Jedro

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.

Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.

Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (drugem odstavku točke I izreka in v točki III ter točki IV izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici razliko v plači v skupnem znesku 2.390,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov v obdobju od 10. 7. 2019 do 10. 1. 2023, kot izhajajo iz izreka sodbe (prvi odstavek točke I izreka); v presežku (nad navedenimi zneski in za obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 9. 2021) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odvod in plačilo davkov in prispevkov (točka II izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške postopka v znesku 317,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka IV izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka (odločitev v drugem odstavku točke I izreka in v točkah III ter IV izreka) se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je v celoti sledilo izračunu toženke in iz plače višjega delovnega mesta izločilo izravnalni dodatek. Sprejelo je stališče, da bi tožnica ob uvrstitvi na višje delovno mesto ta dodatek izgubila, zato ga ni upoštevalo pri izračunu prikrajšanja in je tako zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izravnalni dodatek kot sestavni del razlike v plači. Meni, da je takšno stališče napačno, saj je izravnalni dodatek del sistemske plačne strukture pri toženki. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko je ta dodatek izločilo, znižalo plačo, ki bi jo prejela v obdobju, ko je dejansko opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta. Če delavec opravlja delo, ki ustreza višje vrednotenemu delovnemu mestu, mu pripada celotna plača, ki je predvidena za to delovno mesto, ne pa le njeni selektivno izbrani deli. Meni, da ji gre po takem stališču, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, nižje plačilo od delavke, ki je formalno razporejena na enako delovno mesto in opravlja enako delo. Poudarja, da če bi bila na delovno mesto sodelavec na pošti I razporejena že takrat, ko je začela opravljati delo višje vrednotenega delovnega mesta (od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006 - 2007), bi bil izravnalni dodatek del njene plače. Sodišče prve stopnje je tako napačno izhajalo iz leta 2019 kot relevantnega leta. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zavzelo navedeno stališče brez dokazne ocene in preverjanja, kako je toženka izplačevala dodatek drugim delavcem na delovnem mestu sodelavec na pošti I. Nadalje meni, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, saj ji je sodišče prve stopnje kljub ugotovljenemu daljšemu obdobju opravljanja nalog višje vrednotenega delovnega mesta priznalo plačo brez izravnalnega dodatka. Sodišču prve stopnje še očita, da ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem ekonomske stroke in da tega ni obrazložilo, kar predstavlja postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica od toženke zahteva plačilo iz naslova opravljanja višje vrednotnega dela za nezastarano obdobje od junija 2019 do decembra 2022. Trdi, da je od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006 do 2007 dejansko opravljala delo sodelavca na pošti I, in ne dela sodelavca na pošti II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Toženka je z njo dne 27. 9. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec na pošti I, ki se uporablja od 1. 10. 2023 dalje ter ji za čas od 1. 1. 2023 dalje izplačala razliko v plači med obema delovnima mestoma, ne pa tudi za predhodno obdobje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta sodelavec na pošti I, zaradi česar je delno ugodilo njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Glede višine prikrajšanja je sledilo izračunu, ki ga je pripravila toženka, ki je prikrajšanje izračunala glede na razliko v osnovni bruto plači obeh delovnih mest ter pripadajočih dodatkih, z izjemo dodatka za izravnavo.

6.Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. Eden od teh dodatkov je lahko tudi dodatek za izravnavo po Kolektivnih pogodbah toženke iz leta 2012 in 2018, če so za njegovo izplačilo izpolnjeni pogoji iz teh Kolektivnih pogodb.

7.Kolektivna pogodba toženke iz leta 2012 je v prvem odstavku 73. člena določala, da delavcem, ki se jim je ob uveljavitvi nove Kolektivne pogodbe in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v letu 2012 znižala plača, pripada dodatek za izravnavo. Dodatek predstavlja fiksni znesek, ki se ne usklajuje. Določeno je še bilo, da delavec dodatek za izravnavo obdrži do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev (drugi odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). Pravico do dodatka pa izgubi tudi v primeru, če v obdobju, ko prejema dodatek za izravnavo, sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (četrti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). S spremembo in dopolnitvijo Kolektivne pogodbe v letu 2018 je bil 73. člen spremenjen tako, da je delavcem, ki se jim je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ob uveljavitvi Pravilnika o sistemizaciji dela s 1. 3. 2018 znižala osnovna bruto plača, pripadal dodatek za izravnavo v višini razlike med seštevkom osnovne bruto plače, dodatkom za delovno dobo, dodatkom za napredovanje (karierne stopnice) in morebitnim dodatkom za izravnavo iz leta 2012. Enako kot leta 2012 je bilo določeno, da delavec obdrži pravico do dodatka za izravnavo do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto z višjo osnovno bruto plačo (drugi do peti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2018). Dodatek za izravnavo se je ohranil tudi ob spremembi Kolektivne pogodbe v letu 2022, ki prav tako določa, da delavec izgubi pravico do dodatka, če izpolni minimalne pogoje za upokojitev ali če sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (83. člen Kolektivne pogodbe iz leta 2022).

8.Stališče sodišča prve stopnje, da tožnici dodatek za izravnavo za delo na delovnem mestu sodelavec I ne pripada, ker bi ga s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec na pošti I dne 1. 6. 2019 izgubila, je napačno. Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Posledično niso izpolnjeni pogoji iz 83. člena toženkine Kolektivne pogodbe. Tožnici dodatek za izravnavo za opravljeno delo sodelavca na pošti I pripada, če bi ji le-ta pripadal ob njegovi uvedbi v letu 2012 in 2018.

9.Sodišče prve stopnje bi pri izračunu prikrajšanja tožnice pri plačilu za delo zato moralo izhajati iz stanja v letu 2012, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Na podlagi izpovedi priče A.A. je namreč ugotovilo, da se delo sodelavca na pošti II in sodelavca na pošti I od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni več razlikovalo, zato bi moralo upoštevati, da je tožnica že ob spremembi sistemizacije v letu 2012 in 2018 opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Posledično bi moralo ugotoviti, ali bi tožnici, če bi bila že takrat tudi pravilno formalno zaposlena na delovnem mestu svetovalec na pošti I, pripadal dodatek za izravnavo. Če bi ji dodatek za izravnavo pripadal (ali na podlagi Kolektivne pogodbe iz leta 2012 in/ali Kolektivne pogodbe iz leta 2018), je potrebno nadalje ugotoviti, v kakšni višini. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnici v takem primeru pripada dodatek za izravnavo tudi za čas, ko je nadomeščala sodelavke, zaposlene na delovnem mestu sodelavec na pošti I. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev zaradi svojega napačnega materialnopravnega stališča, da tožnici za delo na delovnem mestu sodelavec na pošti I dodatek za izravnavo ne pripada, ni ugotavljalo.

10.V okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je nepravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici pripada razlika v plačilu za delo le za čas, ko je delo dejansko opravljala, ne pa tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela (bolniških odsotnosti). Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1). Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi in osmi odstavek 137. člena ZDR-1). To pomeni, da je delavec zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, ker mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti, ko prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugem odstavku točke I izreka) in posledično v odločitvi o stroških postopka (v točki III in točki IV izreka - saj končni uspeh strank še ni znan) razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Napotki sodišču prve stopnje so razvidni že iz gornje obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo moralo torej v ponovljenem postopku raziskati okoliščine, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, in sicer, ali bi tožnica ob uvedbi nove sistemizacije leta 2012 in 2018 bila upravičena do izravnalnega dodatka in če bi bila, v kakšni višini, ter v okviru materialnega procesnega vodstva stranki vzpodbuditi k dopolnitvi dokazov v tej smeri in tako ugotoviti prikrajšanje tožnice, tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Navedeno še ni bilo predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Če bi vse navedeno prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS) in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Prim. sodbo in sklep VDSS Pdp 898/2018 in sodbo VDSS Pdp 367/2023.