Jedro

Sodišče izvaja dokaze zaradi ugotovitve materialne resnice o spornih dejstvih. Sporna dejstva pa so tista dejstva, glede katerih se trditve pravdnih strank razlikujejo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je o spornem dejstvu odločilo na podlagi trditev ene stranke, dokazne predloge pravdnih strank pa je zavrnilo kot nepotrebne iz razloga, ker je bila ta trditev izrecna in kategorična, tožeči stranki odvzelo pravico do obravnavanja.

Če se terjatve pravdnih strank pobotajo s sodbo, prenehajo na dan izdaje sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 3. točki izreka, v 4. točki izreka v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100271/2012 z dne 10. 7. 2012 razveljavljen in v 5. točki izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V delu, v katerem tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100271/2012 z dne 10. 7. 2012 v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 3.249,70 EUR in v 3. odstavku izreka za 50,00 EUR izvršilnih stroškov pa se pritožba zavrže. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se odloži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe tožeče stranke (1. točka izreka); zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke glede obstoja njene terjatve do tožeče stranke v višini 11.451,94 EUR (2. točka izreka); ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 45.913,21 EUR (3. točka izreka) in razsodilo, da po pobotanju ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100271/2012 z dne 10. 7. 2012 v 1. odstavku v veljavi za glavnico 3.249,70 EUR in v 3. odstavku izreka za 50,00 EUR izvršilnih stroškov, v preostalem delu glavnice in zamudnih obresti pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (5. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pritožila zoper 3., 4. in 5. točko izreka sodbe, uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdi. Poudarila je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je sodba, ki temelji na pobotnem ugovoru tožene stranke na podlagi neupravičene obogatitve, pravilna.

4. Pritožba delno ni dopustna, v preostalem delu pa je utemeljena.

5. V delu 4. točke izreka izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, je tožbenemu zahtevku ugodeno. Tožeča stranka s pritožbo zase ne more doseči ugodnejše rešitve. Ker torej v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP), jo je višje sodišče zavrglo (II. točka izreka sklepa).

6. Tožeča stranka pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožene stranke v višini 45.913,21 EUR (3. točka izreka) in o razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100271/2012 z dne 10. 7. 2012 v 1. točki izreka za 45.913,21 EUR glavnice in zakonskih zamudnih obresti (od glavnice 49.162,91 EUR za čas od 10. 1. 2012 do plačila) ter o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke v tem delu po pobotanju terjatev (4. točka izreka); posledično pa tudi odločitev o stroških postopka (5. točka izreka).

7. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. 03/1-7/01-2009 (A2) o izvajanju del na gradnji odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij v lokalni skupnosti. V skladu z navedeno pogodbo je bila tožena stranka naročnik, tožeča stranka pa izvajalec del. Pogodbeni stranki sta sodelovali na podlagi Pogodbe do leta 2012 in je tožena stranka v tem času tožeči stranki plačala vse izdane račune za opravljena dela, razen vtoževanih 14 računov (od katerih je enega delno plačala). Pravilno je ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporna višina terjatve oziroma konkretno, da so sporne tiste cene na enoto, ki jih je tožeča stranka zaračunavala višje od cen določenih v ceniku iz Priloge 1 k Pogodbi in tiste cene na enoto, po katerih je tožeča stranka zaračunala določene stroške, ki pa v ceniku sploh niso bili vrednoteni. Tožena stranka je v ugovoru zatrjevala, da cene, po katerih je tožeča stranka zaračunavala storitve, ki jih je opravila na podlagi Pogodbe, ne ustrezajo dogovoru med upnikom in dolžnikom, med pravdo pa, da določene cene ne ustrezajo cenam iz cenika iz Prilogi 1 k Pogodbi. Tožeča stranka je priznala razliko v zaračunanih cenah, pri čemer pa je trdila, da je bil za določene postavke (navedla je za katere) med direktorjema obeh pravdnih strank dosežen ustni dogovor o ceni, kar pa je tožena stranka zanikala. Sporno je bilo torej dejstvo obstoja ali neobstoja ustnega dogovora o ceni posameznih storitev, ki jih je navedla tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2013. 8. Dokazovanje obsega vsa sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Tožeča stranka je glede obstoja spornega dogovora (med drugim) predlagala zaslišanje direktorja tožeče stranke J. P., tožena stranka pa glede tega, da direktor M. dogovora o cenah mimo cenika s tožečo stranko ni sklenil, njegovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo (13. točka obrazložitve), da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja ustnega dogovora glede povišanja cen, zaradi česar je upoštevalo izračune tožene stranke o preveč zaračunanih postavkah v računih, ki so bili izdani v letih 2010, 2011 in 2012. Oceno o nedokazanosti tega relevantnega dejstva je oprlo na predhodno odločitev, da „zavrne dokazni predlog za zaslišanje strank po zakonitih zastopnikih kot tudi dokazni predlog za zaslišanje prič, s katerim je tožeča stranka želela dokazati (predvsem) obstoj ustnega dogovora glede povišanja cen glede na pogodbeno dogovorjene“. V 9. točki obrazložitve je navedlo naslednje razloge za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov: „Ker je tožena stranka (ki jo zastopa isti zakoniti zastopnik, glede katerega je bil vložen dokazni predlog za zaslišanje) izrecno in kategorično zanikala, da bi tak dogovor med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank kdaj koli obstajal, z izvedbo tega dokaza tožeča stranka ne bi mogla dokazati obstoja ustnega dogovora glede povišanja cen in bi po nepotrebnem povzročila podaljšanje postopka“.

9. Navedene razloge tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija z očitkom sodišču prve stopnje, da je kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov, ko jih je ocenilo, ne da bi zaslišalo zakonita zastopnika strank. Sodišče izvaja dokaze zaradi ugotovitve materialne resnice o spornih dejstvih. Sporna dejstva pa so tista dejstva, glede katerih se trditve pravdnih strank razlikujejo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je o spornem dejstvu odločilo na podlagi trditev ene stranke, dokazne predloge pravdnih strank pa je zavrnilo kot nepotrebne iz razloga, ker je bila ta trditev izrecna in kategorična, tožeči stranki odvzelo pravico do obravnavanja, kar ta utemeljeno uveljavlja s pritožbo. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo v 3. točki izreka (o ugotovitvi, da obstoji denarna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 45.913,21 EUR) ugodilo zahtevku tožene stranke na pravni podlagi neupravičene obogatitve iz 190. člena OZ. V skladu z določbo prvega odstavka 190. člena OZ mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker bi po njenem stališču moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 191. člena OZ, ki določa, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Za odgovor, ali bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 191. člena OZ, relevantna dejstva niso bila ugotovljena, na njih pa tudi ni mogoče sklepati iz dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo glede zaključka o neupravičeni obogatitvi tožeče stranke.

11. Iz razlogov izpodbijane sodbe sploh ne izhaja ugotovitev, da je tožeča stranka toženi stranki plačala skupaj 45.913,21 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje ugodilo njenemu pobotnemu ugovoru zaradi terjatve na vrnitev prejetega na podlagi neupravičene pridobitve (prvi odstavek 190. člena OZ). V delu, v katerem je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev o obstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 45.913,21 EUR, je upoštevalo kot neupravičeno pridobitev skupni znesek 45.913,21 EUR, za kolikor je tožeča stranka toženi stranki preveč obračunala dela (14. točka obrazložitve): 1. za 876,89 EUR preveč zaračunane postavke v letu 2010 po računih št. 89/2010, št. 90/2010 in št. 91/2010; 2. za 35.563,42 EUR preveč zaračunane postavke v letu 2011 „(med katerimi so tudi nekateri vtoževani računi)“ in 3. za 9.472,99 EUR preveč zaračunane postavke v letu 2012 „in sicer zgolj iz vtoževanih računov, kar je sodišče že upoštevalo v 13. točki obrazložitve“. Zgolj z zaračunanjem še nič ni pridobljeno. V konkretnem primeru je tožena stranka trdila, da podaja glede vtoževanih terjatev ugovor, da so deloma previsoke in zato deloma neutemeljene (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v 13. točki obrazložitve); smiselno pa je le v delu, v katerem priznava višino vtoževanih računov, uveljavljala nesporni in priznani terjatvi v pobot svojo nasprotno terjatev iz naslova neupravičene obogatitve (ker si je „tožnik očitno zapiral s plačili tožene stranke račune za nazaj“). Ker sodba nima razlogov o dejstvih, ki so v konkretnem primeru odločilna za uporabo 190. člena OZ (o plačilih tožeče stranke na eni strani in o neupravičenem zapiranju terjatev na drugi strani), posledično pa tudi za presojo utemeljenosti tožnikove obrambe, ki jo je opiral na določbo 191. člena OZ, je ni mogoče preizkusiti.

12. Ni je mogoče tudi preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od zneska 49.162,00 EUR za čas od 10. 1. 2012 do plačila zavrnilo. Če se terjatve pravdnih strank pobotajo s sodbo (tretji odstavek 319. člena ZPP in tretji odstavek 324. člena ZPP), prenehajo na dan izdaje sodbe. Sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kadar je toženčeva terjatev proti tožniku ugotovljena s sodbo v enaki višini, kot je višina tožnikove terjatve proti tožencu.(1) Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da tožena stranka uveljavljala s pobotno izjavo tudi zamudne obresti od neupravičeno pridobljenega (o teh pa tudi ni odločilo sodišče prve stopnje v 3. točki izreka sodbe), so razlogi, ki jih je navedlo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (da je večina terjatev iz pobotnega ugovora zapadla še pred zapadlostjo vtoževanih računov oziroma hkrati z vtoževanimi računi) nerazumljivi in sami s sabo v nasprotju. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ker ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka glede na njihovo naravo sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti, je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki izhaja iz I. točke izreka tega sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča je pridržana za končno odločbo v skladu z določbo četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej L. Ude Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 324. členu ZPP.