstvo, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v nevarnosti, ni pa navedel nikakršnih izjemnih razlogov, zaradi katerih bi ogroženost dejansko obstajala. Tožnik je s tem, da je postal soustanovitelj družbe izkazal namen, da želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve oziroma dela in je s tem izpolnil tudi pogoje, s katerimi lahko zaprosi pristojni organ za dovoljenje za začasno bivanje zaradi zaposlitve ali dela. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za delovno dovoljenje in na podlagi pridobljenega delovnega dovoljenja si bo lahko uredil status tujca zase in družino. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da so tožniki vložili prošnjo za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje na podlagi 3. odstavka 52. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in 87/02, v nadaljevanju: ZTuj-1). Prav tako iz tožbe izhaja, da je bilo tožnikom dovoljenje za zadrževanje izdano 26. 3. 2002 in nato podaljšano 6. 11. 2002 in 10. 4. 2003. V svoji prošnji za ponovno podaljšanje dovoljenja za zadrževanje tožniki navajajo, da razmere za vrnitev na območje B še niso varne za njih in se pri tem sklicujejo na priporočila UNHCR, pri tem v prošnji tožniki navajajo, da so prvega tožnika iskali pripadniki OVK in ker se jim je tožnik izogibal, so ga šikanirali in tudi družinske člane.

Zakonodajalec je vezal določilo dovolitve zadržanja na prepoved prisilne odstranitve tujca. Zadrževanje se zato dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju s 51. členom tega zakona (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala v povezavi s 3. odstavkom 52. člena ZTuj-1 ali še trajajo razlogi na strani tožnikov, da bi bila njihova prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1. Tožniki so v prošnji navedli razloge za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, vendar se tožena stranka ni opredelila do teh razlogov in tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SRS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, ki so narekovali izdajo prvotne odločbe o dovolitvi zadrževanja in tožena stranka ni primerjala takratnega stanja v matični državi in razlogov zakaj je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje z razlogi in dejstvi, ki jih sedaj tožniki zatrjujejo, da vrnitev tožnikov v matično državo ne bi bila za njih varna. Tožena stranka tako ni ugotovila ali še trajajo razlogi iz 1. alinee 2. odstavka 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1, torej ali še trajajo razlogi, ki so narekovali izdajo dovoljenja za zadrževanje tožnikov v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da bi si tožniki lahko uredili status tujca v skladu s 30. členom ZTuj-1 oziroma vložili prošnjo za azil, vendar s tem tožena stranka ne odgovarja na prošnjo tožnikov. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer navaja okoliščine in razloge za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za zadrževanje, vendar tožena stranka ne more nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe z navedbami v odgovoru na tožbo, ker tako jemlje stranki možnost, da s pravnimi sredstvi izpodbija odločbo.

V ponovljenem postopku mora tožena stranka dodatno zaslišati tožnika, ker na zaslišanju dne 13. 10. 2003 tožena stranka ni postavila nobenega vprašanja v zvezi z razlogi tožnikov za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, ki jih zatrjujejo v svoji prošnji in o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa mora obrazložitev odločitve tožene stranke obsegati to, kar določa 214. člen ZUP.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve tožene stranke.

K 2. točki izreka: Tožniki predlagajo oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa pa izhaja, da so tožnikom nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožniki predlagajo oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče je tožnike oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da tožniki nimajo rednih sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njihov status.