Jedro

Upravičenec je do doplačila upravičen tudi, če razlika v vrednosti presega 1/2 prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca v RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, ne glede na to, ali je zmanjšanje vrednosti bistveno ali ne.

Določba 2. stavka 3. odstavka 26. člena ZDen ni kriterij, ki mora biti kumulativno podan s kriterijem v 1. stavku 3. odstavka 26. člena ZDen, pač pa dodatni kriterij, ki omogoča upravičencu pridobiti odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnine tudi v primeru, ko pogoja 30 % ne bi dosegel. Gre za merilo, ki pri večjih vrednostih korigira merilo 30 %.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi, odločba UE Ljubljana, št. 362-268/1992-72 z dne 28. 11. 2008 se v 4. točki odpravi in zadeva vrne v tem delu prvostopnemu organu v nov postopek, v preostalem pa se tožba zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka določil upravičencu do denacionalizacije A.A. odškodnino za zmanjšano vrednost poslovnega prostora v izmeri 56,50 m2 v kleti hiše na naslovu ..., v višini 8.203,80 DEM, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe; v 2. točki izreka, da se obveznice izročijo skrbnici za poseben primer; v 3. točki, da je zavezanka SOD d.d. dolžna izročiti obveznice skrbnici za poseben primer; v 4. točki, da se preostali del zahteve za izplačilo odškodnine za zmanjšano vrednost denacionaliziranega dela nepremičnine, v delu, ki se nanaša na zmanjšano vrednost sobe v izmeri 25,47 m2, v 3. nadstropju hiše na naslovu ..., zavrne. V obrazložitvi je navedel, da so bile z odločbo z dne 25. 5. 1993 vrnjeni upravičencu soba v izmeri 25,47 m2 v 3. nadstropju in poslovni prostor v izmeri 56,50 m2 v kleti. Vlagatelj je zahteval zmanjšano vrednost teh (in ostalih enot, o katerih manjvrednosti se je odločalo z drugo odločbo). V postopku je izdelal svoje mnenje izvedenec B.B., na njegovo mnenje pa je podal mnenje izvedenec C.C., izvedenec zavezanke. V zadevi je organ že enkrat odločal in priznal zmanjšano vrednost denacionaliziranega dela hiše na naslovu ... – vseh štirih enot, v skupni višini 90.553,89 DEM. Na pritožbo zavezanke je drugostopni organ z odločbo z dne 3. 7. 2008 navedeno dopolnilno odločbo odpravil, v navodilih pa pojasnil, da je potrebno v ponovnem postopku oceniti vsako enoto posebej. V ponovnem postopku je organ postopal v skladu z navodili drugostopnega organa. Izračunal je vrednost denacionaliziranih nepremičnin v času vračanja in nato zmanjšano vrednost, in sicer tako, da je pri sobi v 3. nadstropju upošteval število točk, za katere je bilo v postopku ugotovljeno, da niso sporne (konstrukcija, okna, voda, elektrika in odbitne točke) in dodal število točk za ogrevanje, obdelavo sten, tlakov in prostorov skupne rabe na način, kot je pojasnil in izhaja iz stanja nepremičnine. Za sobo v 3. nadstropju je izračunal skupno število točk 97,7 v času vračanja. Pri poslovnem prostoru v kleti pa je izračunal višino vrednosti v času vračanja tako, da je upošteval število točk, za katere je bilo v postopku ugotovljeno, da niso sporne (konstrukcija, okna in odbitne točke) in dodal število točk za obdelavo sten, prostore skupne rabe, vodo in elektriko. Pri izračunu ni upošteval točk pri vrednotenju tlakov in ogrevanja. Izračunal je skupno število točk 104,70. Ugotovljena vrednost sobe v 3. nadstropju v času podržavljenja je bila 15.460,95 DEM, v času vračanja 10.789,53 DEM, zmanjšana vrednost pa 4.671,42 DEM. Glede na vrednost bruto domačega proizvoda v letu pred vložitvijo zahteve (v letu 1990), ki znaša 13.383,74 DEM (1/2 je 6.691,87 DEM), je upravni organ zahtevo vlagateljev zavrnil v skladu z 3. odstavkom 26. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Priznal pa je vrednost zmanjšane vrednosti za poslovni prostor v kleti, za katerega je bila ugotovljena vrednost v času podržavljenja 31.866,00 DEM in v času vračanja 23.662,20 DEM, torej zmanjšana vrednost v znesku 8.203,80 DEM.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopnega organa, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v letu 1991. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi organ prve stopnje štel zahtevo za pomanjkljivo, ker vlagateljev ni pozval k dopolnitvi, pač pa so vlagatelji sami dopolnjevali zahtevo z dodatno dokumentacijo. Ne šteje torej za pravilno stališče tožeče stranke, da je bila vloga popolna in sposobna za odločanje šele po naknadni dopolnitvi z dne 23. 3. 1992, ter bi tako organ moral uporabiti vrednost bruto domačega proizvoda za leto 1991. Pri presoji ugotovljenih vrednosti se sklicuje na Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja ter Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš in sistem točkovanja, katerih sestavni deli so obrazci. Ugotavlja, da je organ v ugotovitvenem postopku soočil izvedenca B.B. in C.C., da uskladita svoja stališča in ocene glede vrednotenja ter o stališčih izvedencev seznanjal stranke, ter tudi zaslišal priče in pridobil še dodatne dokaze o stanju sporne nepremičnine. Glede na dopolnjen ugotovitveni postopek je nato odločil, da zavrne zahtevek za zmanjšano vrednost sobe v 3. nadstropju, ker glede na ugotovljeno vrednost premoženja ugotavlja, da vrednost v višini 4.671,42 DEM ne presega 1/2 prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca v RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Glede spornega obstoja peči v 3. nadstropju meni, da iz izjav v spisu, ki jih je podajala tudi tožeča stranka, izhaja, da odsotnosti peči oz. nemožnosti ogrevanja zaradi odsotnosti grelnega telesa, tožeča stranka ni uspela dokazati. Meni, da je bila peč tudi v sobi, ki je predmet ugotavljanja zmanjšanja vrednosti. Glede ugotovljene manjvrednosti poslovnega prostora v kleti ugotavlja, da je bilo to v času podržavljenja enosobno stanovanje v kleti, potem pa prekvalificirano v poslovni prostor. V zvezi s številom točk, upoštevanih za obdelavo sten, inštalacij in peči, ugotavlja, da sta se izvedenca na koncu poenotila, ter da jih je upravni organ pri izračunu upošteval, ne drži pa ugovor, da upravni organ ni upošteval, da peči ni bilo. Upravni organ je namreč glede na to, da je bilo ugotovljeno, da tal v prostoru ni bilo, sklepal, da tudi peči ob vračanju ni bilo in je zato postavko ogrevanja vrednotil z 0 točkami. Strinja se tudi z vrednotenjem obdelave sten, saj so bile porušene samo notranje stene, ne pa tudi nosilne. Glede inštalacij – vode in elektrike pa so dane točke, saj sta bili elektrika in voda napeljani do poslovnega prostora. To dejstvo je bilo pri vrednotenju tudi upoštevano.

Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa in meni, da se je organ postavil na napačno stališče, da je potrebno za čas vložitve zahteve za denacionalizacijo upoštevati leto vložitve 1991. Vloga za denacionalizacijo z dne 11. 12. 1991 ob vložitvi ni bila popolna, ker vlagatelj ni razpolagal z vsemi listinami, določenimi v ZDen. Manjkajoče listine so bile predložene organu šele dne 23. 3. 1992. Glede na to upravni organ ne bi smel vzeti kot podlage za izračun vrednost bruto domačega proizvoda v letu 1990, kar je v škodo tožeče stranke. Nadalje ugovarja stališču organov glede točkovanja inštalacij, peči in obdelave sten v sobi v 3. nadstropju. Navaja, da je bila v sobi elektrika, ne pa voda, ni bilo peči, ki je bila podrta, omet pa je odpadal. Vrednotene pa tudi niso bile inštalacije, tlaki in stene v kletnem prostoru. Namreč prevzet je bil razrušen prostor z izkopano jamo 3,8 m globoko, izvlečene inštalacije iz sten, razbiti tlaki in delno porušene notranje stene. Točkovanje pa je bilo opravljeno, kot da bi bila v prostoru elektrika in voda ter tlaki ter obdelane stene. Upravni organ pa pri točkovanju tudi ni upošteval stanja fasade pri sobi v 3. nadstropju in je ravnal, kot bi bil vrnjen prostor z urejeno fasado. Upoštevano tudi ni bilo, da so bila okna povsem dotrajana tako v 3. nadstropju kot v kleti. Tožeča stranka je morala po vrnitvi sanirati celoten objekt. Predlaga odpravo odločbe prvostopnega organa in vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Slovenska odškodninska družba d.d. kot stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je deloma utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ obravnaval zahtevo za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti poslovnega prostora v kleti in sobi v 3. nadstropju v hiši na naslovu ... Obe enoti sta bili upravičencu vrnjeni med drugimi z odločbo z dne 25. 5. 1993, ki je postala pravnomočna 12. 12. 1993. Pravno podlago za upravičenje do odškodnine za zmanjšano vrednost nepremičnin določa 26. člen ZDen. Po tej določbi se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom do polne vrednosti ob podržavljenju. Za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine se po tem zakonu šteje zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnine. Glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko upravičenec zahteva od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega 1/2 prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Upravičenec je do doplačila upravičen torej tudi, če razlika v vrednosti presega 1/2 prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca v RS v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, ne glede na to, ali je zmanjšanje vrednosti bistveno ali ne. V zadevi je sporno, kdaj je bila zahteva za denacionalizacijo vložena. Ob ugotovitvi, da je bila vložena v letu 1991, je leto BDP/prebivalca RS, ki se upošteva leto 1990. Vrednost BDP v letu pred vložitvijo zahteve – leto 1990 znaša 13.383,74 DEM, kar bi pomenilo, da je ugotovljena manjvrednost 4.671,42 DEM za sobo v III. nadstropju nižja od 1/2 BDP. Navedena ugotovitev je bila razlog za zavrnitev odškodnine za zmanjšano vrednost sobe. Vendar pa navedeno dejstvo v zadevi ne bi smelo biti pravno relevanten razlog za odločitev, saj ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine ob podržavljenju - 15.460,95 DEM in vrednosti ob vračanju - 10.789,53 DEM, razlika 4.671,42 DEM predstavlja več kot 30 % (30,2 %), kar pa je dejanski stan, ki ga določa 3.odstavek 26. člena ZDen. Določba 2. stavka 3. odstavka 26. člena ZDen ni kriterij, ki mora biti kumulativno podan s kriterijem v 1. stavku 3. odstavka 26. člena ZDen, pač pa dodatni kriterij, ki omogoča upravičencu pridobiti odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnine tudi v primeru, ko pogoja 30 % ne bi dosegel. Gre za merilo, ki pri večjih vrednostih korigira merilo 30 % (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998). Sodišče je zato odločbo prvostopnega organa odpravilo v 4. točki izreka zaradi kršitve materialnega prava.

V nadaljevanju je sodišče preskusilo ugovore tožeče stranke tudi glede na ugotovljeno višino zmanjšane vrednosti sobe. Tožeča stranka ugovarja, da niso pravilno ovrednotene inštalacije, peči in obdelava sten v sobi v 3. nadstropju. Navaja, da je bila v sobi le elektrika, ne pa voda. Iz izpodbijane prvostopne odločbe izhaja, da sta se v postopku izvedenca B.B. in C.C. (izvedenec zavezanke) poenotila ter je bilo na račun vode priznano za sobo v 3. nadstropju 9 točk – voda v hiši (Pravilnik), kot je bilo tudi stanje ob podržavljenju (glej str. 15 in 16 prvostopne odločbe). Glede obdelave sten je razvidno, da je obdelava sten v času vračanja vrednotena s 4 točkami, kar ni maksimalno število, torej je stanje, ki ga opisuje tožeča stranka (odpadanje ometa), bilo upoštevano. V vrednosti vrnjenega je bilo upoštevano, da je imela soba peč. Tožeča stranka zatrjuje, da ob vračanju peči ni bilo. V zvezi z navedenim ugovorom sodišče soglaša z razlogi organov (razlogi v odločbi drugostopnega organa), zakaj šteti, da je peč v sobi v 3. nadstropju ob vračanju bila, zato je bila tudi ovrednotena (2. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Namreč dejstvo, da je ob odločanju o zahtevi za manjvrednost v sobi ni, ne dokazuje, da je ni bilo ob vračanju nepremičnine v letu 1993, ker iz izvedenih dokazov v tej smeri in iz ocene izjav same tožeče stranke izhaja nasprotno.

Nadalje je sporno vrednotenje inštalacij, tlakov in sten v kletnem prostoru. Tožeča stranka navaja in to stanje ni sporno, da je bil prevzet razrušen prostor z izkopano jamo. Iz odločbe izhaja (str. 6), da je voda vrednotena z 9. točkami in elektrika s 13., ker sta bili napeljani do poslovnega prostora. Neutemeljeno tožeča stranka ugovarja vrednotenju tlakov v poslovnem prostoru, saj tlaki niso bili ovrednoteni (obrazložitev str. 16). V zvezi z obdelavo sten pa je bilo tudi upoštevano stanje ob vračanju, torej da so bile notranje stene podrte, obstajale pa so nosilne stene, katerih obdelava pa je bila upoštevana.

Tožeča stranka ugovarja še, da organ ni upošteval fasade pri sobi v 3. nadstropju in je ravnal, kot bi bil vrnjen prostor z urejeno fasado. Vračana so bila v obravnavanem primeru stanovanja in pri vrednotenju stanovanj je bilo stanje fasade upoštevano, v kolikor se je odrazilo v elementih, ki so se pri stanovanju vrednotila (glej Pravilnik). Npr. pri stanju ometa v sobi, kar pa je bilo pri točkovanju upoštevano. Nadalje ugovarja, da so bila okna povsem dotrajana tako v 3. nadstropju kot v kleti. Sodišče ugotavlja, da je naveden ugovor tožbena novota, saj tožeča stranka navedenemu v postopku ni ugovarjala. Stanje oken je organ v prvostopnem postopku štel celo kot nesporno. Sodišče se zato do navedenega ugovora ne opredeljuje, razen tega pa je ugovor tudi pavšalen, saj ne pojasni, zakaj ob določeni vrednosti točk za okna ni šteti, da je bilo stanje oken v točkovanju upoštevano.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.