Jedro

Ker se je toženec s poroštveno izjavo zavezal kot porok in plačnik, odgovarja tožeči stranki za preostale obveznosti iz kreditne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., pri čemer pa zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku glede na določbo 1022. člena OZ ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, ampak odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 910,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo razsodilo, da je pravna podlaga v tožbi uveljavljenega tožbenega zahtevka v celoti utemeljena.

Toženec se zoper navedeno vmesno sodbo pravočasno pritožuje, sklicuje se na obstoj vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga razveljavitev sodbe. Bistvene pritožbene trditve so sledeče: tožeča stranka je kot finančna organizacija izkoristila svoj bistveno močnejši položaj pri sklepanju kreditne pogodbe z družbo A. d.o.o. na tak način, da je od toženca kot fizične osebe izposlovala dodatna osebna jamstva, na podlagi katerih utemeljuje svoj tožbeni zahtevek; izposlovala je osebno jamstvo toženca v okviru podpisane poroštvene izjave očitno z namenom izigravanja določb ZGD, da za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki ne odgovarjajo; sodišče ni kritično preverilo, kakšne so bile konkretne in dejanske okoliščine v času sklepanja kreditne pogodbe in v kakšnih krajevnih in časovnih okoliščinah je toženec podpisal poroštveno izjavo, ki ga zavezuje za plačilo tako visokega zneska; dejanski stan zadeve nakazuje na dokazanost nesorazmerne koristi tožeče stranke; pri sklepanju tipskih kreditnih pogodb s fizičnimi osebami veže kreditodajalke zakon o varstvu potrošnikov; s poroštveno izjavo se je toženec zavezal kot fizična oseba in ne kot direktor družbe A. d.o.o. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe, hkrati pa povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka tožeče stranke ugotavljalo, ali je toženec dolžan kot solidarni porok in plačnik poravnati tožeči stranki preostale obveznosti iz kreditne pogodbe, kolikor še niso bile plačane v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o.. O tem ni dvoma, saj so se kot neutemeljena izkazala toženčeva zatrjevanja, da gre pri poroštveni izjavi za oderuško pogodbo, ker da je tožeča stranka izkoristila slabo gmotno stanje firme in izposlovala osebno poroštvo toženca kot direktorja, prav tako njegove trditve, da je tožeča stranka pri sklenitvi poroštvenega razmerja kršila temeljna obligacijska načela in načela potrošniškega prava. Terjatev tožeče stranke ima podlago v dne 17.6.2003 podani poroštveni izjavi, s katero je toženec prevzel jamstvo kot solidarni porok in plačnik za celotno in pravočasno izpolnitev vseh pogodbenih obveznosti družbe A. d.o.o. iz kreditne pogodbe, sklenjene istega dne med tožečo stranko in navedeno družbo, katere direktor je bil toženec. Poroštvo kot sredstvo zavarovanja Obligacijski zakonik ureja v določbah členov 1012 do 1034, pri čemer je razmerje med upnikom in porokom, če gre za solidarno poroštvo, urejeno v določbi 3. odstavka 1019. člena OZ. Ker se je toženec s poroštveno izjavo zavezal kot porok in plačnik, odgovarja tožeči stranki za preostale obveznosti iz kreditne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., pri čemer pa zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku, glede na določbo 1022. člena OZ, ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, ampak odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Toženec se tudi v pritožbi, enako kot v postopku na prvi stopnji, predvsem sklicuje na ničnost poroštvene izjave. Tožeča stranka naj bi kot bistveno močnejša pogodbena partnerica ob sklepanju pravnega posla diktirala pogoje tako kreditojemalki kot tudi tožencu kot poroku, hkrati pa naj bi izkoristila težak položaj kreditojemalca in si izposlovala še druga dodatna zavarovanja kredita. Na vse pritožbene očitke, tako tiste, ki se nanašajo na oderuško pogodbo, kot tiste, ki ravnanju tožeče stranke očitajo kršitev temeljnih obligacijskih načel vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in enake vrednosti dajatev, je v celoti pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Že iz izpovedi toženca samega jasno izhaja, da je pogodbo o poroštvu s tožečo stranko sklepal prostovoljno in zavedajoč se, kakšne bodo posledice te pogodbe, enako tudi, ko je sklepal kreditno pogodbo kot direktor v imenu kreditojemalca. Nadalje je tudi pravilno pojasnjeno, da dejstvo zavarovanja kreditne pogodbe s poroštveno izjavo, posebno ker je v konkretni zadevi šlo za dokaj visok znesek kredita, nikakor ni neobičajno v poslovnem svetu, niti v ničemer ne pomeni kršitve temeljnih obligacijskih načel. Prav tako pogodba o poroštvu ni bila sklenjena v nasprotju z določbami Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, pri čemer se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe 7. in 472. člena ZGD, saj navedene določbe nimajo nobenega vpliva na povsem samostojno podano poroštveno izjavo toženca, da za obveznosti iz kreditne pogodbe solidarno odgovarja poleg dolžnika. Ni jasno, kakšne konkretne in dejanske okoliščine v času sklepanja kreditne pogodbe in podpisa poroštvene izjave naj bi sodišče prve stopnje še raziskalo, poleg zgoraj navedenih, zato je povsem brez podlage pritožbeni očitek, da naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem računovodkinje družbe A. d.o.o. ter predstavnika tožeče stranke, ki je sodeloval pri sklepanju pogodbe. Njuno zaslišanje namreč ne bi v ničemer razjasnilo tistih okoliščin, ki so za odločitev relevantne. Iz pritožbe je končno razbrati tudi, da očita sodbi kršitev določb Zakona o varstvu potrošnikov. Določbe navedenega zakona pa se seveda ne morejo uporabiti glede na zgoraj ugotovljeno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama.

Sodišče prve stopnje je zato pri izdaji vmesne sodbe pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka so neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo ter sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP. Pri tem pa je presojalo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. in 155. člena ZPP. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki potrebne stroške postopka, ti pa se nanašajo na sestavo odgovora na pritožbo in so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo.