Jedro

Stališče tožene stranke, da izpodbijana odločba ne rabi obrazložitve (glede dejanskega stanja), ker je obrazložitev vsebovala že prva odločba, ki jo je pritožbeni organ odpravil v celoti, je napačna. Obrazložitev odločbe namreč zagotavlja izvedbo poštenega postopka, ki izvira iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani odločbi Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, Ljubljana, št. 33101-47258/2017/21 z dne 22. 11. 2018 in št. 33101-47258/2017/23 z dne 17. 11. 2018, odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijanih odločb_

1. V predmetni zadevi tožnik vlaga tožbo zoper dve odločbi tožene stranke, pri čemer gre za istega tožnika, gre za eno kmetijsko gospodarstvo, gre za postopek, kjer se je opravil en nadzorni pregled in je bil ustvarjen en zapisnik, posledično pa sta bili izdani dve odločbi na različnih pravnih podlagah, ker gre za različna kmetijska ukrepa.

_Odločba št. 33101-47258/2017/21 z dne 22. 11. 2018_

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ugodila zahtevku tožnika iz zbirne vloge za ukrep/podporo VOD_ZEL za uveljavljanje zahtevkov za plačilo za ukrep kmetijsko okoljska – podnebna plačila (KOPOP za leto 2017 ), in sicer za ozelenitev njivskih površin, za 6,71 ha v višini 1.273,56 EUR (1. točka izreka). Istočasno je bilo z izpodbijano odločbo odločeno znižanje plačila zahtevka KOPOP, zaradi navzkrižne skladnosti in zaradi poračuna tekočih in preteklih sankcij (2. točka izreka), kakor je bil tudi zavrnjen zahtevek za KOPOP za POZ_KOL petletni kolobar, za POZ_NMIN Nmin analizo ter za VOD_FFSV za uporabo samo fitofarmacevtskih sredstev, ki so dovoljena na najožjih VVO (3. točka izreka).

3. Pred izdajo odločbe je tožnik dne 25. 4. 2017 pri Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) podal zbirno vlogo leto 2017 za zahtevek KOPOP, pri čemer je bila vloga v prvem odločanju zavrnjena. Po dani pritožbi pa je tožnik uspel, zaradi česar gre v tem postopku za ponovno odločanje. Ob prvič vloženi pritožbi je bila predhodna odločba s strani drugostopenjskega organa odpravljena v celoti, ker tožniku kot stranki ni bila dana pravica do izjave.

4. V ponovnem postopku je Agencija tožniku dne 26. 10. 2018 poslala poziv skupaj z navedbo vseh dejstev in okoliščin, istočasno pa je tožnika pozvala na izjavo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja stališče Agencije, da je na ta način dala stranki (tožniku) pravico do izjave in v posledici tako zadostila načelu zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz odločbe nadalje izhaja, da se je tožnik kot stranka pozivu odzval, vendar ponovno ugovarjal napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju in izvedbi postopka v času kontrole, česar pa prvostopni organ ni ponovno presojal, saj bi naj pritožbeni organ ob prvo podani pritožbi ugotovil, da je prvostopni organ s prvo odločbo dejansko stanje pravilno ugotovil, zaradi česar je ta postopek zaključen, saj je bil ustrezno izveden.

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki kot stranki postopka v pozivu na izjavo obrazložila tudi izračun znižanja plačil KOPOP ter določitev sankcij, in da kljub predlogu tožeče stranke kot stranke v postopku za zaslišanje stranke in zaslišanje kontrolorja meni, da je zaslišanje nepotrebno, saj je bilo stranki s pozivom podano obsežno pojasnilo in tako hkrati dana možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, kakor tudi o dokazih in uspehu dokazovanj. Iz odločbe v nadaljevanju izhaja stališče tožene stranke, da zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožeča stranka ni potrebno, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno, ugotovljena pa so bila tudi vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev.

6. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da tožeča stranka ob nadzoru ni bila prisotna, vendar, da je za sodelovanje pri nadzoru pooblastila A. A., da jo zastopa pri pregledu površin, kar dokazuje k zapisniku pripeto pooblastilo. Tožeča stranka je bila sicer prisotna ob zaključku zapisnika, ki ga ni želela podpisati in je nanj dala tudi svoje pripombe, vendar je bilo že s pozivom na izjavo zaslišanju stranke zadoščeno, zaradi česar tožena stranka šteje, da odklonitev podpisa zapisnika na dokazno vrednost zapisnika in na samo nadaljnjo obravnavo ne vpliva in je tako zapisnik št. 100212090/POV/1/1, z dne 14. 7. 2017, v celoti upoštevala.

7. Iz izpodbijane odločbe nadalje tudi izhaja, da je tožena stranka navedbe pritožnika pregledala, vendar ker je drugostopenjski organ pri prejšnji presoji odpravljene odločbe dejansko stanje označil za pravilno ugotovljeno, se do tega ni dodatno opredelila. Tako je tožena stranka ugotovila, da gre s stranki stranke (tožnika) v danem postopku za čezmerno prijavo za petletni kolobar, kakor tudi za min. analizo in uporabo fitofarmacevtskih sredstev, kar vse presega za več kot 50 % prijavljenih površin glede na ugotovljene površine in je zato zahtevek stranke zavrnila. Glede zneska izrečene sankcije 1.218,54 EUR pa da se bo pobotal z zneski ugodenih ukrepov.

_Odločba št. 33101-47258/2017/23 z dne 27. 11. 2018_

8. Na podlagi iste zbirne vloge je bila tožeči stranki izdana tudi odločba v zvezi z neposrednimi plačili, pri čemer je bilo ugodeno zahtevku za plačilne pravice za 7,98 ha in za zeleno komponento 8,24 ha v skupni višini 1.347,51 EUR (2. točka izreka), medtem ko so bile plačilne pravice zavrnjene za zelenjadnice (3.točka izreka), znižan pa je bil tudi zahtevek zaradi kršitev iz naslova navzkrižne skladnosti in zaradi sankcij iz leta 2014/2015/2016, prav tako pa je bila tožniku izrečena upravna kazen na ukrepu, kjer so večletne sankcije v višini 6.929,08 EUR, katere so bile znižane za 1.347,51 EUR 4.točka izreka) in istočasno določena upravna kazen (5.točka izreka) .

9. Tudi predmetna odločba je bila izdana na podlagi iste zbirne vloge, ki jo je tožnik podal dne 25. 4. 2017, in ki je bila prvotno zavrnjena, kasneje pa je tožnik s pritožbo uspel, zaradi česar je tožena stranka sedaj izdala ponovno odločbo, pred tem pa tožniku kot stranki postopka dne 9. 11. 2018 poslala poziv ter ga seznanila z vsebino in dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, s tem pa je po njenem mnenju zadostila načelu zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Iz odločbe izhaja, da tožena stranka meni, da je zaslišanje stranke nepotrebno, saj navedeno izhaja iz 188. člena ZUP, glede na to, da je dokazni postopek potekal skladno s pravili ZUP in Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), saj je bil stranki dan poziv, v katerem je bilo vse pojasnjeno in je bila stranki dana tudi možnost, da se izjavi, pri čemer je Agencija stranki v pozivu vse obrazložila.

10. Agencija/tožena stranka pa se do izvedbe kontrole na kraju samem v odločbi ni dodatno opredeljevala, ker je ministrstvo (drugostopenjski organ) ob reševanju pritožbe (zoper predhodno izdano odločbo) z odločbo dne 15. 10. 2018 potrdilo ustreznost izvedene kontrole. Iz izpodbijane odločbe enako izhaja, da tožeča stranka ob kontrolnem pregledu ni bila prisotna, da ni podpisala zapisnika, da pa je dala pooblastilo za zastopanje pri kontroli površin, zaradi česar dokazna vrednost zapisnika ni odvisna od prisotnosti in podpisa stranke na njem in se tako zapisnik v celoti upošteva. Glede ostalih navedb iz izpodbijane odločbe izhaja enako kot iz odločbe, navedene pod točkami 2-7. te obrazložitve.

11. Tožeča stranka je kot stranka postopka zoper obe odločbi podala pritožbo, katero pa je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil z odločbama številka 33101-2/2019/4 z dne 13. 2. 2019 in številka 33101-3/2019/ z dne 13. 2. 2019. _Tožbene navedbe_

12. Tožnik vlaga tožbo z dne 20. 3. 2019, saj se ne strinja z izdanima odločbama. Sklicuje se na napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ nista zaslišala njega kot stranke, kakor tudi nista izvedla predlaganih dokazov, posledično pa gre za napačno uporabo materialnega prava.

13. Tožnik v tožbi navaja, da se prvostopenjski organ v izdani odločbi ni opredelil do obsega in kvalitete posevka (repe), ki naj ne bi ustrezal prijavljeni količini v zbirni vlogi. Dodatno navaja, da je bila kultura – repa na predmetnem zemljišču posejana na podlagi predloga svetovalca, pri čemer je kulturo tudi prodal in za navedeno predložil račun, do česar se tožena stranka prav tako ni opredelila. Glede sklicevanja tožene stranke v izpodbijanih odločbah na orto foto posnetek tožeča stranka navaja, da v predmetnem postopku ni mogoče uporabiti tovrstnega dokaza, saj gre za kulturo, ki je gomoljnica in tako pridelka ni mogoče videti, prav tako pa dodaja, da se obseg obdelovalne površine ni spremenil (celoten), so se pa spremenili posamezni GERK-i. Dodatno izpostavlja, da so v času nadzora posevka, na njegovih zemljiščih potekala elektro dela, z vstavljanjem električnega kabla v zemljo, zaradi česar je bil z ene strani zemljišča na drugo stran prestavljen transformator, vendar se obseg obdelovalnega zemljišča zaradi tega ni zmanjšal. V posledici je v postopku predlagal meritve obdelovalne površine, s čimer bi dokazal dejansko stanje v naravi.

14. Glede izvedbe samega postopka pred izdajo izpodbijanih odločb tožnik dodatno izpostavlja, da so bile napake storjene že pri kontrolnem pregledu na kraju samem, saj ni bil nihče prisoten, medtem ko je bila žena tožnika v tistem trenutku na zemljišču zgolj naključno, pooblastilo za zastopanje pa je bil primoran dati za potrebe postopka, naknadno, šele avgusta meseca.

15. Dodatno izpostavlja, da gre v zapisniku tudi za vsebinske napake, saj ne kontrolor kakor tudi ne obrazložitev iz obeh odločb nista pojasnila neprimerne kvalitete in obsega pridelka, saj le-ti niso bili objektivno ugotovljeni. V postopku se namreč ni razčistilo na kak način je kontrolor izmeril posevek, pri čemer ravno zato, ker gre za posevek gomoljnice orto foto posnetek ni objektiven dokaz. Zaradi navedenega je tožnik predlagal lastno zaslišanje in tudi zaslišanje kontrolorja B. B., istočasno pa predlagal tudi dokaz z izvedencem, ki bi ugotovil dejansko obdelovalno površino. Sodišču tako predlaga, da se obe odločbi odpravita in vrneta toženi stranki v ponovni postopek.

_Navedbe tožene stranke_

16. Tožena stranka je dne 9. 4. 2019 podala odgovor na tožbo, pri čemer je navedla, da se ji zdi nepotrebno zaslišanje delavcev Elektra, saj v postopku ni bilo dvoma, da se navedena dela izvajajo na zemljiščih tožnika. Izpostavlja, da bi tožnik moral vse spremembe, ki so se dogajale na zemljišču, tudi če gre za višjo silo, sporočiti v register kmetijskih gospodarstev kot tudi organu prve stopnje. Dodatno pa je izpostavil, da pričo C. C., ki ga tožnik predlaga za zaslišanje šteje kot neverodostojno, zaradi česar je organ ni zaslišal, glede na to, da priča lahko pove zgolj o končnem pridelku.

17. Tožba je utemeljena.

18. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik podal vlogo za dva kmetijska ukrepa, in sicer za KOPOP in za neposredna plačila za leto 2017. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožnik posadil repo, torej kulturo, ki je bila v zbirni vlogi navedena, in da so na pregledanem zemljišču potekala elektro dela, sporna pa je količina posejanega oziroma obseg posevka na zemljiščih vlagatelja.

19. Med strankama prav tako ni sporno, da je bil kontrolni pregled s strani tožene stranke opravljen dne 14. 7. 2017, kakor tudi, da tožnik v postopku ni bil zaslišan kljub temu, da je to večkrat zahteval, prav tako pa tudi niso bili izvedeni vsi drugi predlagani dokazi, ker je tožena stranka izvedbo teh dokazov štela za nepotrebne, in ker je štela, da je bila pravica do zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP tožniku dana že s samimi pozivom na izjavo.

20. Med strankama prav tako ni sporno, da se tožnik z zapisnikom pregleda ni strinjal, in da ga tudi ni podpisal, ter da je na vsebino zapisnika podal pripombe.

21. Med strankama pa je sporno, kdaj je bilo podano pooblastilo za zastopanje tožnika kot stranke v postopku, kakšna je količina oziroma obseg posevka repe, ki je bila navedena v zbirni vlogi, kakor tudi, na kak način je tožena stranka ugotovila količino posevka.

22. V obravnavni zadevi je predmet sodne presoje zakonitost odločitve prvostopenjskega organa, izdane odločbe v postopku nadzora izvajanja dveh kmetijskih ukrepov, za katera je tožnik podal zbirno vlogo.

23. Sodišče je tako v postopku pred začetkom vsebinske presoje zadeve že po uradni dolžnosti dolžno preveriti tudi ustreznost in zakonitost izvedenega postopka.

24. Med strankama ni sporno, da tožena stranka ni izvedla kontradiktornega postopka, torej, da ni niti zaslišala tožnika kot stranke postopka niti ni izvedla predlaganih dokazov, in da tožeča stranka tako ni imela možnosti navesti vseh pravno relevantnih dejstev, predlagati dokazov, ki bi lahko imeli vpliv na odločitev, ter da razlogov za svojo odločitev tudi ni navedla v izpodbijanih odločbah.

_Glede obrazložitve izpodbijanih odločb_

25. Stališče tožene stranke, da izpodbijana odločba ne rabi obrazložitve (glede dejanskega stanja), ker je obrazložitev vsebovala že prva odločba, ki jo je pritožbeni organ odpravil v celoti, je napačna. Obrazložitev odločbe namreč zagotavlja izvedbo poštenega postopka, ki izvira iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

26. Upravna odločba mora biti, v skladu z 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), obrazložena. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti odločba obrazložena, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.1 Sodišče ugotavlja, da obe izpodbijani odločbi takih sestavin nimata. Torej ne dokazov, ki jih je organ upošteval, ne razlogov zakaj ni sprejel dokaznih predlogov stranke in tudi zakaj ni izvedel zaslišanja stranke, kakor tudi ne razlogov, ki so organ vodili v odločitev kot jo je sprejel. Navedba organa, da je bilo dejansko stanje pojasnjeno že v prvi odločbi, ki je bila po pritožbi v celoti odpravljena, ne more nadomestiti obrazložitve v izpodbijani odločbi, saj odpravljena odločba nima nikakršnih pravnih učinkov, prav tako pa tudi ni predmet presoje po vloženem pravnem sredstvu. Nekoliko je navedeno napako želel korigirati organ druge stopnje v drugostopenjski obrazložitvi, ki pa se kljub vsemu ni opredelil do napak v postopku na katere je opozoril tožnik v pritožbi. Tudi, če organ sprejme nepodpisan zapisnik kot dokaz, se mora do navedb stranke, ki jih je stranka uveljavljala kot napake v postopku in so razvidne iz zapisnika, v odločbi opredeliti do te mere, da stranka po prejemu odločbe lahko poda učinkovito sodno varstvo. Navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da dokazna vrednost zapisnika ni odvisna od podpisa stranke sicer drži, vendar navedeno ne pomeni, da se tožena stranka kot organ, ki vodi postopek ne rabi opredeliti do vsebine zapisnika in do s tem v zvezi podanih pripomb stranke v postopku, ki jih je podala na zapisnik. Navedeno prav tako ne pomeni, da je organ razbremenjen opraviti presojo vsakega izmed predlaganih dokazov posebej in nato na podlagi vseh dokazov skupaj opraviti oceno dejanskega stanja in konkretizirano pojasniti svojo odločitev na način, da se lahko stranka v postopku do navedb in ugotovitev organa izjasni, v skladu s pravili poštenega postopka.

27. Tožena stranka se v obrazložitvi prav tako ni opredelila do danega pooblastila oziroma do datuma, ko je bilo pooblastilo dejansko posredovano toženi stranki (še posebej glede na razlike glede danega pooblastila, ki izhajajo iz vsebine zapisnika). Na ta način je tožeči stranki onemogočeno vložiti učinkovito pravno sredstvo in gre tako v posledici za kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katerega med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

28. Sodišče tako pripominja, da morajo biti iz obrazložitve upravnega akta okoliščine in podlaga za odločitev organa konkretizirane v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bo morala tožena stranka argumentirano pojasniti zakaj ni zaslišala tožnika in izvedla vseh predlaganih dokazov. Torej ne samo z navedbo, da priča C. C. ni verodostojna priča, temveč mora navesti zakaj oziroma iz kakšnih utemeljenih razlogov jo organ šteje za neverodostojno. Organ mora prav tako argumentirano pojasniti zakaj ni želel zaslišati kontrolorja, ki je opravljal nadzorni pregled, kakor tudi ni pojasnil na kak način je bila ugotovljena količina posevka oziroma ali je posevek repe bil v trenutku opravljanja nadzora na zemljišču sploh opravljen.

29. Sodišče pojasnjuje, da je v tovrstnih postopkih bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge, to je, da se vsi prijavitelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o prejemu podpore/ukrepa iz javnih sredstev. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa.2

30. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Obrazloženost odločbe je namreč bistveni del pravice do poštenega postopka, ki jo tožniku zagotavlja 22. člen Ustave. Z njo je upravni organ dolžan na konkreten način in z zadostnimi argumenti opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejel svojo odločitev. Pri tem ni nujno, da je odgovor na vsak argument stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je organ seznanil z argumenti stranke, in da jih je obravnaval, kljub temu pa mora odgovoriti na navedbe stranke, ki so dopustne in dovolj argumentirane, kar je bilo v danem primeru izkazano, da se je do njih mogoče opredeliti, ki niso očitno neutemeljene, in ki za odločitev, ob razumni presoji upravnega organa, niso nepomembne. Za zagotovitev pravice do poštenega postopka, kot tudi za zagotovitev zaupanja v delo upravnega organa je namreč velikega pomena, da stranka še posebej, če njenem zahtevku ni bilo ugodeno lahko spozna, da se je organ z njenimi argumenti seznanil in jih obravnaval, in da ne ostane v dvomu ali jih morda ni enostransko prezrl. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

_Glede zaslišanja stranke_

31. 9. člen Zakona o upravnem postopku (ZUP) določa, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V ta namen mora na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek stranki na ustni obravnavi ali izven nje pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti tudi, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem (4. točka). Ustna obravnava mora biti razpisana vselej, če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence (prvi odstavek 154. člena ZUP).

32. Iz navedenih določb izhaja, da mora uradna oseba na zahtevo stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah neposredno pred uradno osebo in v samem postopku predlaga dokaze, zaradi česar vsekakor ni dovolj zgolj poziv na izjavo, kot je to storila tožena stranka, saj s pozivom ni zagotovljena kontradiktornost postopka. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in tudi izhaja iz določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). 9. člen ZUP-a jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke tako temelji na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU. Načelo zaslišanja stranke tako daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.3 Načelo zaslišanja stranke velja tudi v postopku na drugi stopnji, če se pred organom druge stopnje izvaja ugotovitveni postopek ter navaja za odločitev pomembna dejstva.

33. Uradna oseba mora na razpisano ustno obravnavo istočasno povabiti vse stranke postopka in na ta način stranki postopka omogočiti, da osebam, ki so zaslišane, v dokazne namene postavi vprašanja. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi preko postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke in zagotavlja stranki postopka pravico do izjave tudi do obremenilnih dokazov in prič, kar je pomembno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Še posebej navedeno velja, če se stranka z ugotovitvami uradnega zapisnika ni strinjala, pri čemer je pritrditi toženi stranki, da gre za enega izmed vseh izvedenih dokazov, vendar mora imeti stranka v postopku možnost dokazovanja izpodbijati vsebino zapisnika z drugimi dokazi, kar je v predmetnem postopku tudi predlagala z zaslišanjem prič in izvedbo dokazov z izvedencem, do česar se tožena stranka v ničemer ni opredelila. Če stranka zaslišanim osebam namreč ne more postavljati vprašanj, ker ustna obravnava ni bila razpisana, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v upravnem postopku preuranjeno, morebiten očitek o nedovoljenih tožbenih novotah pa je vprašljiv. Tako v upravnem postopku ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino odločitve in načinom izračunov, temveč je stranki treba dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe pred samim organom, da se na samem naroku sooči z vsemi dokazi in tudi z izjavami zaslišanih prič, v nasprotnem gre namreč za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi katere je treba odločbo prve stopnje odpraviti in ustrezno dopolniti postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP) ter s tem odpraviti ugotovljeno kršitev. Zgolj dajanje pripomb na zapisnik, kot je to naredil tožnik in seznanitev oziroma poziv na izjavo s strani organa, ne pomeni postavljanja vprašanj osebam, zaslišanih v dokazne namene. Takšno stališče je v sklepu X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2019 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.

34. Po mnenju sodišča je tožnik v predmetnem postopku kot stranka upravnega postopka navedel pomembna dejstva, ki bi jih bilo treba v postopku razjasniti, pa organ tega ni storil. 35. Tožena stranka je tako z odklonitvijo zaslišanja tožeče stranke in prič kršila pravico do kontradiktornosti postopka in s tem določila ZUP. Pri tem pa sodišče posebej izpostavlja, da iz izpodbijane odločbe manjka obrazložitev dejanskega stanja s konkretizacijo, manjka opredelitev do navedb in pripomb iz zapisnika, manjka opredelitev do pooblastila kdaj in na kak način je bilo dano in zakaj je bilo dano kasneje (kar izhaja iz listin upravnega spisa), pri čemer navedba tožene stranke, da vse navedeno izhaja iz prve odločbe, ki je bila v celoti odpravljena, ni ustrezna, saj je bila prva odločba odpravljena v celoti in se tako tožena stranka ne more sklicevati niti na obrazložitev iz prve odločbe, niti na poziv, saj mora imeti vsaka stranka v postopku možnost seznaniti se z vsebino dejansko izdane odločbe zato, da lahko vloži ustrezno pravno sredstvo oziroma pripravi svoj odgovor na navedbe organa.

36. Sodišče pa glede na vsebino izpodbijane odločbe zaradi nadaljnjega vodenega postopka še pripominja, da s strani tožene stranke v odločbi manjka navedba in opredelitev do čezmerne prijave, manjka navedba GERK-a na katerega se nepravilnost nanaša, manjka obseg čezmernosti glede na prijavo (koliko je ugotovljena površina manjša od prijavljene, kar prav tako izpostavlja tožnik v tožbi), torej _razlika_ med prijavljeno in ugotovljeno površino posevka in način, kako je bila ta razlika ugotovljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ali je bila poljščina repa dejansko posejana, v kolikšnem obsegu posevka ni bilo glede na prijavo v zbirni vlogi oziroma ali ga sploh ni bilo.

37. Iz izpodbijanih odločb manjka tudi obrazložitev na kakšen način je bil kršen standard ohranjanja krajinskih značilnosti, katera invazivna vrsta (ime) je bila na zemljišču in v kolikšnem obsegu površine ter na kakšen način je bilo ugotovljeno, da ta površina presega 3 % (glede na vsebino zapisnika) in na kak način je tožena stranka dobljene in ugotovljene odstotke znižanj izračunala, kar vse je treba v odločbi konkretizirano pojasniti. Tako ne zadošča obrazložitev tožene stranke in razlogi zavrnjenih zahtevkov tožeče stranke ter navedba o dejstvih in ugotovitev dejanskega stanja in dokazov v pozivu, ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki pred izdajo odločbe, saj mora biti vse navedeno jasno iz odločbe organa, ki ga izdaja. Vse navedeno je namreč temelj pravil poštenega postopka, ki morajo biti spoštovana tudi v upravnem postopku. Razlogi morajo biti v odločbi organa navedeni iz razloga, ker poziv, ki ga tožena stranka poda stranki ni predmet izpodbijanja, temveč je to odločba.

38. Ker upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni razpisal ustne obravnave, glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZUP4 in ni omogočil tožeči stranki kot stranki postopka, da neposredno zastavlja vprašanja zaslišanim pričam oziroma da sami tožeči stranki omogoči zaslišanje pred organom, je sodišče zaradi kršitve pravil postopka tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje (3. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ navedeno kršitev odpraviti in odločbo, v skladu z 214. členom ZUP, ustrezno obrazložiti.

39. V ponovnem postopku bo moral organ opraviti ustno obravnavo in nanjo povabiti tako tožečo stranko, kakor tudi kontrolorja in predlagane priče, s katerimi tožnik izpodbija odločitev organa, kakor tudi obrazložiti dokaze, na katerih bo temeljil izdajo nove odločbe. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku, upoštevaje tudi predložena listinska dokazila do katerih se bo moral organ v novi odločbi opredeliti, in sicer upoštevati vsak dokaz posebej in nato, v skladu s pravili upravnega postopka, na podlagi vseh dokazov skupaj, podati svojo odločitev in ponovno odločiti ter se opredeliti tudi do vsebinskih ugovorov tožnika, ki jih je podajal ves čas postopka, tudi glede količine posevka, kvalitete posevka, predloženega računa.

40. Pri navedenem sodišče še pripominja, da tudi če bi tožnik posevek izvedel v mesecu juliju, kot to navaja drugostopenjski organ in bi kasneje svojo kulturo prodal v času, ko bi to bilo primerno, je tudi takšno okoliščino potrebno razjasniti, saj ukrep kmetijske politike ne pomeni, da ga prejemnik ne more izvajati skozi vse leto, torej tudi da posevek izvede v mesecu juliju, kar bi celo po navedbah drugostopenjskega organa bilo primerno, glede na kulturo posevka.

41. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih odločb ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi kršitev pravil postopka ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

42. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt je, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženki, saj tožnika v postopku zastopa odvetnik.

43. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 387. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10.11.2004. 2 Tako sodbe VSRS X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015 in X Ips 360/2015, vse z dne 5. 4. 2017. 3 Komentar ZUP-a, 2004, stran 86. 4 Po navedeni določbi mora upravni organ vselej razpisati ustno obravnavo v zadevah, v katerih je treba zaslišati priče.