Jedro

Ker udeleženka v pritožbi posebej izpostavlja tudi to, da je bil v teku zdravljenja uporabljen poseben varovalni ukrep (telesno oviranje s pasovi - glej tretji odstavek 29. člena ZDZdr), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zakonske pristojnosti, da bi dovoljevalo ali preverjalo utemeljenost uporabe takega ukrepa nima. Ta se namreč odredi praviloma s strani zdravnika zaradi omogočanja zdravljenja ali zaradi odprave oziroma obvladovanj nevarnega ravnanja osebe, če so izpolnjeni še drugi zakonski pogoji; nadzor nad odreditvijo in izvedbo pa se izvaja v skladu s predpisi, ki urejajo upravni nadzor v zdravstveni dejavnosti. Izvedbo takega nadzora lahko na podlagi osmega odstavka 29. člena ZDZdr predlaga tudi udeleženka. Pritožbeno sodišče tudi nima nobene zakonske podlage za to, da bi odločalo o tem, kateri zdravniki sodelujejo pri zdravljenju in kateri ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se oseba A. A. (v nadaljevanju udeleženka) zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike B. še najdlje do 15. 12. 2025.

2.Zoper odločitev se pritožuje udeleženka. Sklep izpodbija v celoti. Navaja, da je čas pridržanja predolg, hčerk ni videla že pet dni. V sklepu so navedene neresnice; bil je viden ostalim pacientkam na oddelku, preden ji je bil vročen. Prosi za ponovno obravnavo in odpust. Naprej se bo zdravila ambulantno. Iz postopka naj se izločita dr. C. C. in dr. D. D. Pove, da so jo prisilno vezali in aplicirali zdravilo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po določbi 53. čl. ZDZdr1 je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 39. čl. istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem.

5.Tako odločitev je oprlo na ugotovitev, da je pri udeleženki prisotna huda in kronična duševna motnja - bipolarna afektivna motnja, trenutna epizoda je manična. V posledici bolezenske simptomatike, ki je še vedno izražena, je njena presoja realnosti hudo motena, prav tako je hudo moteno obvladovanje njenega ravnanja. Udeleženka pod vplivom bolezenskega poslabšanja hudo ogroža svoje zdravje že s tem, ko zavrača zdravljenje in zdravila. Nezdravljena bolezen bi se namreč poglabljala, v možganih pa bi to povzročilo nepovratne spremembe. Bolezen bi postala vse težje dostopna zdravljenju in dosegu remisije. To bi povzročilo funkcionalni upad, kar bi osebo invalidiziralo. Obstaja tudi nevarnost, da bi udeleženka pod vplivom manično privzdignjenega razpoloženja tvegano vozila ter sebe in druge udeležence v prometu spravila v nevarnost, povzročila prometno nesrečo in s tem hudo ogrozila svoje in njihovo zdravje, življenje in premoženje. Vožnja je v stanju akutne manije po strokovni doktrini kontraindicirana. Udeleženka ima zaradi bolezni hudo moteno sposobnost ohranjanja pozornosti na cesti, presojo razmer, znakov in drugih udeležencev v prometu in ni sposobna upoštevati cestnoprometnih predpisov. Po ugotovitvi sodišča nadalje obstaja tudi tveganje, da bi povzročila hudo premoženjsko škodo z nekritičnim porabljanjem denarja oziroma sklepanjem škodljivih poslov. Ker je bila v domačem okolju pred sprejemom že verbalno agresivna do domačih, bi se brez zdravljenja to lahko stopnjevalo tudi do fizične agresije. Izključiti ni mogoče niti suicidalnih namer, saj je take grožnje izrazila, v preteklosti pa izvedla resen poskus samomora. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje obstaja tudi nevarnost, da bi ob precenjevanju svojih sposobnosti v sedanjem stanju storila strokovno napako (dela kot patronažna sestra) ter s tem ogrozila zdravje in življenje svojih pacientov. Odklanjanje zdravljenja je posledica bolezni in se udeleženka resnosti in nevarnosti svojega bolezenskega stanja ter posledičnega ogrožanja ne zaveda. Vzrokov in ogrožanja po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči in je trenutno ustrezno in nujno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za čas štirih tednov.

6.Na to, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (2. odst. 350. čl. ZPP2). Pritožbena trditev, da so v sklepu navedene neresnice, bi morala biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala konkretno navesti, kaj je sodišče zmotno ugotovilo, pojasniti pa bi morala tudi, na kaj tako trditev opira. Posplošena trditev o tem, da so v sklepu navedene neresnice, tej zahtevi ne zadosti in je zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

7.Udeleženka smiselno nasprotuje izpolnjenosti vseh zakonskih pogojev po 1. odst. 39. čl. ZDZdr (navaja, da sklep izpodbija v celoti), a konkretno izpostavlja le predolg čas zdravljenja in željo po ambulantnem zdravljenju. Pritožbeno sodišče je zato glede obstoja ostalih zakonskih predpostavk opravilo le uradni preizkus, ki (ob upoštevanju zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev) obsega preverjanje pravilne uporabe materialnega prava ter ugotavljanje, ali je sodišče morda storilo katero od v 2. odst. 350. čl. ZPP opredeljenih kršitev postopka. Ugotovilo je, da do nepravilnosti ni prišlo.

8.Iz razlogov izpodbijanega sklepa (tč. 12) izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi glede trajanja potrebnega zdravljenja oprlo na mnenje izvedenke. Slednja je na naroku pojasnila (glej zapisnik na list. št. 4), da je zdravljenje v obdobju štirih tednov potrebno, da se udeleženki v tem času ponovno uvede in ustrezno prilagodi terapija in da ta doseže tolikšen učinek, da bo vzpostavljena remisija.

9.Povzeto mnenje izvedenke je po oceni pritožbenega sodišča v pogledu še potrebnega časa zdravljenja jasno. Izvedenka je tako na dan pregleda, ob upoštevanju postavljene diagnoze, načina zdravljenja in potrebe po učinkovanju medikamentozne terapije ocenila, da udeleženka zdravljenje potrebuje še štiri tedne. Sodišče prve stopnje, ki je takemu mnenju sledilo, je zato odločilo pravilno, ko je odločilo, da se udeleženka na oddelku pridrži najdlje do 15. 12. 2025. Na tako presojo ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno laično prepričanje udeleženke, da je za zdravljenje potreben krajši čas in da se lahko zdravi ambulantno. Gre namreč za vprašanje, za katerega je potrebno strokovno znanje, tega pa je sodišču posredovala izvedenka. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov o tem, da ambulantnega zdravljenja udeleženka trenutno (še) ni sposobna. Ugotovljeno je namreč, da zaradi akutnega poslabšanja bolezni v takem zdravljenju ni sposobna sodelovati in v ambulanto ne bi prihajala, niti ne bi jemala zdravil. Da to drži, kaže že to, da je ravno zaradi opustitve terapije in ambulantnega zdravljenja prišlo do akutnega poslabšanja njene bolezni; na to pa kaže tudi podatek medicinske dokumentacije, da je po sprejemu v bolnico polila in izpljunila ponujeno terapijo ter bila tudi fizično ovirana. Da zdravil ne bo jemala, je povedala tudi ob zaslišanju.

10.Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da sprejeta odločitev o času zdravljenja ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženke izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več v (glej 69. in 71. čl. ZDZdr).

12.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-13 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------

1Zakon o duševnem zdravju.

2Zakon o pravdnem postopku.

3Zakon o nepravdnem postopku.