Jedro

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 41/2021 in enako tudi v sodbi X Ips 8/2021, iz citiranih določb 10. člena ZDRS izhaja, da mora prosilec za sprejem v državljanstvo razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Ker je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva", to kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po tem zakonu zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Kot sredstva, ki mu zagotavljajo materialno in socialno varnost, je treba upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica št. 213-44/2019/27 z dne 2. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica kot prvostopenjski organ odločila, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (1. točka izreka), da se zahteva po postavitvi izvedenca finančne stroke zavrne (2. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso nastali, niti niso bili priglašeni (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik, državljan Združenega Kraljestva, zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS). Za to mora tujec, poleg ostalega, izpolnjevati pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Prvostopenjski organ citira še deveti odstavek tega člena ZDRS in 3. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju: Uredba), ki v prvem odstavku določa, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti neprekinjeno prejema enega izmed v tej določbi navedenih prejemkov, med drugim prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, pokojnino ter prejemke samozaposlenih, ki kot edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v RS. Kot navaja prvostopenjski organ, se po merilih iz Uredbe šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da prejema eno izmed sredstev, ki so primeroma našteta v Uredbi, ali ima zakonito pravico preživljanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pri tem mora dokazati, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje neprekinjeno v obdobju dveh let pred vložitvijo vloge.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da po podatkih ZPIZ tožnik opravlja samostojno dejavnost od 1. 10. 2018 dalje, pred tem pa je bil zaposlen. Glede tožnikovih dohodkov, s katerimi se preživljata dve osebi (poleg tožnika še njegova žena), ugotavlja, da je tožnikov neto osebni dohodek v času od januarja do septembra 2018 znašal 1.270,29 EUR mesečno na družinskega člana. Od 1. 10. 2018 dalje se tožniku, ki opravlja samostojno dejavnost kot poklic, dobiček ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov ter se izračun njegovega dohodka opravi (po podatkih iz obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti) po formuli: znesek iz postavke 1 (Prihodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih) - znesek iz postavke 8 (Davčno priznani odhodki v višini 80 % davčno priznanih prihodkov) - znesek iz postavke 20 (Dohodnina) +/- znesek iz postavke 26 (Obveznost za doplačilo dohodnine) / znesek iz postavke 27 (Preveč obračunana dohodnina). Tako izračunana višina tožnikovega dohodka iz dejavnosti za čas od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 znaša 845,88 EUR, za čas od 1. 1. 2019 do 15. 11. 2019 pa 251,43 EUR na družinskega člana mesečno. Osnovni znesek minimalnega dohodka, določen v 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre), je znašal 288,81 EUR, od uveljavitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) pa se je njegova višina spreminjala, in sicer je od 1. 8. 2017 do 1. 6. 2018 znašal 297,53 EUR, od 1. 6. 2018 do 1. 7. 2018 385,05 EUR, od 1. 8. 2018 do 1. 7. 2019 392,75 EUR, od 1. 7. 2019 dalje pa 402,18 EUR. Višina sredstev, ki jih je tožnik prejemal v letu 2018 dosega zakonsko določeni minimum, višina njegovih sredstev v letu 2019 pa ne, zato je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo zavrnil. Kot še dodaja, je tožnik predlagal, naj se za ugotovitev njegovih dejansko razpoložljivih sredstev opravi dokaz z izvedencem finančne stroke. V tej zvezi prvostopenjski organ po tem, ko citira 189. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), navede, da je bila višina tožnikovih sredstev izračunana v skladu s Priporočilom za vodenje postopkov sprejema v državljanstvo RS z dne 10. 4. 2012, ki ga je podalo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ), zato je zahtevo za izvedbo omenjenega dokaza zavrnil. 4. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je MNZ zavrnilo z odločbo št. 213-1183/2020/2 (1323-06) z dne 17. 9. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) in v njenem izreku še odločilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi citira vsebino pritožbe ter določbe ZDRS in Uredbe, na katere se je oprl že prvostopenjski organ, in zaključuje, da je ta tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo RS utemeljeno zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da kategorije sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost iz navedene zakonske določbe, določa 3. člen Uredbe, ki ga je prvostopenjski organ pravilno upošteval. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Uredbe mora prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje neprekinjeno prejemati enega od tam naštetih prejemkov, ki predstavljajo njegova sredstva za preživljanje. Glede višine prejemanja sredstev se po ustaljeni praksi šteje, da ima oseba zagotovljena sredstva najmanj šest mesecev pred vložitvijo prošnje in v času odločanja. Sredstva v višini minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Pri ugotavljanju tega pogoja je prvostopenjski organ upošteval sredstva, ki jih je tožnik do 30. 9. 2018 prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas (s pričetkom dela 1. 5. 2003) z Univerzo v Ljubljani, ... fakulteto (v nadaljevanju: UL, ...), ter sredstva od 1. 10. 2018 dalje, odkar je samozaposlen in je samostojni podjetnik "normiranec". Drugostopenjski organ se sklicuje na razloge prvostopenjskega organa. Kot dodaja, napačna navedba okrožnice MNZ z dne 10. 4. 2012 v izpodbijani odločbi, ugotovljenega dejanskega stanja glede sredstev tožnika v letu 2019 ne spremeni. Tega tudi ne spremeni navedba, da tožnik na podlagi 13. 1. 2020 vložene zahteve za priznanje pokojnine prejema nekaj več kot 810 EUR akontacije pokojnine.

5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni upravni postopek, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo ustrezno spremeni. Zahteva, da mu toženka povrne stroške sodnega in predhodnega upravnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi ugovarja, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo. Upravni organ namreč ni spoštoval prvega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem so upoštevni tožnikovi dohodki dve leti pred vložitvijo prošnje, ampak je upošteval tudi dohodke, prejete tekom nerazumno dolgega upravnega postopka, in zato prošnjo arbitrarno zavrnil. Zakaj se je odločil za ugotavljanje višine dohodka v obdobju od 1. 1. 2018 do 15. 11. 2019, organ ni pojasnil. Postopki lahko trajajo različno dolgo, kar je lahko posledica osebnih okoliščin strank (npr. različno dolgega časa, potrebnega za pridobitev dokumentacije iz njihovih matičnih držav), zato opisano postopanje pomeni kršitev načela zakonitosti in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik pojasnjuje, da je bil do 30. 9. 2018 zaposlen kot profesor na UL, kjer je tudi vodil oddelek za .... Iz tega naslova je od 15. 3. 2017 (meja dveh let pred vložitvijo vloge) do 30. 9. 2018 prejemal neto dohodek najmanj 2.540,59 EUR, torej 1.270,29 EUR na družinskega člana. Nato je po sili razmer, ker je prišlo do zapleta s pokojnino (službe profesorja ne bi prenehal opravljati, če mu ZPIZ ne bi napačno odmeril pokojninske dobe, zaradi česar je nato moral delovno kariero podaljšati za leto in pol), do upokojitve opravljal dejavnost prevajanja kot samostojni podjetnik, saj je uveljavljen prevajalec iz slovenščine v angleščino. Na podlagi 13. 1. 2020 vložene zahteve je v septembru 2020 prejel odločbo o določitvi starostne pokojnine v znesku 834,52 EUR, v vmesnem obdobju pa je prejemal nekaj čez 810 EUR akontacije pokojnine. To pomeni, da tudi po upokojitvi glede na predpisani minimalni dohodek izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo.

7. Kot dalje ugovarja tožnik, je bilo materialno pravo napačno uporabljeno tudi pri upoštevanju dohodka iz njegove samostojne dejavnosti. To je opravljal skladno z davčno zakonodajo, ki poleg splošne omogoča tudi poenostavljeno pavšalno obdavčitev, pri kateri se davčna osnova ugotavlja ob upoštevanju normiranih, pavšalno določenih stroškov (58. člen Zakona o dohodnini, ZDoh-2). Pri ugotavljanju tožnikovega razpoložljivega dohodka pa bi bilo treba upoštevati, da pri svoji dejavnosti glede na njeno naravo ni imel dejanskih stroškov v normirani višini (80 % prihodkov), saj je imel le stroške amortizacije računalnika in tiskalnika, nakupa papirja in kartuš za tiskanje ter stroške računovodje. Med 1. 1. 2019 in 30. 9. 2019 je po prikazu, ki ga je predložil v upravnem postopku, njegov povprečni razpoložljivi mesečni dohodek znašal 1.630,80 EUR. Njegova sredstva so zadoščala za preživljanje tožnika in žene. Upravni organ je dokaz z izvedencem brez ustrezne obrazložitve zavrnil. Tožnik poudarja, da zaradi načina obdavčitve ne more biti v slabšem položaju od drugih prosilcev in da je dohodke oziroma sredstva treba ugotavljati ob upoštevanju okoliščin vsakega primera. Že iz datuma Priporočila MNZ, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, izhaja, da po njem upravni organ ni mogel ustrezno izračunati tožnikovih sredstev, saj je priporočilo starejše od določil ZDoh-2 o režimu normirane obdavčitve. Tožnik še izpostavlja, da se je sodna praksa že izrekla, da določila 3. člena Uredbe ne predpisujejo izključno omejenega števila taksativno zapisanih prejemkov, s katerimi se lahko dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 4. alineje prvega odstavka 10. člena ZDRS, ampak je to treba ugotavljati v vsakem posameznem primeru (sodbi Upravnega sodišča I U 590/2014 in I U 562/2015). Tudi iz prakse pravdnih sodišč (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2051/2019) izhaja, da npr. pri odločanju o taksni oprostitvi ni pomembno, koliko znašajo davčno priznani stroški oziroma davčna osnova stranke, temveč kolikšni so njeni resnični, dejanski stroški. Tožnik je kontinuirano pridobival zadostna sredstva, s katerimi je brez težav zagotavljal materialno in socialno varnost sebi in ženi. Upravni organ dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, ker navedenega ni individualno ugotavljal. 8. Kot dokaze je v tožbi, poleg splošnega predloga za vpogled v spis upravne zadeve, navedel: vlogo za sprejem v državljanstvo, izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo, drugostopenjsko odločbo, potrdilo o tožnikovi zaposlitvi na UL z dne 27. 6. 2018 z listo prisotnosti in tremi letnimi izpisi plač od leta 2016 do 2018, potrdilo o zaposlitvi na UL z dne 13. 5. 2019 za mesece julij, avgust in september 2018 z razpredelnico prejetih plač, potrdilo o zaposlitvi na UL z dne 26. 6. 2019 z dopolnjeno razpredelnico prejetih plač, ki vsebuje tudi neto zneske, izpis AJPES za tožnikov s.p., obračun akontacije dohodnine od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 z dne 18. 2. 2019, izračun s spletne strani https://sp-izracun.si/izracun, obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti od 1. 1. 2019 do 23. 5. 2019 in obračun akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2019, nalog ZPIZ za izplačevanje akontacije pokojnine in odločbo ZPIZ o odmeri pokojnine, Priporočilo MNZ za vodenje postopkov pri sprejemu v državljanstvo RS št. 2013-944/2006/196 z dne 10. 4. 2012, ki naj ga predloži toženka, postavitev izvedenca finančno računovodske stroke ter svoje zaslišanje.

9. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, splošno zavrača tožbene navedbe in predlaga, da se tožba zavrne.

10. Tožnik v nadaljnji vlogi ob sklicevanju na strokovni članek "Nov sistem pavšalne obdavčitve: sredstvo za spodbujanje malega gospodarstva" dodatno pojasnjuje sistem takšne obdavčitve samostojnih podjetnikov posameznikov in njegov namen. Pojasnjuje, da iz razlike med normiranimi davčnimi in realnimi odhodki izhajajo legalna sredstva, ki v materialnem svetu obstajajo, tožnik jih ima lahko na svojem računu in z njimi lahko razpolaga. Toženki očita, da ga je s sprejeto odločitvijo neenako obravnavala in kršila 14., 15., 22., 49. in 74. člen Ustave.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z vsebino, razvidno iz uvoda te obrazložitve. Odločitev, da se ne ugodi tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo RS, sta upravna organa oprla na zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

13. Po presoji sodišča so utemeljeni tožbeni ugovori v smeri, da izpodbijana odločba ni obrazložena, kot to zahteva zakon (prvi odstavek 214. člena ZUP), in da se upravna organa nista ustrezno opredelila do tožnikovih navedb. Drži namreč, da kljub ugovorom v tej smeri, nista konkretno argumentirano pojasnila, zakaj je bilo pri izračunu sredstev upoštevano obdobje od 1. 1. 2018 do 15. 11. 2019, kot tudi nista obrazložila pravne podlage, na kateri temelji v konkretnem primeru izbrana metoda izračuna tožnikovih sredstev. Pomanjkljiva obrazložitev odločbe, zaradi katere slednje ni mogoče preizkusiti, pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Stranka lahko namreč poda relevantne ugovore in s tem učinkovito uveljavlja pravno varstvo, če je seznanjena z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji sprejeta odločitev.

14. Obenem sodišče ugotavlja, da stališča, iz katerih sta pri odločanju izhajala prvo- in drugostopenjski organ, kažejo, da materialno pravo v zadevi ni bilo pravilno uporabljeno. Tožnik je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDRS, ki določa, da lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS osebo, ki je že najmanj tri leta poročena z državljanom RS, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Izpolnjevati mora torej tudi pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost, predpisan v 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. V skladu z devetim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu; sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati.

15. Na podlagi ZDRS izdana Uredba v prvem odstavku 3. člena določa, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed prejemkov, ki so našteti v nadaljevanju te določbe, med drugim prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, pokojnino, kot tudi prejemke samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v RS. Ne glede na prvi odstavek se v skladu s petim odstavkom 3. člena Uredbe šteje, da ima prosilec zagotovljeno materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, če vsaj šest mesecev pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas. Iz razlogov prvo- in povsem jasno tudi iz razlogov drugostopenjskega organa je razbrati stališče, da so v določbah Uredbe taksativno naštete vrste prejemkov, s katerimi lahko prosilec za sprejem v državljanstvo izkazuje, da izpolnjuje pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, vendar takšno stališče ni pravilno.

16. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 41/2021 in enako tudi v sodbi X Ips 8/2021, iz citiranih določb 10. člena ZDRS izhaja, da mora prosilec za sprejem v državljanstvo razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Ker je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva", to kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po tem zakonu zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Kot sredstva, ki mu zagotavljajo materialno in socialno varnost, je treba upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 8/2021).

17. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče (14. in 15. točka obrazložitve navedene sodbe), takšno razlago potrjuje tudi namen določitve obravnavanega pogoja v zakonu. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je ta pogoj predpisan iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v RS zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic iz naslova socialnega varstva. Čim je tako, pa je pomemben ne le prosilčev dohodkovni, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Premoženje osebe se namreč upošteva pri odločanju o tem, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih izplačil. Tako ZSVarPre v 27. členu kot razlog za nedodelitev denarne socialne pomoči določa imetništvo premoženja, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) pa kot premoženje, ki se upošteva, v prvem odstavku 17. člena določa nepremično premoženje, osebna in druga vozila, vodna plovila, lastniške deleže gospodarskih družb ali zadrug, vrednostne papirje, denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika, in drugo premično premoženje. Navedeno daje podlago za sklepanje, da prosilec, ki razpolaga z zadostnim premoženjem (kar niso nujno samo denarni prejemki), ne izkazuje potrebe po socialnovarstvenih prejemkih. Ker zato do njih ni upravičen in v takem primeru njegovo preživljanje ne bremeni javnih sredstev, mu tudi ni mogoče očitati, da ne izpolnjuje pogoja imetništva zadostnih sredstev v smislu prvega odstavka 10. člena ZDRS.

18. Iz namena, zaradi katerega je določen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, pa, kot je posebej poudarilo Vrhovno sodišče (16. točka obrazložitve sodbe X Ips 8/2021), izhaja tudi, da mora imeti prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje ne le v času odločanja o prošnji, ampak da morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost. 19. Glede na povedano je treba po stališču Vrhovnega sodišča (17. točka obrazložitve sodbe X Ips 8/2021) za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost, ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne. V teh okvirih je treba razumeti tudi pooblastilo iz 28. člena ZDRS, da Vlada RS določa merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Pri ureditvi tega vprašanja je Vlada skladno z drugim odstavkom 120. člena Ustave vezana na obrazloženi zakonski okvir, kar pomeni, da s svojim predpisom, ki je izdan za izvrševanje zakona, ne sme samostojno urejati pravic in obveznosti in jih tudi ne spreminjati. Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakona, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja.

20. Prav tako je Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 41/2021 (glej 19. in sledeče točke njene obrazložitve) razložilo prvi odstavek 3. člena Uredbe. Pri tem je najprej ugotovilo, da Uredba meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja materialne in socialne varnosti izrecno ne predpisuje. V prvem odstavku 3. člena določa le, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje neprekinjeno prejema enega izmed tam naštetih prejemkov. Na podlagi tega je mogoče posredno sklepati na uporabljena merila, in sicer na merilo vrste premoženja (prejemki, ki so tam našteti) in specifikam tega premoženja podrejeno merilo rednosti (kontinuiranosti) oziroma periodičnosti pridobivanja dohodka v dveletnem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje. Stabilnost (rednost, neprekinjenost) prejemanja dohodka v daljšem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje je okoliščina, ki daje podlago za sklepanje, da ima prosilec sredstva za preživljanje, saj kaže na njegovo pridobitno sposobnost. S slednjo pa je utemeljena verjetnost, da bo tudi v nadaljevanju ustvaril zadostne dohodke in z njimi sam poskrbel za svojo materialno in socialno varnost in s tem zadostil namenu pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Uredba torej na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega od v njej naštetih prejemkov v predpisanem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje v smislu pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To pomeni, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima v takem primeru potrebna sredstva. Uredba torej z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo (tako tudi 18. do 20. točka obrazložitve sodbe X Ips 8/2021).

21. Materialnopravno zmotno je torej stališče, da prosilec izpolnjuje zakonski pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS samo, če dokaže, da je neprekinjeno v predpisanem času pred vložitvijo prošnje imel prejemke iz 3. člena Uredbe. Da ima sredstva, ki njemu in osebam, ki jih je dolžan preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost, lahko izkaže tudi na podlagi drugih prejemkov oziroma premoženja, kot je bilo predhodno obrazloženo. Pri čemer sodišče ponavlja, da je treba navedeni zakonski pogoj razlagati kot pogoj, da ima prosilec zagotovljena sredstva za bodoče preživljanje (v tej luči pa za ponovni postopek v konkretni zadevi ni nepomembno tožnikovo sklicevanje na pokojnino, do katere je upravičen). Glede na opisana stališča bi torej upravni organ moral ugotavljati, ali ima tožnik ob prejemkih iz 3. člena Uredbe še kakšna druga sredstva oziroma premoženje, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost, in tožniku dati možnost, da to dokaže. 22. Ker iz navedenega sledi, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe ne le bistveno kršene določbe postopka, pač pa upravna odločitev tudi ne izhaja iz pravilno uporabljenega materialnega prava, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo je odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral ob upoštevanju pravnih stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) popolno ugotoviti dejansko stanje glede pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožniku naj prvostopenjski organ omogoči, da z vidika obrazloženih stališč dopolni svoje navedbe in predlaga oziroma predloži zanje primerne dokaze, ter ga nato pred ponovno odločitvijo tudi seznani z ugotovitvami postopka in mu da možnost, da se o njih izreče. Ob tem sodišče le še dodaja, da zavrnitev dokaznega predloga, kot je npr. dokaz z izvedencem, spada v obrazložitev in ne v izrek upravne odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP).

23. Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno stroškovno odločitev (tako Vrhovno sodišče že v sklepu X Ips 2/2014). Glede na vse navedeno je odločanje o (vseh, tudi dosedanjih) stroških upravnega postopka (torej tudi o stroških pritožbe zoper izpodbijano odločbo, ki so bili v pritožbi izrecno uveljavljani) stvar ponovnega upravnega postopka.

24. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in s tem brez izvajanja dokazov, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi očitno treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker pogoji za to, glede na določbe prvega odstavka 12. člena ZDRS (ki upravnemu organu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku) in tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, niso izpolnjeni. Tudi sicer je takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 odstop od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti upravnega akta, ki se uporabi, če stranki sicer ni mogoče zagotoviti varstva njenih pravic in pravnih interesov, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj tudi tožnik sam primarno predlaga vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

**K II. točki izreka:**

25. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnika zastopal odvetnik, sodišče tožniku priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečan za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora prisojeni znesek stroškov tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tako določnega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

26. Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen ter opomba 6.1.c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).