Jedro

Ker prvostopenjsko sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, je glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS, ki določa, da je obnova iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS (če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze) dovoljena le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, tožnikov predlog za obnovo po tej točki 85. člena nedovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 89. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo predlog za obnovo sodnega postopka, končanega s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča, opr. št. U 1751/2003 z dne 27.1.2004 (1. točka izreka); v 2. točki izreka pa ni ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila stroškov postopka za obnovo postopka.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče pod 1. točko navedlo, da tožnik kljub pozivu sodišča z dne 10.9.2004 ni navedel obnovitvenih razlogov iz 85. člena ZUS, v zvezi z 88. členom ZUS. Prvostopenjsko sodišče je preizkusilo katerim razlogom po 85. členu ZUS bi lahko ustrezale navedbe tožnika in pri tem zaključilo, da navedene okoliščine ne utemeljujejo verjetnosti obstoja zakonitih razlogov za obnovo postopka. Pod 2. točko pa je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da tožnik z zakonsko zahtevanimi listinami ni dokazal okoliščin iz 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2; Uradni list RS, št. 36/04), ki bi utemeljevale oprostitev plačila stroškov postopka.

Tožnik v pritožbi prereka izpodbijani sklep v celoti in predlaga, da se sklep v celoti razveljavi in vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Navaja, da vrhovno sodišče ni odločalo o tožnikovem očitku, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je z nezakonitim procesnim postopanjem v tožbi pod opr. št. U I 574/2003 kršilo zakonsko določilo o razdružitvi tožbe in s tem tožniku onemogočilo dokazovanje nezakonitosti postopka pri prenosu lastništva na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je povezan s procesnim aktom zoper katerega bi bil kasneje mogoč upravni spor. Navaja, da zato, ker med samim postopkom tožbe ni mogel uporabiti obnovitvenega razloga in ker tudi vrhovno sodišče ni odločalo o njem (novem dejstvu), podaja ta predlog za obnovo postopka. Meni, da bi z dokazovanjem nezakonitosti prenosa zemljišč bila njegova tožba na podlagi odločbe, ki bi jo morala izdati upravna enota, utemeljena. Dodaja, da je priložil vsa potrebna dokazila, zato je očitek prvostopenjskega sodišča v tej smeri neutemeljen. Sklicuje se na navedena dejstva in predložene dokaze, ki se nahajajo v spisih U 175172003 in U 1574/2003. Glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks se tožnik v pritožbi sklicuje na sklep Višjega sodišča opr. št. II Cp 2068/2004 z dne 15.12.2004 iz katerega je razvidno, da je tožnik pravilno dokazoval premoženjsko stanje. Poleg tega tožnika v skladu z 9. členom ZPP ni mogoče siliti, da podaja netočne in neresnične listine.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena leta 2005, obravnava kot pritožbo po ZUS-1. Sklep, zoper katerega je predlagana obnova postopka, je sklep procesne narave, ki je bil izdan zato, ker listine, ki jih je tožnik izpodbijal s tožbo v upravnem postopku, niso upravni akti in ne posamični akti iz 3. odstavka 1. člena ZUS, pa tudi ne akti iz 4. odstavka 1. člena ZUS. Po presoji prvostopenjskega sodišča v navedenem upravnem sporu ni šlo za upravno stvar, v kateri bi se z upravnim aktom odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato tudi molk organa ni mogoč in upravni spor zaradi molka v smislu določb ZUS ni dopusten. Prvostopenjsko sodišče je zato tožbo v fazi predhodnega preizkusa zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zaradi navedenega razloga prvostopenjsko sodišče o zadevi ni moglo meritorno odločati in zato tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja, pomembnega za odločitev, temveč je le ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tožbi. Odločitev sodišča prve stopnje je bila tudi predmet preizkusa v pritožbenem postopku pred vrhovnim sodiščem, ki je sklep o zavrženju tožbe s sklepom, opr. št. I Up 616/2004-2 potrdilo, ker je ugotovilo, da je zakonit. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišče pod 1. točko izreka pravilen in zakonit. Glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS, ki je določal, da je obnova iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS (če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze) dovoljena le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, tožnikov predlog za obnovo po tej točki 85. člena ni dovoljen. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik v predlogu za obnovo sodnega postopka tudi po pozivu sodišča na njegovo dopolnitev ni navajal novih dejstev oziroma novih dokazov, razen tistih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je že utemeljeval vloženo tožbo. Poleg tega se tožnik tudi v pritožbi ponovno sklicuje na navedbe in dokaze, ki se že nahajajo v spisih upravnega sodišča. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da iz tožnikovega predloga za obnovo tudi ne izhaja, da bi obnovo utemeljeval na podlagi ostalih obnovitvenih razlogov iz 1. odstavka 85. člena ZUS in je zato pravilno v predhodnem preizkusu predlog zavrglo na podlagi 1. odstavka 89. člena ZUS. Tožnikovi pritožbeni ugovori v zvezi z novim dejstvom, s katerim bi tožnik lahko razpolagal, če bi upravna enota izdala odločbo kot bi morala, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za svojo odločitev, ki so prepričljivi, pritožbeni ugovori pa so brez podlage.

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z 2. točko izpodbijanega sklepa (zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks), da v obravnavanem primeru ni pogojev za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka na podlagi 168. člena ZPP in 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) temelji na presoji, da tožnik ni predložil vseh dokazov, s katerimi bi sodišče lahko presodilo o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Ker potrebnih dokazov, kljub pisnemu pozivu sodišča, tožnik ni predloži, je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik ni dokazal okoliščin iz 168. člena ZPP in njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje ter dejansko in pravno podlago izpodbijanega sklepa.

Tožnikovi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Po izrecni zakonski določbi 2. odstavka 169. člena ZPP in 3. odstavka 13. člena ZST mora stranka svojemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka predložiti zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je na predlagatelju dokazno breme za trditev o obstoju pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, iz spisa pa izhaja, da tožnik kljub naknadnemu pozivu sodišča ni predložil zadnje odločbe o dohodnini in potrdila o svojem premoženjskem stanju. Ker sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti pribavljati manjkajočih dokazov, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal okoliščin, iz katerih bi izhajala upravičenost tožnika do oprostitve sodnih taks (168. člen ZPP).

Glede na to, da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti kršitve na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zoper 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.