Jedro

Po 1.1.1995 krajevne skupnosti še obstajajo, ker jih Zakon o lokalni samoupravi ni ukinil. Mogoč je odstop terjatve, ne pa odstop stvarne pravice, za katero se uporabljajo pravila o prenosu stvarnih pravic.

Izrek

Pritožbi N.L. se delno ugodi, pritožbam ostalih pa v celoti, in se izpodbijana sodba pod točko II. in III. razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Sicer se pritožba N.L. zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v točki I. potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o primarnem tožbenem zahtevku in o dveh podrejenih tožbenih zahtevkih. Najprej je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek N.L., s katerim je zahtevala ugotovitev, da je po čl. 116/1 Stanovanjskega zakona edina lastnica stanovanja v izmeri 62,59 m2 v prvem nadstropju hiše S., vl. št. 560 k.o. S. Zahtevala je tudi, da ji tožena stranka izstavi za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila lastninska pravica. Zahtevala je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je nato zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek drugega tožnika F.P. in tretje tožnice Fr.P. Ta dva sta podrejeno zahtevala ugotovitev, da sta po členu 116 Stanovanjskega zakona solastnika vsak do 1/2 istega stanovanja kot je s primarnim zahtevkom zahtevala N.L. Prav tako sta zahtevala izstavitev listine za vknjižbo lastninske pravice in povračilo pravdnih stroškov. Ugodilo pa je naslednjemu podrejenemu zahtevku prve tožnice N.L. in sicer je odločilo, da mora tožena stranka kot prodajalec skleniti s tožnico N.L. kot kupcem kupoprodajno pogodbo, pri čemer je v izreku sodbe natančno zapisalo, kako se mora kupoprodajna pogodba glasiti.

Zavrnilo je višji sekundarni tožbeni zahtevek N.L. in odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Kar zadeva prva dva zahtevka, ju je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniki niso dokazali višine solastninskega deleža, ker niso predlagali potrebnih dokazov. Kar zadeva drugi podrejeni tožbeni zahtevek pa je ugotovilo, da je bila N.L. na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice in da je zato tožena stranka z njo dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da stanovanje ni hišniško. V resnici pa je tako. To stanovanje je opredeljeno kot hišniško. Kot tako je dokumentirano tudi v spisih krajevne skupnosti. To izhaja tudi iz zaslišanja priče J.R. Krajevna skupnost je v dokaz predložila tudi pogodbo za opravljanje hišniških del. Sodišče nobenega od teh dejstev ni upoštevalo. Upoštevalo pa tudi ni pričevanj R.G. in V.D. Treba je spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je namreč uspela le s subsidiarnim tožbenim zahtevkom.

Tudi tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Vlaganja sredstev in dela tožeče stranke v izgradnjo stanovanja so potrdile priče M.B., S.J. in D.A., ki so bili zaslišani v postopku zaradi plačila najemnine. Fr.P. je prejela poleg nepovratnih sredstev, ki jih je njej dala PTT, tudi 1,000.000,00 takratnih din posojila. V spisu je tudi popis izdatkov. Tožeča stranka je že dne 10.1.1993 predlagala, da naj se postavi izvedenec, če bo sodišče to štelo za potrebno. Pripombo ima podrejeno tudi glede dela sodbe, s katerim je bilo ugodeno drugemu podrejenemu zahtevku N.L., ker je sodišče v celoti izpustilo vknjižbeno klavzulo.

Z isto vlogo tožeča stranka tudi odgovarja na pritožbo in navaja, da je tožena stranka 31.12.1994 prenehala obstajati in bi pritožbo lahko vložil le njen pravni naslednik.

Pritožbe Fr.P., F.P. in Krajevne skupnosti S. so utemeljene v celoti, pritožba N.L. pa delno.

Najprej glede vprašanja, ali je tožena stranka lahko sama vložila pritožbo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zaenkrat nima pomislekov.

Z Zakonom o lokalni samoupravi (Ur.l. RS št. 72/93) s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami se to ni zgodilo. Kateri drugi predpis naj bi to določal, pa tožeča stranka v odgovoru ne zatrjuje. Glede na Zakon o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Ur.l. RS št. 82/94) je le drugače urejeno zastopanje. Glede na 1. in 10. čl. citiranega zakona zastopanje krajevnih skupnosti po samem zakonu ni več predvideno. Glede na to je tožena stranka bila upravičena sama vložiti pritožbo.

O primarnem tožbenem zahtevku N.L.: Da je ta tožbeni zahtevek neutemeljen, se pritožbeno sodišče strinja.

Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi bila njena starša tista, ki sta zgradila stanovanje, medtem ko se zahtevek glasi, da je tožnica lastnica stanovanja. Za tak zahtevek, izhajajoč iz samih trditev tožnice, le-ta nima aktivne legitimacije. Ker zahteva ugotovitev lastninske, torej stvarne pravice, ne morejo biti upoštevne trditve o tem, da sta ji starša prepustila pravice in terjatve v zvezi s stanovanjem. Po čl. 436 in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih je mogoč odstop terjatve. Za odstop stvarne pravice pa se ne uporabljajo pravila o odstopu terjatve, ampak pravila o prenosu stvarnih pravic.

Če sta torej v stanovanje vlagala starša, tožnica nima pravne podlage zahtevati proti toženi stranki ugotovitve, da je postala lastnica stanovanja. V tem obsegu je bilo torej tako treba pritožbo N.L. zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O podrejenih tožbenih zahtevkih Fr.P., F.P. in N.L.: V zvezi s tema dvema zahtevkoma je bilo dejansko stanje premalo razjasnjeno, da bi bilo mogoče z gotovostjo odločiti o zahtevkih. V tem delu je bilo zato treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (čl. 370/1 ZPP).

Kar zadeva tožbeni zahtevek F.P. in Fr.P., ki ga je glede na vrstni red treba najprej obravnavati, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da bo o vprašanjih vlaganj treba izvesti bolj izčrpen dokazni postopek. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so trditve teh dveh tožnikov o vlaganjih nedokazane. Ali je res tako, bo treba šele ugotoviti. Iz podatkov v spisu izhaja, in tudi v tem se pritožbeno sodišče s pritožbo strinja, da so izpovedi prič in strank dokaj skladne o tem, da so bila z izgradnjo stanovanja uporabljena tudi sredstva teh dveh tožnikov. Kakor hitro pa je tako in glede na to, da sta tožnika res že v pripravljalni vlogi, ki se v pritožbi navaja, predlagala postavitev izvedenca, če bo to potrebno, bo v ponovljenem postopku to treba upoštevati. Ugotoviti bo treba, kakšen delež sredstev sta tožnika vložila v stanovanje, ob tem pa izhajati iz določbe 3. odst. 116. čl. Stanovanjskega zakona, kar je sicer pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ko bo to ugotovljeno, pa bo ob upoštevanju trditev ene in druge stranke in glede na dokazni postopek treba tudi določiti, kakšen položaj sta po dograditvi v tem stanovanju imela tožnika, nato pa tudi njuna hči N.L. Tudi če bi bilo sicer mogoče pritrditi sodbi, da tožnika P. nista dokazala svojih trditev, pa razlogi sodbe o tem, da je N.L. imela stanovanjsko pravico, niso prepričljivi. Ker ni razjasnjeno, kakšen status sta imela starša - oziroma eden od njiju, če naj bi šlo za imetništvo stanovanjske pravice - primerjaj 15. čl. takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 35/82), tudi ni mogoče z gotovostjo reči, da je bila imetnica stanovanjske pravice v smislu prejšnjega zakona. Če je v stanovanju živela in plačevala položnice, to še ne pomeni, da je bila imetnica stanovanjske pravice, še zlasti, ker tudi to ni razjasnjeno, ali je stanarino plačevala. Če je bila vložena tožba na plačilo najemnine, prav to kaže, da je bil njen status najmanj nejasen. Šele če bi bilo nedvoumno ugotovljeno, da sta starša oziroma glede na povedano eden od njiju - bila imetnika stanovanjske pravice, bi bilo treba ugotavljati, ali je ta pravica prešla na N.L. Več pravic kot starša namreč ona ni mogla pridobiti, vsaj glede na doslej zbrane dokaze in trditve. V ponovljenem postopku bo tako najprej treba razčistiti vprašanje vlaganj tožnikov P. in v zvezi s tem ugotoviti njun status. Razčistiti bo treba, ali je res v stanovanje vlagala tudi PTT in če je res šlo za nepovratna sredstva, komu so bila dana. Če sta v stanovanju živela in najemnine nista plačevala, ali je bilo to zato, ker se je to poračunavalo z vlaganji ali zato, ker je bilo stanovanje hišniško ali zato, ker se je štelo za njuno. Ne bo odveč tudi ugotoviti, ali so bila opravljena v zvezi s stanovanjem tudi kakšna vzdrževalna dela, ki jih mora opraviti lastnik. Šele če bo nedvoumno ugotovljeno, da tožnika P. na obravnavanem stanovanju nimata nikakršnega deleža, se bo treba ukvarjati z vprašanjem statusa N.L., kot je že bilo spredaj povedano.

Pri tem bo treba zavzeti tudi stališče do tega, da je z vlogo (priloga A 8) N.L. zahtevala odkup solastninskega deleža, medtem ko s tožbo zahteva odkup stanovanja v celoti. Tudi to ni pojasnjeno. Za ugotovitev vsega zgoraj povedanega naj sodišče prve stopnje ponovno natančno zasliši tožnika P., pridobi podatke o vlaganjih od PTT in krajevne skupnosti, dodatno zasliši predstavnika krajevne skupnosti, in pa tudi priče, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka in ki v tem postopku še niso bile zaslišane, po potrebi pa naj izvede tudi druge dokaze. Nato naj napravi dokazno oceno ob upoštevanju dokazov, ki so bili že izvedeni in ob upoštevanju dokazov, ki jih bo še izvedlo.

Na ostale pritožbene trditve zaenkrat ni potrebno odgovarjati.