Jedro

Pojem „imetnik domače živali“ je širši od pojma „lastnik domače živali“, v konkretnem primeru pa zajema tudi drugotoženo stranko, pri kateri je pes varoval objekt (s tem je bila seznanjena in je soglašala s takšnim načinom varovanja). Podana je njena odgovornost za škodo, ki jo je tožnica utrpela s strani psa ob vhodu v delovišče, ker ni uspela dokazati, da je tožnici zagotovila varno pot do delovišča oziroma da je storila vse potrebno, da do škode ne bi prišlo.

Izrek

Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 1 izreka spremeni tako, da v tem delu celoti glasi: Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v znesku 13.759,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2005 dalje do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek za znesek 8.616,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki sta dolžni na račun Okrožnega sodišča na Ptuju nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 882,07 EUR, v skladu z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. Bpp 257/2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka." V preostalem se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožnice zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, toženima strankama pa je dolžna povrniti njune pritožbene stroške in sicer prvotoženi stranki 54,66 EUR, drugotoženi stranki pa 138,85 EUR, vse v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino v znesku 16.759,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2005 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za znesek 5.616,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (2. tč. izreka). V 3. tč. izreka je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 2.316,30 EUR v skladu z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. Bpp 257/2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje prvotožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oz. podredno razveljavi. Prvotožena stranka meni, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost drugotožene stranke, zato ne soglaša niti s temeljem niti z višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe toženih strank, da je bilo za varovanje objekta zadolženo podjetje E.T. d.o.o., ki je bilo tudi lastnik psa. Za takšno nevarno stvar bi moral odgovarjati njen imetnik, ki je v konkretnem primeru E.T. d.o.o. in ki je bil zadolžen za varovanje objekta. Prvotožena stranka se protivi tudi odločitvi o višini prisojene odškodnine. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR je bistveno previsoka in v nasprotju z določbami 179. čl. OZ. Izvedenec je ugotovil, da je tožnici ostala zmanjšana gibljivost lažje stopnje. Tožnica ne opravlja dela, kjer bi bilo potrebno izvrševati boleče gibe ali dvigovati bremena, zaradi zmanjšane gibljivosti ni bistveno ovirana pri vsakodnevnih aktivnostih, zato ne trpi izrazitih duševnih bolečin. Primerna odškodnina za tovrstno poškodbo je v skladu s sodno prakso okrog 6.000,00 EUR. Prvotožena stranka izrecno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Tožnica ni uspela s četrtino tožbenega zahtevka in takšen delež zagotovo ne predstavlja „majhnega dela zahtevka“. Predlaga, da se o stroških postopka odloči glede na uspeh v pravdi. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje drugotožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno sodbo razveljavi. Drugotožena stranka meni, da podpis pogodbe s podjetjem E.T. d.o.o. ne dokazuje in še manj potrjuje, da je bila drugotožena stranka seznanjena z dejstvom, da naj bi se objekt varoval s psom in da naj bi na to pristala. Soglasja ali pristanka na takšno varovanje drugotožena stranka nikoli ni podala, zato za navedeno škodo ne odgovarja. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju s predloženimi listinami. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo nikjer ugotovljeno, da bi drugotožena stranka kakorkoli sodelovala pri tem varovanju. Edini odgovorni subjekt je zato podjetje E.T. d.o.o., ki je bilo lastnik in imetnik psa in je varovalo objekt. Tožnica je vložila tožbo tudi zoper podjetje E.T. d.o.o. in praktično enak znesek odškodnine uveljavlja dvakrat in bi tako v primeru, da bi v obeh primerih bila izdana sodba v njeno korist pridobila odškodnino dvakrat. Obe toženi stranki sta uveljavljali litispendenco, sodišče prve stopnje pa se o navedenem ni izjasnilo, zato sodbe ni moč preizkusiti. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj naj bi varovanje s psom predstavljalo nevarno dejavnost je nerazumljiva in se je ne da preizkusiti. Sodišče je tožnici prisodilo bistveno previsoko odškodnino po vseh postavkah. Iz naslova telesnih bolečin bi bilo glede na intenziteto le teh, odškodnino potrebno znižati vsaj za 2.000,00 oz. 2.500,00 EUR. Enako velja za strah, kjer bi bilo potrebno odškodnino znižati vsaj za 300 EUR. Bistveno previsoka pa je odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih, saj odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Maksimalna višina odškodnine po tej postavki bi lahko znašala 5.000,00 EUR. Drugotožena stranka izrecno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. S tem, ko je nasprotovala odškodninskemu zahtevku tožnice uveljavljala le ustavno pravico, ki jo ima po 23. čl. Ustave Republike Slovenije in to seveda ne more biti upravičen in dovoljen očitek sodišča drugotoženi stranki, da naj bi s tem sama povzročala pravdne stroške zato, ker je odklanjala svojo odgovornost. Toženi stranki nista ugovarjali izvedenskemu mnenju, zato je nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju s tem, kaj izhaja iz zapisnikov o tem, kdo je prerekal izvedensko mnenje in predlagal zaslišanje izvedenca. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožničinemu zahtevku. Tožnica v pritožbi ter odgovoru na pritožbo meni, da je upravičena do celotne vtoževane odškodnine po vseh postavkah. Podlaga za takšno mnenje je izkazana v medicinski dokumentaciji. Pomembno je predvsem dejstvo, da je tožnica hudo telesno poškodbo in temu posledično negmotno škodo utrpela, stara komaj 29 let. Glede na pričakovano življenjsko dobo bo tožnica škodne posledice trpela še več desetletij. Nadaljnji objektivni vidik je nedvomno primerljivost odškodnin za podobne primere poškodb. V sodni praksi so se pri podobnih primerih poškodb in poškodbenih posledic priznavale odškodnine tudi v višjih zneskih. Subjektivni vidik pa je prizadetost tožnice. Tožnica je izpovedala, da ima še vedno bolečine, tudi ponoči in ne more skrajnih gibov z ramo. Težave ima tudi pri delu z računalnikom. Še sedaj mora občasno vzeti protibolečinske tablete. Vse težave je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Tožnica je omejena pri sunkovitih gibih, prenašanju bremen in dvigom roke nad horizontalo. Določenih del tožnica ne more opravljati, v večino opravil pa mora vlagati povečane napore. Navaja, da četudi drugotožena stranka ni sama neposredno vršila varovanja objekta, temveč je za to dejavnost sklenila pogodbo s podjetjem E.T. d.o.o., še ne pomeni, da je s tem prosta odgovornosti kot delodajalec proti svojemu delavcu. ZDR je v zvezi s škodo, ki jo pretrpi delavec na delovnem mestu, jasen. Je pa odgovornost tudi krivdnega značaja, saj ni zagotavljala varnosti svojih delavcev na omenjenem objektu, ni ravnala po pravilih splošne skrbnosti oz. ni poskrbela za drug, varen način varovanja objekta, torej s kakšnimi drugimi, bolj primernimi sredstvi. Tudi pes je prav gotovo objektivno nevarna stvar, njegovega ravnanja ni mogoče predvideti ali se mu izogniti. Sodišče ima pooblastilo, da ob uporabi 3. odst. 154. čl. ZPP odloči o stroških postopka, upoštevajoč vse okoliščine postopka, zlasti pa dejstvo, da je tožnica uspela po temelju v celoti (100 %), po višini pa v 75 %. Glede na to, da je tožnica uspela v pretežnem delu (87,5 %), je upravičena do prisoje celotnih stroškov postopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank zavrne kot neutemeljeni. Priglaša pritožbene stroške ter stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica dne 22. 3. 2004 na delu pri drugotoženi stranki utrpela telesno poškodbo. Do nezgode je prišlo, ko se je tožnica javljala na delo v zgradbi, pred katero se je nahajal pes čuvaj, ki je bil privezan na verigo, vpeto ob jekleno vrv. Jeklena vrv je bila nameščena vzdolž napušča strehe in je omogočala psu, da se je gibal od ene do druge strani hiše. Ko se je tožnica približala zgradbi in stopila na stopnišče, se je pes zapodil mimo tožnice na nasprotno stran hiše, pri tem pa je tožnico z verigo zadel v predel nog in ji spodnesel ravnotežje, tako, da je tožnica padla levo ramo. Tožnica je v posledici nezgode utrpela poškodbe, za katere je zahtevala odškodnino iz naslova telesnih bolečin v znesku 8.345,85 EUR, iz naslova prestanega strahu 1.251,88 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.518,78 EUR ter iz naslova materialne škode v višini 259,09 EUR. Drugotožena stranka je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici X d.d. (prvotoženi stranki).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je drugotožena stranka tako subjektivno (krivdno) kakor tudi objektivno odškodninsko odgovorna. Zavzelo je stališče, da je splošno znano dejstvo, da je pes nepredvidljiv, zato prav gotovo pomeni nevarno stvar v smislu določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001) in je tem smislu v celoti podana objektivna odgovornost drugotožene stranke kot delodajalca. Sodišče pa je smiselno ugotovilo, da delodajalec tudi krivdno odgovarja, saj je ocenilo, da gre dogodek pripisati izključno njegovi neprimerni odločitvi za varovanje objekta s psom, ki bi moral biti v času, ko v objekt vstopajo delavci, pripet tako, da jih ne bi ogrožal s svojim gibanjem in z verigo. Ker je ugotovilo vzročno zvezo med načinom varovanja objekta in poškodbo tožnice, je tožničinemu zahtevku po vseh postavkah delno ugodilo in tako tožnici iz naslova telesnih bolečin prisodilo 5.500,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 1.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR ter iz naslova materialne škode v višini 259,09 EUR. V višjem zahtevanem znesku (5.616,50 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

O odgovornosti strank za nastanek škode: Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odst. 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Med strankama je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti, kot višina odškodnine. Bistvo pritožbenih navedb toženih strank glede temelja odškodninske odgovornosti predstavlja dejstvo, da je bilo lastnik psa podjetje E.T. d.o.o., ki je po pogodbi z drugotoženo stranko varovalo prostore tožene stranke, zato toženi stranki menita, da drugotožena stranka za nastalo škodo ne odgovarja, temveč zanjo odgovarja podjetje E.T. d.o.o..

V zvezi z navedenimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik, prav tako je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (1. in 2. odst. 158. člena OZ). Drugotoženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati, da bi poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo in tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Določba 158. čl. OZ ne govori o formalnem in dejanskem lastniku psa, temveč o imetniku psa, kar je dosti širši pojem. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je pes varoval prostore drugotožene stranke zato, ker je drugotožena stranka s podjetjem E.T. d.o.o. sklenila pogodbo o varovanju in je pes torej predstavljal način varovanja prostorov drugotožene stranke. Navedbe drugotožene stranke v pritožbi, da ni bila seznanjena z dejstvom, da naj bi se objekt varoval s psom ter da soglasja ali pristanka na takšno varovanje drugotožena stranka nikoli ni podala, so kontradiktorne zatrjevanju drugotožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, kjer je drugotožena stranka izrecno navajala, da je bila celotna ekipa, ki je opravljala dela na objektu, s psom seznanjena ter da sta na dejstvo o prisotnosti psa opozarjali celo dve tabli (list. št. 15). Takšne pritožbene navedbe so tudi v nasprotju z izpovedbo priče J.T., direktorja podjetja E.T. d.o.o., ki je izpovedal, da so bili z dejstvom, da objekt varuje pes, seznanjeni vsi (list. št. 69). Glede na takšno trditveno podlago je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je bila drugotožena stranka seznanjena s takšnim načinom varovanja objekta ter je z njim soglašala. Če namreč navedenemu ne bi bilo tako, bi drugotožena stranka poskrbela za drug ustreznejši način varovanja objekta, pa tega ni storila. Iz vsega povedanega je zato mogoče zaključiti, da je bila drugotožena stranka imetnica psa, ki je zaradi gibanja, ki mu je bilo omogočeno ob celotnem nadstrešku varovanega objekta, tožnici povzročil poškodbe. Drugotožena stranka ni dokazala, da je zagotovila varno pot do delovišča ter da je storila vse potrebno, da do takšne nezgode ne bi prišlo. Ker drugotožena stranka ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, tožnica pa je nasprotno uspela dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, drugotožena stranka za povzročeno škodo tudi odgovarja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnica vložila tožbo tudi zoper podjetje E.T. d.o.o. in praktično enak znesek odškodnine uveljavlja dvakrat in bi tako v primeru, da bi v obeh primerih bila izdana sodba v njeno korist pridobila odškodnino dvakrat, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti (1. odst. 395. čl. OZ). Bistvo solidarne obveznosti je v tem, da lahko upnik od vsakega dolžnika terja celotno vsoto, kar pa ne pomeni, da bo tožnica svojo terjatev dobila poplačano dvakrat. Na strani tožnice je odločitev, da izbere dolžnika, ki naj izpolni dolžniško obveznost. Dolžnik, ki izpolni obveznost, pa ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj (404. čl. OZ).

Glede na navedeno je tudi jasno, da v konkretnem primeru ne gre za litispendenco, kljub temu, da je tožnica isti zahtevek podala tudi proti podjetju E.T. d.o.o., saj ne tečeta dve pravdi o istem zahtevku med istima strankama. Pritožba drugotožene stranke zato nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do pritožbene navedbe o litispendenci. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Glede vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

O višini odškodnine: Tožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi toženi stranki ne oporekata obsegu nepremoženjske škode, ki se je pri tožnici odrazila v obliki telesnih bolečin, strahu in zmanjšani življenjski aktivnosti in v zvezi s tem izpodbijata le odmero odškodnine, ki je po njuni oceni previsoka. Stranke v zvezi s tem poudarjajo določene okoliščine, ki po njihovih ocenah vplivajo na odmero drugačne odškodnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju pri oceni pravilne uporabe materialnega prava in odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnica upravičena do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki ji ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Po oceni pritožbenega sodišča so utemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 10.000,00 EUR previsoka. Iz izvedeniškega mnenja mag. M.K. je razvidno, da je tožnici ostala zmanjšana gibljivost v ramenskem sklepu lažje stopnje. Klinično gre tudi za utesnitveni sindrom, kar se manifestira z bolečinami pri dvigu roke nad horizontalo, zaradi česar so lahko zmanjšane njene življenjske aktivnosti, ki zahtevajo dvig roke nad horizontalo, prenašanje težjih bremen in sunkovite gibe. Izvedenec, zaslišan tudi na glavni obravnavi, v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti ni pojasnil ničesar, prav tako pa je tudi tožnica v zvezi z navedeno postavko nepremoženjske škode izpovedala zelo skopo. Pojasnila je le, da ima še sedaj težave, da jo ponoči boli, pa tudi skrajnih gibov z ramo ne more opravljati, ter da ima težave pri delu na računalniku. Z ozirom na opisan obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter glede na izrecno navedbo izvedenca v izvedeniškem mnenju, da je tožnici ostala zmanjšana gibljivost v ramenskem sklepu in sicer le lažje stopnje, je po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih primerna odškodnina 7.000,00 EUR. Tožnica ni navajala, da opravlja delo, kjer bi bilo potrebno izvrševati boleče gibe ali dvigovati bremena, zaradi zmanjšane gibljivosti tudi ni bistveno ovirana pri vsakodnevnih aktivnostih, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da življenjske aktivnosti tožnice niso bistveno zmanjšane in tožnica v posledici tudi ne trpi izrazitih duševnih bolečin. V tožbi zahtevana odškodnina iz tega naslova je pretirana, prav tako pa je prvostopno sodišče tožnici iz tega naslova prisodilo več, kot bi bila pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 499/2004 in opr. št. II Ips 877/2007). Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zniža na 7.000,00 EUR, to je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Glede prisojene odškodnine v znesku 5.500,00 EUR za telesne bolečine ter 1.000,00 EUR zaradi strahu, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, zato je ne ponavlja in se nanjo v celoti tudi sklicuje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov povsem primerna.

Toženi stranki sta v pritožbah v celoti izpodbijali odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine, tako iz naslova materialne kot nematerialne škode, vendar pa sta pritožbi toženih strank glede prisojene materialne škode neobrazloženi, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Po mnenju pritožbenega sodišča torej pravična denarna odškodnina za vso tožničino negmotno škodo skupno znaša 13.759,09 EUR. Takšna odškodnina je v sorazmerju s siceršnjimi odškodninami, ki jih za podobne posledice prisojajo sodišča v naši državi. V presežku (3.000,00 EUR), je pritožbeno sodišče tožničin zahtevek zavrnilo, medtem ko ga je v preostali vtoževani višini zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi toženih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo na znesek 13.759,09 EUR. Tako je celokupna odmerjena odškodnina skladna z navedenimi kriteriji in umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej na prvi kot tudi na drugi stopnji. Ker je pritožbeno sodišče opravilo ponovno odmero stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje se ne opredeljuje do zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v zvezi z odmero stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela v višini 61,49 %, toženi stranki pa v višini 38,51 %. V tem sorazmerju morajo stranke ena drugi povrniti po sodišču prve stopnje in pritožbenem sodišču priznane in odmerjene pravdne stroške. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožeče stranke po izračunu sodišča prve stopnje znašajo 2.316,30 EUR, 61,49 % teh stroškov znaša 1.424,29 EUR.

Utemeljeno priglašeni stroški drugotožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 2320 točk (600 točk za odgovor na tožbo – tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj., 1200 točk za zastopanje na narokih – tar. št. 15/3 a, trajanje 400 tč., odsotnost iz pisarne 120 tč., tožena stranka stroškov za pripravljalne vloge ni priglasila), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.064,88 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2 % + 1 % za materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 15,23 EUR, 20 % DDV v višini 216,02 EUR in sodno takso za odgovor na tožbo v višini 111,88 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje drugotožene stranke znašajo 1.408,01 EUR, 38,51 % od tega zneska pa 542,22 EUR. Pritožbeno sodišče drugotoženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine ter delno odsotnosti iz pisarne, saj bi drugotožena stranka za zastopanje v pravdi lahko pooblastila pooblaščenca s pisarno z območja sodišča, pred katerim je tekel spor, ali pa bi pooblaščenec s tega področja lahko pooblastil substituta, zato teh stroškov ni mogoče priznati kot potrebnih stroškov, ki bi jih bila v smislu 155. čl. ZPP dolžna nositi nasprotna stranka. Prvotožena stranka stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 882,07 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju, v skladu z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. Bpp 257/2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Toženi stranki sta s pritožbo delno uspeli, zato sta upravičeni do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP). Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo drugotožene stranke znaša 750 točk (tar. št. 15/1 c in 4. OT) oziroma 344,25 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 2 % materialne stroške (6,89 EUR), 20 % DDV v višini 70,23 EUR in 447,51 EUR sodne takse za pritožbo. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški drugotožene stranke tako znašajo 868,88 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je drugotožena stranka glede na celokupni znesek prisojene odškodnine s pritožbo uspela v višini 15,98 %, zato ji mora tožnik v takšnem obsegu povrniti tudi njene utemeljeno priglašene stroške. Le ti v odmerjenem odstotku znašajo 138,85 EUR. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški prvotožene stranke znašajo 335,18 EUR za sodno takso za pritožbo ter 6,89 EUR za materialne stroške, skupaj torej 342,07 EUR Ker je prvotožena stranka s pritožbo uspela v višini 15,98 %, ji mora tožnik v takšnem obsegu povrniti tudi njene utemeljeno priglašene stroške. Le-ti v odmerjenem odstotku znašajo 54,66 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnici naložilo, da toženima strankama povrne stroške pritožbenega postopka v skupni višini 193,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške sama, prav tako tudi stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni bil potreben (165. čl. v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).