Jedro

Smučarska proga je v danih običajnih razmerah ustrezala standardu urejene proge, zato za odločitev ni pomembno, ali je bilo obravnavanega dne na smučišču zadostno število nadzornikov. Morebitna upravljavčeva kršitev glede števila nadzornikov na smučišču sama po sebi ni razlog za njegovo odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi izpostavlja ugotovitev izvedenke, da nadzornik smučišča pri izdelavi fotografij ni sledil priporočilom v delu, da bi moral fotografirati tudi smučarsko opremo in narediti več posnetkov, ki bi izkazovali stanje in razmere smučišča v času tožnikovega padca. Kljub temu je izvedenka zaključila, da je bila smučarska proga ustrezna, kar po tožnikovem prepričanju ne zdrži dejanske presoje. Pritožnik se ne strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je prepozno podal navedbe o pomanjkljivosti zapisnika. Trdi, da je vseskozi zatrjeval opustitev dolžnostnega ravnanja toženkine zavarovanke, kamor sodi tudi ravnanje ob škodnem dogodku, s katerim je toženkina zavarovanka prikrila svoje preostale opustitve. Šele na podlagi izvedenca je lahko tožnik natančneje podal trditve v zvezi s protipravnim ravnanjem toženkine zavarovanke. Kljub temu, da je pomanjkljiv zapisnik nastal s strani nadzornikov smučišča, torej v sferi upravljavke smučišča in posledično v sferi toženke, je sodišče breme pomanjkljivosti tega zapisnika prevalilo na tožnika, kar je nedopustno. Izpovedba priče A. A. ni verodostojna. Dokazni postopek je pokazal, da ima zmotna stališča in predstave o tem, kakšne so lahko smučarske proge in kako je treba reagirati v primeru nezgode.

Z zavrnitvijo dokaznega predloga z opravo poizvedb o kapaciteti smučišča in zmogljivosti je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, v posledici česar je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno razjasnjeno. Podatek o kapaciteti smučišča in zmogljivosti je bistven pri presoji števila nadzornikov, ki jih mora imeti smučišče. Zgolj zadostno število nadzornikov lahko predstavlja ustrezen nadzor na smučišču in s tem tudi ustrezne razmere na smučišču. Ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi priče B. B. Dokazna ocena tožnikove izpovedbe ni prepričljiva. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka. Izvedenka je namreč brez dejanske podlage vztrajala pri oceni, da toženkini zavarovanki ni mogoče očitati opustitve obveznosti. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem policista C. C. Opustitev, ki so se izkazale ob dokumentiranju škodnega dogodka, ni mogoče šteti v tožnikovo škodo, saj bi se sicer dopuščalo, da se upravljavec smučišča s pomanjkljivo dokumentacijo lahko razbremeni odgovornosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi poškodb, ki jih je 7. 2. 2015 utrpel na smučišču Smučarskega centra X. Trdil je, da se je poškodoval pri padcu, ko je zapeljal čez kup narinjenega snega na progi B navedenega smučišča. Krivdno odgovornost upravljavke smučišča, tj. toženkine zavarovanke, je temeljil na dveh očitkih: (1) da upravljavka smučišča proge ni ustrezno uredila, saj je bilo na progi več kupov narinjenega snega, in (2) da kljub temu, da proga ni zagotavljala varnega smučanja, saj je bila že kmalu po začetku obratovanja polna kupov mehkega in narinjenega snega, upravljavka smučišča ni ukrepala. Upravljavka smučišča bi morala začasno prekiniti z obratovanjem in progo urediti s teptalnim strojem, smučarsko progo, ki ni bila več primerna za smučanje, označiti z opozorilnimi in obvestilnimi znaki in tudi med obratovanjem opraviti varnostni pregled smučišča. 6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da je tožnik kritičnega dne ob 13.40 uri na Smučišču X. pri smučanju po smučarski progi B zapeljal na kup narinjenega snega in padel ter si pri padcu poškodoval levo golen; - da je tožnik padel na relativno položnem spodnjem delu proge v njenem izteku; - da so bile ob nezgodi sledeče razmere: popoldanska smuka, temperatura - 2º C, mehak sneg; - da sta bila kritičnega dne na smučišču ves čas prisotna dva nadzornika.

7. Stališče izpodbijane sodbe, da toženkina zavarovanka ni ravnala protipravno, temelji na presoji, - da je upravljavec smučišča dolžan poskrbeti za zaščito pred posebnimi nevarnostmi, ne pa pred običajnimi in vsakomur razumljivimi lastnostmi narave;1 - da mesto padca ni predstavljalo izdatno nevarnega mesta, ki bi od upravljavca smučišča terjalo, da bi tam namestil opozorilne ali obvestilne znake; - da razmere na smučišču ob škodnem dogodku niso predstavljale take nevarnosti za smučarje, da bi bilo treba progo zapreti in da bi zglajena proga po morebitnem ratrakiranju za smučarje predstavljala večjo nevarnost, ker bi se smučarjem vdiralo v mehko podlago, videz zglajene proge pa bi jih zavedel; - da je narinjen sneg okoliščina, ki jo mora smučar v razmerah, kot so bile ob škodnem dogodku (popoldanska smuka, temperatura -2º C, mehak sneg), pričakovati.

8. Drugostopenjsko sodišče pritrjuje zgoraj povzetim zaključkom prvostopenjskega sodišča ter dodaja, kot sledi. Izvedenka je poudarila, da odrinjen, narinjen mehak sneg ali narinjen zbit sneg, kuclji, grbine navoženega snega itd. predstavljajo pričakovano nevarnost na smučišču, ki se posebej ne označuje, saj gre za naravna stanja oziroma posledice uporabe naravnega okolja (8. str. pisnega izvedenskega mnenja, hrbtna str. l. št. 67). Če pa bi bile razmere na smučišču zaradi kucljev takšne, da smuka za uporabnike smučišča ne bi bila več varna, bi moral upravljavec namestiti opozorilni znak (11. str. pisnega izvedenskega mnenja, l. št. 69). Ukrepanje upravljavca smučišča v primeru kucljev je torej potrebno zgolj v izrednih, ekstremnih razmerah. Za takšne razmere v obravnavanem primeru ni šlo. Izvedenka je namreč pojasnila, da iz obstoječe fotografije kraja nesreče (B3)2 ni vidno, da bi bile razmere na konkretnem mestu tožnikovega padca tako slabe, da bi narekovale zaprtje proge oziroma da bi bilo toliko zaporednih kucljev tako velikih dimenzij, da bi utegnili ogrožati smučarje (9. str. pisnega izvedenskega mnenja, l. št. 68). Iz izvedenskega mnenja še izhaja, da bi se ekstremni kuclji, če bi obstajali, iz posnete fotografije videli. V zvezi z izpovedbo priče B. B., da je bila višina kucljev skoraj do spodnjega dela kolena in da so bili kuclji v razmiku približno treh metrov, je namreč izvedenka pojasnila, da takšni kuclji iz fotografije niso razvidni, pri čemer je hkrati podala oceno, da bi takšna višina večjega števila zaporednih kucljev v razmiku treh metrov na fotografiji morala biti vidna (9. str. pisnega izvedenskega mnenja, l. št. 68).

9. Posledično je brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje izvedenkine ugotovitve, da nadzornik smučišča pri izdelavi fotografij ni sledil priporočilom v delu, da bi moral fotografirati tudi smučarsko opremo in narediti več posnetkov, ki bi izkazovali stanje in razmere smučišča v času tožnikovega padca. Premajhno število posnetih fotografij je sicer zaradi prehajanja procesnega dokaznega bremena mogoče v določenih primerih šteti v škodo upravljavca smučišča, ki je po svojih nadzornikih dolžan fotografije posneti. Vendar je navedeno odvisno od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je bilo kljub zgolj eni fotografiji mogoče dovolj zanesljivo ugotoviti dejansko stanje. Dejstvo, da je bila posneta samo ena fotografija, tako ne pomeni, da ta fotografija nima dokazne teže. Nepomembno za odločitev je zato vprašanje, ali je tožnik pravočasno grajal pomanjkljivo število fotografij.

10. Ob tem, da fotografija ne potrjuje obstoja ekstremnih kucljev, o katerih je izpovedal B. B., tudi iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da bi obstajale posebne nevarnosti, ki bi terjale upravljavčevo ukrepanje. Izvedenka je namreč ocenila, da so bile razmere, kakršne so bile po izpovedbi tožnika na smučarski progi B v času škodnega dogodka ob 13.40 uri, običajne ter so terjale (le) pazljivost in prilagoditev vožnje (hitrosti) nastalim razmeram.

11. Navsezadnje niti tožnikove trditve ne utemeljujejo sklepa o obstoju posebnih nevarnosti, ki bi terjale upravljavkino ukrepanje. Ni podal konkretnih navedb o višini, obsegu kupov narinjenega snega, kucljev. Trditve, da je bilo na progi več kupov narinjenega snega, da je bila proga kmalu po začetku obratovanja že polna kupov mehkega in narinjenega snega in da je pred poškodovanjem zapeljal prek več zaporednih kupov narinjenega snega ne utemeljujejo neobičajnih razmer, ki jih smučar ne bi mogel in moral pričakovati.

12. Neutemeljeno je pritožbeno stališče o neverodostojnosti izpovedbe nadzornika A. A. Dokaze je potrebno presojati tudi v medsebojni povezavi in ni sprejemljivo delati zaključkov na podlagi posameznega dokaza, izolirano od ostalih, sploh pa ne na posameznem delu dokaza. Zgolj zato, ker priča ni znala pojasniti, zakaj v zapisniku ni označila, da je tožnik padel po lastni krivdi, njena izpovedba ni neverodostojna, kot to zmotno meni pritožba. Sicer pa njegovo mnenje o ustreznosti smučarskih prog ni vplivalo na izid dokazovanja. Izvedenka je pri podaji mnenja, na katerega se je pri ugotavljanju, ali so razmere na smučišču terjale aktivno ravnanje upravljavke smučišča, upoštevala predvsem fotografijo in tožnikovo izpovedbo o razmerah na progi. Pri podanem mnenju je vztrajala tudi po predočenju izpovedbe A. A., kar pomeni, da njegovo stališče glede kucljev niti na sestavo zapisnika niti na izvedenkino mnenje ni vplivalo. Da A. A. stališče glede zapiranja proge zaradi kucljev ni vplivalo na presojo, potrjuje tudi izpovedba nadzornika L. L. Povedal je namreč, da na kraju, kjer je prišlo do nesreče, ta del proge že prehaja v položen del in v tem delu ni bilo nikoli pol metra visokih kupov. Poleg tega je povedal, da sta oba nadzornika smučala po obeh progah in da je sam pregledal progo B tako na začetku obratovanja kot pred zaprtjem in pojasnil, da bi jo zaprl, če ne bi bila primerna. Verodostojnosti te izpovedbe pritožba ne izpodbija.

13. Ker je bilo ugotovljeno, da je proga ustrezala standardu urejene proge, za odločitev ni pomembno, ali je bilo obravnavanega dne na smučišču zadostno število nadzornikov. Morebitna upravljavčeva kršitev glede števila nadzornikov na smučišču sama po sebi ni razlog za upravljavčevo odškodninsko odgovornost. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, storjen z zavrnitvijo dokaznega predloga z opravo poizvedb o kapaciteti smučišča in zmogljivosti.

14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi priče B. B. Navedeno je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče dodaja, da verodostojnosti pričine izpovedbe ne potrjuje niti izvedensko mnenje. Iz mnenja namreč izhaja, da bi takšna višina večjega števila zaporednih kucljev v razmiku treh metrov, kot jih je opisala navedena priča, morali biti na fotografiji vidni, a niso.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca za šport storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ocene v izpodbijani sodbi, da je podano izvedensko mnenje jasno, popolno in brez protislovij. Glede na vse zgoraj obrazloženo je neutemeljena tudi pritožbena graja, da je izvedenka brez dejanske podlage vztrajala pri oceni, da toženkini zavarovanki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja.

16. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje priče policista C. C. Prvostopenjsko sodišče je sicer podalo napačne argumente za zavrnitev tega dokaznega predloga (gre za – praviloma nedopustno – vnaprejšnjo dokazno oceno), a je pravilna ugotovitev, da gre za neprimeren dokaz. Zaslišanje navedenega policista je tožnik predlagal v zvezi z dokazovanjem stanja proge. Tožnik se je poškodoval ob 13.40 uri,3 ogled s strani navedenega policista pa se je začel ob 15.30 uri,4 kar je skoraj dve uri po tožnikovi nezgodi. V zapisniku o ogledu, ki ga je sestavil navedeni policist (A2), je zapisana ugotovitev, da je proga na delu, kjer je prišlo do padca, zvožena in spremenjena, saj smučarji še vedno vozijo po njej. Da se stanje proge spreminja, jasno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Iz mnenja izhaja tudi, da je spreminjanje stanja proge odvisno od številnih dejavnikov. Glede na povedano drugostopenjsko sodišče zaključuje, da tudi če bi policist vedel izpovedati, kakšno je bilo stanje proge v trenutku, ko je sam opravil ogled, na podlagi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti, kakšno je bilo stanje proge v času škodnega dogodka dve uri prej. Dokazni predlog z zaslišanjem navedenega policista torej ni primeren dokaz za dokazovanje stanja proge ob nezgodi.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Podobno tudi sodba VS RS II Ips 263/2017 z dne 7. 2. 2018. 2 Tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je na obstoječi fotografiji (B3) zajeto mesto padca. Tožnik je namreč izpovedal, da je mesto padca tam, kjer so smuči (4. str. zapisnika naroka z dne 4. 9. 2019, l. št. 31). 3 Navedeno izhaja iz Zapisnika o nesreči (B3). 4 Navedeno izhaja iz Zapisnika o ogledu (A2).