Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči šele po tem, ko je tožena stranka vpogledala v videoposnetek dogajanja in v izogib dvomom na predlog tožnice izdelala fotografije ter zaslišala priče, nato pa še preverila njihove izpovedi na dodatnem zagovoru tožnice, saj se je tožena stranka šele tedaj celovito seznanila s kršitvijo pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep pri čemer je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2006 tožnici (I./1. točka sodbe). Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju že po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „kuhar“ v H. tudi po 12. 7. 2006 do 6. 7. 2006, zaradi česar ji pripada regres za redni letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 605,07 EUR oziroma neto znesku 541,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje do plačila (I./2. točka sodbe). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja v plači za čas od meseca julija 2006 do meseca februarja 2007 z obračunom bruto zneskov ter plačilom davkov in prispevkov pristojnim zavodom in institucijam iz naslova pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, zahtevek za vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico za časovno obdobje od 12. 7. 2006 do 6. 2. 2007 ter izplačilom posameznih mesečnih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca (I./3. točka sodbe). Sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka sodbe). V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, da se postopek glede reintegracijskega zahtevka ter glede plačila odškodnine v bruto višini 1.026,55 EUR oziroma v neto znesku 754,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila ustavi (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe določil materialnega prava in izrecno navaja, da se zoper sklep pod II. točko izreka sodbe in sklepa ne pritožuje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče glede predpisanega subjektivnega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 15-ih dneh, za kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, pri čemer pa je lahko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožnica navaja, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je vložila svoj pisni zagovor, ki je bil dne 23. 6. 2006 tudi prebran. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje se je zagovor preložil zaradi ogleda videoposnetka na 26. 6. 2006 in na tem zagovoru se je videl posnetek pregledov, zaslišani sta bili tudi priči S.T. in S.A., zaradi izdelave fotografij in videoposnetka se je zagovor preložil na 4. 7. 2006, na katerem je bila zaslišana tudi priča I.L., svoj zagovor pa je podal tudi tožnik. S tem je tožena stranka tožniku omogočila zagovor in tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele potem, ko ni bilo več dvoma o vseh elementih dejanja, ki ga je storila tožnica in šele tedaj na zagovoru se je tožena stranka seznanila z vsemi razlogi, ki vplivajo na odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer je trenutek, od kar je tožena stranka izvedela za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, dejansko vprašanje. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer znotraj subjektivnega kot objektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v vso predloženo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki ter z vpogledom v posnetek video nadzorne kamere ter v fotografije istega posnetka ter po zaslišanju priče S.T., M.T., S.A., T.V. ter I.L., je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja ter trajanja delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do 6. 7. 2006. Ugotovilo je, da je tožena stranka podala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je zlasti na podlagi vpogledanega videoposnetka ter fotografij, ki so bile izdelane na predlog tožnice, kot to izhaja iz zapisnika o zagovoru z dne 4. 7. 2006, ugotovilo, da je tožnica dne 8. 4. 2006 ob 11:26 uri stopila v hladilno komoro, v kateri se je nahajalo meso, čez 10 sekund izstopila iz te komore, pri čemer je na videoposnetku ter fotografijah vidna večja izboklina na predelu trebuha tožnice, ki je pred vstopom v mesno komoro ni mogoče opaziti. Tožnica je tudi sama navedla, da je iz garderobe odnesla črne vrečke v svoj avto. Pritožbeno sodišče je na seji senata tudi samo vpogledalo CD s posnetim dogodkom (priloga B6) in v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Tožnica je tako 8. 4. 2006 odtujila tujo premično stvar, mesne izdelke tožene stranke, pri čemer ima kršitev znake kaznivega dejanja iz 1. točke 13. odstavka 126. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, kar pomeni, da je šlo za stvar male vrednosti, tožnica pa je izpolnila vse znake kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, saj je vzela tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, pri čemer je šlo za vrednost majhne vrednosti. Delovno sodišče je namreč na podlagi 13. člena ZPP (ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja) dolžno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pri tem je sicer sodišče vezano le na pravnomočno (obsodilno oziroma oprostilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja), sicer pa samo ugotavlja znake kaznivega dejanja, kot je bilo to v konkretnem sporu.

Glede na podane pritožbene ugovore glede (ne)pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot že navedeno 2. odstavek 110. člena ZDR določa, da v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se lahko poda odpoved v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pritožba izpostavlja zlasti subjektivni rok, pri čemer se je tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo seznanila s kršitvami potem, ko je vpogledala v videoposnetek dejanja in ko je v izogib kakršnimkoli dvomom na izrecno podan predlog tožnice izdelala fotografije (črnobele in barvne z boljšo preglednostjo) ter tudi zaslišala vse relevantne priče, ki so lahko izpovedale glede dogodka ter glede na dejstvo, da je tožnica potem, ko ji je tožena stranka na zagovoru dne 4. 7. 2006 na vpogled tudi izročila fotografije in jo pozvala, da se glede tega izjasni in je tožnica dejansko potem, ko je vpogledala slike in po zaslišanju priče I.L. na delovnem mestu kuharica, tudi podala dopolnjen zagovor, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok za odpoved pričel teči z dnem 4. 7. 2006, tako da je tožena stranka tožnici dne 11. 7. 2006 pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zagovor je namreč zadnji čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Dejstvo, da je bila tožnica klicana k svojim nadrejenim le na neformalen razgovor, kjer naj bi ji celo zaposlena pravnica S. grozila z odpovedjo pa niti ni pomembno za tek roka, saj odpoved lahko poda le zakoniti ali statutarni zastopnik delodajalca. V konkretnem primeru pa je tako pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo in tudi izredno odpoved podala osebno glavna direktorica A.I.. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče tudi navaja, da je logično tudi, da je delodajalec iz razloga, ker je pri poslovanju prihajalo do neobičajno velikih manjkov prehrambenih artiklov, izvajal različne aktivnosti in ugotavljal vzroke zanje.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče več nadaljevati delovnega delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ki je pogoj za zakonitost podane izredne odpovedi po določilih 1. odstavka 110. člena ZDR, pri čemer je tudi že sama tožena stranka v odpovedi navedla, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj tožnica ne uživa niti minimalnega zaupanja delodajalca v njeno pošteno opravljanje dela, z navedenim pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka tožnice in odločilo, da sama krije svoje, saj v postopku ni uspela. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, prav tako pa njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora.