Jedro

Pobotanje tožnikove terjatve iz naslova regresa za letni dopust s terjatvijo tožene stranke iz naslova preveč izplačanih plač je nedopustno glede na določbo 3. odstavka 136. člena ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi odpovedi je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 2008 v neto znesku 551,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 in za leto 2009 v neto znesku 569,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2005 v znesku 492,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2005, za leto 2006 v neto znesku 512,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 in za leto 2007 v neto znesku 512,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 81,55 EUR v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje (točka III izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (sodba na podlagi odpovedi se nanaša na točko II izreka) in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožniku za leto 2008 iz naslova osebnih dohodkov pripadal znesek 6.979,65 EUR, izplačan pa mu je bil znesek 8.446,32 EUR, kar pomeni, da tožnik toženi stranki iz naslova preveč izplačanih osebnih dohodkov za leto 2008 dolguje znesek 1.466,67 EUR, kar presega vtoževani znesek regresa za letni dopust za leto 2008. Podobno je tožnik tudi za leto 2009 prejel 1.234,93 EUR preveč izplačanih osebnih dohodkov. Tožena stranka je tožniku regres za letni dopust za leti 2008 in 2009 obračunala in izplačala na ime prejemkov iz OD namesto regresa, zato tožniku ne dolguje ničesar in mu tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbene navedbe o tem, da je tožnik regres za letni dopust za leto 2008 in 2009 prejel v obliki plače, kakor tudi navedbe o višini pripadajočih in izplačanih plač za navedeni leti predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Tožena stranka je te navedbe prvič podala šele v pritožbi, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Prvi odstavek 337. člena ZPP namreč določa, da sme pritožnik v pritožbi navajata nova dejstva in predlagati nove dokaze, le če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenega zatrjevanja, da je tožnik regres za letni dopust za leti 2008 in 2009 že dobil izplačan v obliki plače. Sicer pa je pritožbena navedba o tem, da je tožena stranka regres za letni dopust izplačevala v obliki plače povsem neprepričljiva. Nelogično bi bilo, da bi delodajalec obveznost plačila regresa za letni dopust, ki je obremenjena zgolj z obračunom dohodnine nadomestil z izplačilom v obliki plače, pri kateri je potrebno obračunati tudi prispevke.

Pritožbene navedbe je možno razumeti tudi tako, da tožena stranka smiselno uveljavlja, da je tožnikovo terjatev iz naslova regresa za letni dopust pobotala s svojo terjatvijo iz naslova preveč izplačanih plač. Vendar pa je takšno pobotanje nedopustno glede na določbo 3. odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta namreč določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.

Glede na to, da vse tožbene navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 2009, ne glede na to, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. 9. 2009. Glede na določbo 2. odstavka 162. člena ZDR v zvezi z 4. odstavkom 131. člena ZDR, bi bil tožnik zgolj do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009 upravičen le v primeru, če bi tožnik v tem letu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki sklenil delovno razmerje z drugim delodajalcem. Tožena stranka česar takega v odgovoru na tožbo ni zatrjevala in to tudi ne izhaja iz nobene od listin v spisu, zato je tožnik upravičen do celotnega regresa za letni dopust in ne le do 9/12, kot zmotno meni tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževani regres za letni dopust za leti 2008 in 2009. Dosojena neto zneska namreč ustrezata bruto zneskom, ki so določeni v Kolektivni pogodbi o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008). V skladu z 21. členom KPPI regres za letni dopust v letu 2008 znaša najmanj 665,00 EUR, regres za letni dopust v letu 2009 pa najmanj 686,00 EUR, kar sta seveda bruto zneska.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbeno uveljavljeni razlogi predstavljajo nedopustno novoto in da niso podani pritožbeni razlogi, na katere drugostopenjsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.