Jedro

Tožniku delovno razmerje ni veljavno prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ne izraža njegove prave volje (tožnik je napisal pri toženi stranki pripravljeno listino, pri čemer ni bil seznanjen z njeno vsebino).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 4. 2009 (pravilno 2010) neveljaven (I. točka izreka) in pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 10. 3. 2009 ni prenehala veljati dne 28. 4. 2010, temveč velja do 9. 2. 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka), jo za čas od 29. 4. 2010 dalje do poziva nazaj na delo, vendar najdlje do 9. 2. 2012 prijaviti v obvezna zavarovanja, ji za navedeno obdobje obračunati plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 550,00 EUR ter potne stroške priče I. T. v znesku 24,80 EUR in M. M. v znesku 49,60 EUR v roku 8 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih prič in strank zaključilo, da tožeča stranka ni podpisala izpodbijanega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Ta zaključek pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je namreč sam izpovedal, da je sporazum podpisal oziroma je priznal, da je podpis njegov. Sodišče prve stopnje nadalje meni, da tožnik ni imel nobenega razumnega razloga za sklenitev izpodbijanega sporazuma, ki naj bi bil izključno v njegovo škodo. Pri tem opozarja na dejstvo, da je tožnik navedeni sporazum podpisal in da v dokaznem postopku ni bil ugotovljen motiv in namen tožnika, zakaj je sporazum podpisal. Tako ugotovitve sodišča, da ni mogoče najti razumljivega razloga za podpis sporazuma, ni mogoče preizkusiti. Sodišče je izpovedbi tožeče stranke sledilo predvsem zaradi nekonsistentne in neprepričljive izpovedbe priče D.M., ki naj bi dokazovala, da je tožnik sporazum podpisal dejansko prostovoljno ter vedoč, kaj podpisuje. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka imela leta 2009 zaradi nastale ekonomske situacije motiv, da da delavcem v podpis prazen obrazec sporazuma za vsak primer, če ga bo kdaj potrebovala, je napačen, saj tožena stranka takega motiva ni imela. Posluževala se je zakonitih možnosti in sicer čakanja na delo doma ali pa zaposlitev pri drugem delodajalcu, kar izhaja iz izpovedi priče M.M., ki je tudi izpovedal, da mu je takšen sporazum omogočil, da je zaposlitev med enim in drugim delodajalcem zamenjal na najenostavnejši način. Da ni imela tožena stranka nikakršnega motiva za to, da bi tožniku ponudila v podpis neizpolnjen sporazum dokazuje tudi to, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi podaljšala 10. 3. 2009, ko so že nastopile negativne gospodarske razmere in bi se zaradi tega lahko že takrat odločila, da tožniku pogodbe o zaposlitvi ne bi podaljšala. Iz izpovedi prič D.M. in N.K. izhaja, da je tožnik sporazum podpisal leta 2010 v navzočnosti N.K. in da je vedel kaj podpisuje, saj ga je podpisal po razgovoru z delovodjo. Ker je tako tožnik sporazum podpisal 15. 4. 2010 in tožbo vložil šele 28. 5. 2010 je torej tožba skladno z določbo 3. odstavka 204. člena vložena prepozno, zato jo je potrebno zavreči. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni izkazana volja tožnika za sklenitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi datiranega s 15. 4. 2010, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje. Iz izpovedi priče D.M. je ugotovilo, da ta pri podpisu tega sporazuma ni bila navzoča. N.K., ki naj bi tožniku po izpovedi D.M. dal ta sporazum v podpis, pa je izpovedal, da ne more reči, da bi dal tožniku spomladi 2010 v podpis sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ali pa so bili to kakšni drugi papirji. Povedal pa je, da tožniku v zvezi z listinami, ki mu jih je dal v podpis ni ničesar razložil, prav tako se z njim o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja ni pogovarjal, ne spomni pa se tudi, da bi se o izpodbijanem sporazumu pogovarjal z D.M.. Tako iz izpovedi teh dveh prič ne izhaja, da je tožnik sporazum podpisal leta 2010 v navzočnosti N.K. in da je ob tem vedel, kaj podpisuje, pa tudi ne, da ga je podpisal po razgovoru z delovodjem. Na podlagi teh in izpovedi tožnika ter ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik, ki je imel za delo v Sloveniji veljavno delovno dovoljenje in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja delovnega dovoljenja, z odločbo ZPIZ z dne 6. 4. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno od 11. 2. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik objektivno gledano ni imel razumnega razloga za sklenitev izpodbijanega sporazuma, ki je bil izključno v njegovo škodo, nasprotno pa se je tožena stranka s tem sporazumom razbremenila vseh obveznosti do njega.

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik sporazum dejansko podpisal dne 15. 4. 2010, prav tako pa tudi ne, da je kadarkoli po svoji volji podpisal sporazum s to vsebino in tem datumom. Iz tega razloga so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožba glede na določbo 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) vložena prepozno. Tožnik je tožbo vložil v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, torej skladno s to zakonsko določbo.

S tem, ko je tožnik podpis na spornem sporazumu priznal kot svojega, ni priznal, da je podpisal sporazum s to vsebino, kot to neutemeljeno poudarja pritožba. Izpoved priče M.M., na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, tudi ne dokazuje tega, da tožena stranka ni imela motiva, da bi tožniku ponudila v podpis prazen obrazec sporazuma, saj je le povedal, da je bil od leta 1979 do leta 2010 kot strugar zaposlen v več firmah K. ter da je takšen sporazum podpisal, ker tak obrazec služi za prenehanje dela v K.M. in za zaposlitev v K. d.o.o..

Ker sodišče prve stopnje za podpis in s tem veljavnost tega sporazuma ni ugotovilo soglasja volj obeh strank, saj je bil tožnikov podpis pridobljen s prevaro, je pravilno ugotovilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati skladno z 79. členom ZDR dne 28. 4. 2010, ampak velja do 9. 2. 2012, torej za čas, za katerega je bila sklenjena. Posledično tej ugotovitvi, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.