Jedro

Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škode in je zato utemeljeno zavrnjen tudi ugovor deljene odgovornosti (171. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno tako spremeni, da se znesek 1.300,00 EUR zniža na 990,00 EUR in se tožbeni zahtevek še za 310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 dalje do plačila zavrne; v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 77,58 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 36,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od 1. dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 dalje do plačila (točka I. sodbenega izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka sodbenega izreka). Glede na pravdni uspeh strank je odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 79,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (II. točka sodbenega izreka).

2. Proti sodbi se tožeča in tožena stranka pravočasno pritožujeta.

3. Tožeča stranka delno izpodbija zavrnilni del sodbe in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da se z odločitvijo glede višine prisojene odškodnine ne strinja. Navaja, da je sodišče sicer pravilno in popolno ugotovilo, da je v celoti podana odgovornost zavarovanke tožene stranke za škodni dogodek 8. 5. 2015, vendar je v nadaljevanju napačno ocenilo višino odškodnine. Tožeča stranka soglaša s prisojenim delom, ne strinja pa se z zavrnjenim delom uveljavljane odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 2.100,00 EUR. Navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi v celoti sprejelo in povzelo mnenje izvedenca, vendar pa mnenja ni upoštevalo v delu, kjer je izvedenec jasno ugotovil, da ugotovljena poškodba sicer tožniku ni zapustila nobenih trajnih posledic, zaradi katerih bi bila trajno zmanjšane njegove življenjske aktivnosti, česar tožnik niti ni vtoževal, nedvoumno pa je pojasnil, da je poškodba začasno zmanjšala tožnikovo zmožnost opravljanja težkega fizičnega dela, predvsem v sklonjenem položaju ter mu oteževala uživanje trše hrane in v manjši meri tudi govorno izražanje. Smiselno enako je izpovedal tudi tožnik sam. Vse opisano so nedvomno neugodnosti in nevšečnosti, ki so tožnika spremljale skozi proces zdravljenja, prvostopno sodišče pa jih neutemeljeno in brez obrazložene argumentacije pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo. S tem je ob nepopolni oziroma nepravilni oceni dejanskih ugotovitev o posledicah škodnega dogodka zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določil, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče je sicer pravilno povzelo izvedensko mnenje dr. P. K., vendar pa ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju nekaterim ugotovitvam posvetilo premajhno pozornost. Zato je odškodnina iz tega odškodninskega naslova prisojena v prenizkem znesku, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialno pravno napačna in jo je potrebno spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki z omenjenega naslova plačati višji znesek odškodnine. Iz razloga nepravilne odločitve o višini prisojene odškodnine je posledično nepravilna tudi odločitev sodišča v delu glede prisojenih stroškov, ki jo bo treba upoštevajoč uspeh v pravdi procentualno povišati. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in priglaša tudi stroške pritožbe.

4. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo v prisodilnem delu in posledično stroškovni odločitvi ter uvodoma uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče pri odločanju glede temelja tožbenega zahtevka presojalo le tiste okoliščine, ki so govorile v prid podanemu temelju. Prepričana je, da tožnik ni izkazal, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot to zatrjuje v tožbenih navedbah. Tekom pravdnega postopka je tožena stranka zatrjevala, da način in mehanizem nastanka poškodbe nista možna. Tožnik je moral videti deske, ki so bile ob mizi in bi že iz tega razloga lahko izbral drugo mesto, kjer bi se lahko usedel. S takšnim nepremišljenim ravnanjem je tožnik po mnenju tožene stranke privolil v možnost nastanka poškodbe. V kolikor bi držala okoliščina, da je zavarovanka tožene stranke nehote prevrnila prislonjeni deski, le-ti nikakor ne bi mogli poškodovati tožnika. Način poškodovanja v predel spodnje čeljusti je glede na potek nastanka škodnega dogodka, kot ga podaja tožnik, po mnenju tožene stranke nemogoč. Tudi iz zaslišanja tožnika v zvezi z vzrokom in nastankom škode dogodka izhaja, da mehanizem poškodbe glede na zatrjevanje tožnika ni možen, saj je tožnik namreč izpovedoval, da sta bili deski, ki sta ga kasneje udarili po bradi, prislonjeni na rob jedilnega kota, na katerem je sedel ter položeni na pručko, ki je bila pod oknom, medtem, ko je v svojih pravočasnih trditvah zatrjeval, da sta bili deski naslonjeni na steno. Tožena stranka se ne more strinjati s skopo obrazložitvijo glede temelja zahtevka. Tožnik in priča nista izpovedovala enako in njuna izpovedba ni bila prepričljiva. Nenavadno je tudi, da je tožnik mačko, ki naj bi jo šel iskat k zavarovanki tožene stranke, pustil celo noč v avtu. Tožena stranka izpostavlja, da je v razjasnitev okoliščin nastanka škodnega dogodka predlagala dokaz z ogledom kraja dogodka ter rekonstrukcijo dogodka, v zvezi z okoliščino mehanizma nastanka poškodbe pa je predlagala, da je izvedenec sodne medicine, ki ga je sodišče angažiralo, mnenje dopolnil v smeri, da opravi ogled kraja škodnega dogodka in rekonstrukcijo dogodka, sodišče pa je te dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo. Nenazadnje je tudi izvedenec v svojem mnenju na strani 7 zapisal, da možnosti nastanka poškodbe na način, kot trdi tožnik, ni možno preveriti na drugačen način, kot z natančno rekonstrukcijo dogodka, kjer bi se lahko ugotovil možen način zdrsa desk proti tožniku in možnost zadetja njegovega obraza oziroma glave in zapisal je tudi, da bi tožnik nedvomno lahko utrpel poškodbi tudi zaradi kakšnega drugega poševnega udarca v predel brade, ki bi bil zadan s trdim topim predmetom ali s trdim delom telesa. Tako bi se sodišče zgolj z ogledom in rekonstrukcijo dogodka lahko prepričalo, ali držijo navedbe tožnika o vzroku in načinu nastanka škodnega dogodka. Tožena stranka je mnenja, da zavarovanki tožene stranke ni moč očitati nobene odgovornosti v zvezi s samim nastankom škodnega dogodka. Tožnik je k zavarovanki tožene stranke prišel nenapovedano in nepovabljeno in zavarovanka tožene stranke ni mogla predvideti, da bi se lahko morebiti tožnik poškodoval na domnevno postavljenih deskah. Nemogoče in neživljenjsko je tudi pričakovati od lastnika zasebnega stanovanja, da bi vzdrževal svoj dom na tak način, da bi opozarjal na morebitne nevarnosti, ko sploh ne ve, da nekdo pride na obisk. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke, saj ji ni mogoče očitati ničesar, noben predpis pa zavarovanki tožene stranke ne narekuje, kako naj ima pospravljeno oziroma urejeno stanovanje. Pri odločanju o temelju zahtevka bi moralo tudi zaključiti, da bi na podlagi izpovedbe tožnika, da je videl deski, da je videl, da sta naslonjeni na del sedežnega kota, kamor se je usedel, prisoditi sokrivdo v višini 50 %, saj je ravnal nepremišljeno, ko je za sedenje izbral mesto, kjer so naslonjene deske. Odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti in za strah sta previsoko odmerjeni. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se je tožnik v posledici lahke telesne poškodbe aktivno zdravil le 11 dni, da je trpel le 2 dni stalne srednje hude bolečine, 7 dni stalne blage in največ 14 dni občasne blage bolečine vezane na grizenje, skrajno odpiranje ust in dotikanje in ni prestajal večjih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, zaradi česar je tožena stranka mnenja, da bi bila odškodnina v višini 500,00 EUR primerna. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za strah. Povzema ugotovitve izvedenca in navaja, da je bil pri pritožniku prisoten sekundarni strah le en dan. Odmerjena odškodnina v višini 400,00 EUR je po mnenju tožene stranke previsoka in bi tožniku glede na mnenje izvedenca pripadala odškodnina 100,00 EUR. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine tudi ni odštelo 10 % dogovorjene odbitne franšize, ki jo je ugotovilo kot nesporno dejstvo med pravdnima strankama, zato je tudi zaradi tega odškodnino previsoko odmerilo. Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od 21. 3. 3016 dalje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tega dne prišla v zamudo in sicer iz razloga, ker se tega dne ni mogla v celoti seznaniti s škodnim dogodkom in zahtevkom tožnika, saj je, kot izhaja iz dopisa, tožnika tega dne le pozvala k dopolnitvi zahtevka. Šele z odklonitvijo zahtevka, ki jo je tožena stranka podala 14. 4. 2016, je lahko prišla v zamudo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevek tožnika zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo priglašene pravdne stroške tožene stranke oziroma, da sodbo tako spremeni, da tožniku odmeri nižjo odškodnino. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa pri uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik od tožene stranke z direktno tožbo (op. po določbi 965. člena Obligacijskega zakonika - OZ) zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v posledici škodnega dogodka dne 8. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je za odločitev o temelju odškodninskega zahtevka tako navedlo pravilno pravno podlago, ki je v določbi 965. člena OZ in prav tako v določbi prvega odstavka 131. člena OZ, ki obravnava krivdno odškodninsko odgovornost. Glede temelja tožbenega zahtevka.

8. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevaje ugovore tožene stranke, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi glede obstoja škodnega dogodka in mehanizma nastanka tožnikove poškodbe, po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da sta bili deski prislonjeni na pručko in nato na jedilni kot in zid, kar jima ni dajalo posebej trdne opore, neposredni vzrok padca desk pa je bila malomarna aktivnost zavarovanke tožene stranke, ki je z vstopom v kuhinjo prislonjeni deski zamajala in povzročila njun padec po tožniku, ki je sedel za jedilnim kotom.

10. Utemeljeno je sledilo izpovedi tožnika in kot priče zaslišane zavarovanke tožene stranke, ki sta oba potrdila nastanek škodnega dogodka in v bistvenem tudi način poškodovanja tožnika, takšen mehanizem nastanka poškodbe pa je kot možen dopustil tudi izvedenec medicinske stroke v izvedenskem mnenju1, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Tudi če je izvedenec v mnenju glede načina in mehanizma nastanka nezgode oziroma poškodb tožnika zapisal tudi, da bi bilo mogoče na ta vprašanja z gotovostjo odgovoriti le z opravljeno natančno rekonstrukcijo dogodka in navedel tudi, da bi ugotovljeni poškodbi tožnik lahko utrpel tudi zaradi kakšnega drugega poševnega udarca v predel brade, ki bi bil zadan s trdim topim predmetom ali trdim delom telesa, kar izpostavlja pritožba, je ob izvedenih dokazih odločilno, da je izvedenec medicinske stroke tudi način poškodovanja, kot ga je zatrjeval tožnik, dopustil kot možen, kar je v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, izpovedjo tožnika in zavarovanke tožene stranke ter pregledom predložene listinske dokumentacije, vključno z fotografijami prostora, dalo sodišču prve stopnje dovolj trdno oporo za zgoraj že povzete zaključke o načinu nastanka škodnega dogodka in poškodovanju tožnika.

11. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke po opravi ogleda z rekonstrukcijo dogodka2. Ob zaključku, ki ga pritožba ne prereka, da so sporne deske že vgrajene, zato rekonstrukcija iz tega razloga ne bi bila mogoča, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tudi ogled kraja nezgode ne bi v ničemer več prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, enako pa velja tudi za predlog, ki ga tudi izpostavlja pritožba, da bi izvedenec z ogledom in rekonstrukcijo dogodka dopolnil izvedensko mnenje.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanke tožene stranke in glede na določbo 965. člena OZ posledično tudi tožene stranke. Ob izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bil neposredni vzrok padca malomarna aktivnost zavarovanke tožene stranke, ki je z vstopom v kuhinjo prislonjeni deski zamajala in povzročila njun padec po tožniku. Očitek nedopustnega ravnanja zavarovanki tožene stranke tudi ni bil, da zavarovanka naj ne bi imela dovolj pospravljenega stanovanja, niti da bi morala prišleka opozoriti na morebitno nevarnost. Zato pritožba tudi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik k zavarovanki prišel nenapovedano in nepovabljeno in da njegovega obiska ni mogla predvideti in da ga tudi ne opozarjati na morebitne nevarnosti, ne more izpodbiti zaključka o krivdnem ravnanju zavarovanke tožene stranke.

Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škode in je zato utemeljeno zavrnjen tudi ugovor deljene odgovornosti (171. člen OZ). Pritožba sama poudarja, da je tožnik k zavarovanki prišel nenapovedano in nepovabljen, pritožba pa tudi ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik in zavarovanka tožene stranke nista bila v nobenem pogledu povezana, da sta si bila tujca. V danih okoliščinah primera tako ni na mestu očitek tožniku o nepremišljenem ravnanju, ko se je usedel na najbližje mesto k vratom, saj mu kot povprečno skrbnemu obiskovalcu tudi ni mogoče očitati, da bi moral predvideti, da se bodo deske podrle, še zlasti ne ob zaključku sodišča prve stopnje, da je bil vzrok za to malomarno ravnanje zavarovanke tožene stranke, ko je z vstopom v kuhinjo prislonjeni deski zamajala in povzročila njun padec po tožniku.

13. Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba tožene stranke, ki izpodbija temelj tožbenega zahtevka, za neutemeljeno, saj je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, postopkovnih kršitev pritožba ob tem konkretizirano ne očita. pravilni pa so tudi materialnopravni zaključki o odškodninski odgovornosti zavarovanke tožene stranke in posledično tožene stranke.

Glede višine tožbenega zahtevka.

14. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo iz pravilnih materialnopravnih podlag in izhodišč, ki jih je navedlo v 9. točki obrazložitve in jo predstavlja določba 179. člena OZ ter tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri tem se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke dr. P. K., specialista sodne medicine in specialista splošne kirurgije, mnenje pa je utemeljeno sprejelo kot strokovno argumentirano in ga tudi v celoti povzelo, čemur stranki pritožbeno ne nasprotujeta. Izpovedbo tožnika o trajanju in identiteti telesnih bolečin ter neugodnostih in strahu je pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca, ki v pravdi predstavlja strokovno objektivizacijo praviloma subjektivno naravnanih navedb in izpovedbe oškodovanca, ki sicer življenjsko razumljivo, posege v svojo telesno in duševno celovitost zase doživlja poudarjeno neugodno.

15. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino in manjšo odrgnino brade. Pritožbeno tudi ni sporno, da je tožnik v posledici utrpelih poškodb trpel 2 dni stalne srednje hude bolečine, nato približno 1 teden stalnih blagih bolečin in še 2 tedna občasne blage bolečine, vezane na grizenje, skrajno odpiranje ust in neposredne dotike. Pritožbeno tudi ni izpodbijano, da je trpel tudi neugodnosti, en zdravniški pregled v dežurni ambulanti, en specialistični zdravniški pregled pri specialistu za ušesa, nos in grlo, dva kontrolna zdravniška pregleda pri osebnem zdravniku, ki niso bili posebej boleči ali neprijetni, do dva tedna po poškodovanju je moral uživati mehkejšo hrano, neugodnost pa je predstavljalo tudi morebitno jemanje blagih zdravil proti bolečinam brez izraženih stranskih učinkov do dvakrat dnevno, predvsem prvi teden po poškodovanju. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem in povzemanjem mnenja izvedenca pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi njegove ugotovitve, saj je izvedenskemu mnenju v celoti sledilo, ki jih posebej izpostavlja pritožba tožeče stranke, namreč, da je tožnik zaradi prisotnih bolečin v predelu spodnje čeljusti po poškodovanju nekoliko težje opravljal težka fizična opravila, predvsem v sklonjenem položaju, oteženo pa je bilo tudi uživanje trše hrane zaradi bolečin pri grizenju in žvečenju ter v manjši meri govorno izražanje zaradi spremljajočih bolečin pri skrajnem odpiranju ust. Zato ni pritrditi pritožbi tožeče stranke, da sodišče teh ugotovitev izvedenca ni upoštevalo, pri čemer je zato tudi neutemeljen pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo odločitvi v izreku, tako da sodba omogoča pritožbeni preizkus.

16. Ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin in upoštevaje vse neugodnosti med zdravljenjem, tudi tiste, ki jih je izpostavila tožeča stranka, je odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v višini 900,00 EUR pravilno in pravično odmerjena in se pritožbeno zavzemanje tožeče stranke za višjo odškodnino in pritožbeno zavzemanje tožene stranke za znižanje odškodnine iz tega odškodninskega naslova izkažeta za neutemeljeni.

17. Odškodnino za strah je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 400,00 EUR. Ob tem se je oprlo na mnenje izvedenca ter ugotovilo, da je tožnik utrpel blag trenuten strah in blažji sekundarni strah le prvi dan po poškodovanju. Pritrditi je pritožbi tožene stranke, da je odškodnina za strah previsoko odmerjena. Pravično in pravilno denarno zadoščenje za to obliko škode ob neprerekanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o trajanju intenziteti in oblikah strahu po presoji pritožbenega sodišča predstavlja znesek 200,00 EUR. Tako je delno ugoditi pritožbi tožene stranke, ki se zavzema za nižanje odškodnine iz tega odškodninskega naslova.

18. Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako predstavlja znesek 1.100,00 EUR, kar ob odmeri odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja nekaj več kot eno povprečno neto plačo3. Tako odmerjena odškodnina ustrezno upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera, pri čemer ob vsem že ugotovljenem tudi ne gre prezreti, da je šlo za zelo lahko telesno poškodbo, brez posledic in z zaključenim aktivnim zdravljenjem v manj kot dveh tednih po poškodbi4. Tako odmerjena odškodnina ne odstopa od odmerjenih odškodnin v sodni praksi za zelo lahke telesne poškodbe, kakršna je bila tudi tožnikova5. 19. Pritrditi pa je pritožbi tožene stranke tudi v tem, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo upoštevati tudi odbitno franšizo v višini 10 % od prisojene odškodnine, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno6 in tako znaša 110,00 EUR in jo odšteti od odmerjene odškodnine. Tako mora tožena stranka tožeči stranki plačati iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo 990,00 EUR.

20. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija obrestni del zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo in pravilno utemeljilo tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Ni pritožbeno sporno, da je tožena stranka od tožeče stranke pred 21. 3. 2016 že prejela odškodninski zahtevek tožeče stranke, ki je bil obrazložen7 in je tako po ustaljeni sodni praksi in pravilnih materialnopravnih izhodiščih tožena stranka z dnem 21. 3. 2016 že bila v zamudi z izpolnitvijo zahtevka in so zakonske zamudne obresti tako pravilno prisojene.

21. Ob obrazloženem je bilo tako pritožbo tožeče stranke v celoti zavrniti, saj je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti pravilno in pravično odmerilo in ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve postopka. dejansko stanje pa je tudi pravilno ugotovilo. Pritožbi tožene stranke pa je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka delno spremeniti tako, da je bilo odškodnino 1.300,00 EUR znižati na 990,00 EUR, tožbeni zahtevek pa za znesek 310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 do plačila še zavrniti.

22. Pritožbi stroškovne odločitve, obrazložene v točkah 28 do 31, vsebinsko ne izpodbijata, vežeta jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Delna sprememba odločitve o glavni stvari na pritožbeni stopnji terja tudi poseg v stroškovno odločitev. Potrebni stroški tožeče stranke predstavljajo 1.161,66 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 559,50 EUR. Pravdni uspeh tožeče stranke ob delni spremembi sodbe na pritožbeni stopnji tako ne predstavlja 37,14 %, ampak 28 %, pravdni uspeh tožene stranke pa 72 %. Tako je tožeča stranka upravičena do povrnitve zneska 28 % od 1.161,66 EUR, kar predstavlja znesek 325,26 EUR, tožena stranka pa 72 % od 559,50 EUR, kar predstavlja znesek 402.84 EUR. Poračun pokaže v korist tožene stranke znesek 77,58 EUR. Tako je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava (drugi odstavek 154. člena ZPP) poseči tudi v stroškovno odločitev tako, da je bilo točko II. sodbenega izreka spremeniti tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 77,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku določenega roka za izpolnitev.

23. Stroške pritožbenega postopka sta priglasili obe pravdni stranki. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi določb prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka sama kriti. Na podlagi določb 165/II člena in 154/II člena ZPP pa bo morala toženi stranki povrniti pritožbenemu uspehu ustrezen del njenih potrebnih pritožbenih stroškov. Kot potrebne pritožbene stroške je toženi stranki priznati stroške sodne takse v višini 150,00 EUR (strošek poštnine v višini 5,00 EUR ni izkazan). Uspeh tožene stranke na pritožbeni stopnji je 24 %.8, zato je upravičena do povrnitve 24 % njenih potrebnih pravdnih stroškov, kar predstavlja 36,00 EUR. To je tudi znesek stroškov pritožbenega postopka, ki ga mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje.9 1 Primerjaj točke od 7 do 10 na strani 6 izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. 2 Primerjaj 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Ta je ob odmeri odškodnine pred sodiščem prve stopnje znašala 1.050,78 EUR. 4 Do poškodbe je prišlo 8. 5. 2015, aktivno zdravljenje pa je bilo po neprerekanih ugotovitvah izvedenca zaključeno 20. 5. 2015 - primerjaj tč. 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj npr. II DoR 68/2017. 6 Primerjaj točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj priloga A5. 8 Pritožbeno izpodbijani prisodilni del je 1.300,00 EUR, uspeh - znižanje odškodnine za 310,00 EUR, kar predstavlja 24 %. 9 Primerjaj Načelno pravno mnenje, Občna seja Vrhovnega sodišča RS, 13. 12. 2006.