Jedro

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Zato je že tedaj moral računati na dolžnost plačila predujma za izvedbo tega dokaza in zato pričeti varčevati sredstva za to plačilo, saj se ni mogel zanašati na to, da mu bo za ta strošek odobrena brezplačna pravna pomoč. Določitev dolžine roka za plačilo predujma mora temu slediti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna plačati predujem za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem v višini 1.500,00 EUR do 1. 7. 2023.“

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za obročno plačilo predujma za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem (I. točka sklepa). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati predujem v nadaljnjem roku petnajst dni (II. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep prvega sodišča tako, da mu omogoči plačilo predujma v obdobju vsaj deset mesecev. Navaja, da zakon ne prepoveduje sodišču, da določi plačilo predujma za izvedbo dokaza z izvedencem v več obrokih. Tožnik zgolj za minimalen znesek presega cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči. Glede na njegov dohodek bi bilo plačilo predujma v enkratnem znesku za tožnika izjemno finančno breme in bi predstavljalo nesorazmeren poseg v zmožnosti njegovega preživljanja. Sodišče bi lahko omogočilo plačilo predujma v daljšem časovnem obdobju oziroma določilo tožniku deset mesecev za plačilo predujma. Predlaga, da se mu rok za plačilo predujma ustrezno podaljša. 3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je z vlogo z dne 7. 12. 2022 smiselno predlagal (pravočasno), da se mu rok za plačilo predujma podaljša za deset mesecev. Z izpodbijanim sklepom, katerega je treba obravnavati kot celoto, je prvo sodišče zavrnilo tožnikov predlog.

6. Sodni rok se lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Tožnik se sklicuje na svoje slabo premoženjsko stanje (dohodkovni cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči znaša 843,78 EUR, njegov povprečni dohodek v zadnjih treh mesecih pa 959,90 EUR) in okoliščino, da mu brezplačna pravna pomoč za plačilo predujma ni bila odobrena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je predlog za podaljšanje roka po podlagi utemeljen.

7. Osebne okoliščine tožnika (njegovi nizki dohodki), upoštevajoč tudi višino predujma, utemeljujejo podaljšanje roka, vendar pa ne v takšni dolžini, kot jo predlaga tožnik. Tožnik je vložil tožbo 25. 11. 2020, v njej pa je predlagal tudi izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Zato je že tedaj moral računati na dolžnost plačila predujma za izvedbo dokaza in zato pričeti varčevati sredstva za to plačilo, saj se ni mogel zanašati na to, da mu bo za ta strošek odobrena brezplačna pravna pomoč. Določitev dolžine roka za plačilo predujma mora temu slediti. Ob tem, da je bil tožnikov predlog za brezplačno pravno pomoč zavrnjen z odločbo z dne 4. 11. 2022, kar pomeni, da bi vsaj od tedaj dalje tožnik moral ravnati s toliko večjo skrbnostjo za zagotavljanje potrebnih sredstev, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša ustrezen rok za plačilo predujma do 1. 7. 2023. 8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).