Jedro

ZDR-1 v tretjem odstavku 200. člena delavcu ne daje možnosti neposrednega sodnega varstva zoper preklic oziroma razveljavitev vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Za zavarovanje oziroma uveljavitev svojih pravic iz delovnega razmerja, v konkretnem primeru ohranitev v veljavi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledic, ki iz nje izhajajo, bi torej tožnica morala svojo zahtevo, ki jo uveljavlja s tožbo v tem sporu, najprej uveljavljati pri toženki v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, šele potem pa bi lahko uveljavljala varstvo svojih pravic pred sodiščem. Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v nadaljnjem 30-dnevnem roku. Iz trditev strank in dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi tožnica na toženko naslovila pisno zahtevo na izpolnitev obveznosti in priznanje pravic po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je že učinkovala, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja procesne predpostavke tožničino tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje je v posledici kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP) zaradi neobstoja procesne predpostavke neutemeljeno o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (354. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.020,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep toženke o razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 12. 2022 nezakonit in se razveljavi. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.085,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen ugovor, da tožnica nima pravnega interesa za predmetno tožbo, s katero zahteva ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa o razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnici je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2023, kar potrjuje pomanjkanje pravnega interesa. Prvostopenjsko sodišče je v drugem individualnem delovnem sporu že odločilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana zakonito. Nadalje meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči zato, ker tožnica v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1 ni izkoristila notranje poti pri delodajalcu, ki je v primeru nedenarnih terjatev, za kar gre v konkretnem primeru, procesna predpostavka za sodno varstvo. V primeru zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker se je sodišče prve stopnje spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je bila odpoved iz poslovnega razloga tožnici s strani tedanjega direktorja (njenega moža) podana nezakonito, saj je temeljila na fiktivnem odpovednem razlogu z izključnim ciljem pridobitve premoženjske koristi tožnici na škodo toženke, zato je novi direktor toženke, ko se je seznanil z nezakonitim ravnanjem nekdanjega direktorja, moral nemudoma ukrepati in zavarovati koristi toženke, zaradi česar je sprejel izpodbijani sklep, s katerim je razveljavil prej navedeno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Direktorja toženke namreč zavezujejo določbe Zakona o gospodarskih družbah, ki mu med drugim nalagajo dolžnost, da pri opravljanju svojih nalog ravna v dobro družbe in s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. člen ZGD-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže tožbo, podredno izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da če bi se izredna odpoved izkazala za nezakonito, ima nedvomno podan pravni interes, da se razveljavi sklep o razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ji v tem primeru delovno razmerje ne bi prenehalo na podlagi izredne odpovedi, pač pa na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka je izpodbijani sklep izdala zgolj iz razloga, da bi se nezakonito izognila plačilu zakonsko pripadajoče odpravnine. Enostranski preklic odpovedi pogodbe pomeni ravnanje v zvezi z veljavnostjo pogodbe o zaposlitvi. Gre za presojo veljavnosti izjave volje v zvezi z obstojem delovnega razmerja. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa spregledalo, da za vodenje tega spora ni izpolnjena procesna predpostavka.

6. Tožnica je s tožbo uveljavljala sodno varstvo zoper sklep toženke z dne 22. 12. 2022, s katerim je ta razveljavila podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 12. 2022. Sodišče prve stopnje je ugodilo njenemu zahtevku, da je sklep toženke o razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonit in se razveljavi. Kot je sicer pravilno pojasnilo, pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi po vročitvi veže obe pogodbeni stranki, ki lahko le z dogovorom oziroma soglasjem odpravita učinke enostranske odpovedi. Toženka se učinkom vročene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogla izogniti zgolj s tem, da je tožnici naknadno izdala sklep o razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - drugačno stališče toženke (s sklicevanjem na fiktivnost odpovednega razloga in izpostavljanjem dolžnosti direktorja po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah) je materialnopravno zmotno. Enostranski preklic oziroma razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi po njeni vročitvi nima pravnih učinkov.

7. Vendar pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, ker tožnica varstva svojih pravic predhodno ni uveljavljala po notranji poti pri toženki, kar predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo. Navedeni pritožbeni očitek ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP,1 saj izostanek uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu oziroma dejstvo, da ta procesna predpostavka za vložitev tožbe ni podana, še ne pomeni, da gre spor, ki ne spada v sodno pristojnost. Procesna predpostavka z obveznim predhodnim postopkom pri delodajalcu le onemogoča vsebinsko odločanje sodišča (če ni podana), ne pomeni pa, da odločanje o zadevi sploh ne spada v pristojnost sodišča. 8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v tretjem odstavku 200. člena delavcu ne daje možnosti neposrednega sodnega varstva zoper preklic oziroma razveljavitev vročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Za zavarovanje oziroma uveljavitev svojih pravic iz delovnega razmerja, v konkretnem primeru ohranitev v veljavi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledic, ki iz nje izhajajo, bi torej tožnica morala svojo zahtevo, ki jo uveljavlja s tožbo v tem sporu, najprej uveljavljati pri toženki v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, šele potem pa bi lahko uveljavljala varstvo svojih pravic pred sodiščem. Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v nadaljnjem 30-dnevnem roku. Iz trditev strank in dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi tožnica na toženko naslovila pisno zahtevo na izpolnitev obveznosti in priznanje pravic po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je že učinkovala, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja procesne predpostavke tožničino tožbo zavreči. 9. Sodišče prve stopnje je v posledici kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP) zaradi neobstoja procesne predpostavke neutemeljeno o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (354. člen ZPP).

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Zaradi posledičnega neuspeha v zadevi je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške postopka (154. člen ZPP). Toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT) po priglašenem stroškovniku pripadajo naslednji stroški: po tar. št. 16/1 300 točk za odgovor na tožbo, po tar. št. 43/4 20 točk za prošnjo za preklic in preložitev naroka, po tar. št. 16/2 450 točk (2 x 225) za dve pripravljalni vlogi, po tar. št. 16/3a 300 točk za zastopanje na prvem naroku, po tar. št. 16/3b 150 točk za zastopanje na drugem naroku, po prvem odstavku 6. člena OT 150 točk urnine, kar skupaj znaša 1.370 točk. V skladu z 11. členom OT je upravičena še do 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % materialnih stroškov od presežka nad 1000 točk, kar znaša 23,7 točke, torej skupaj 1.393,7 točke, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 836,22 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.020,19 EUR. Višji priglašeni stroški toženki glede na OT ne pripadajo. Pritožbeno sodišče ji ni priznalo stroškov za sestanek s stranko, pregled dokumentacije in vročanje stranki, ker so ti zajeti v že priznanih stroških, zato ni podlage, da se jih upošteva kot samostojno storitev. Prav tako stroškov zastopanja na mediacijskem srečanju ni mogoče šteti kot stroškov, ki bi bili potrebni za sodni postopek.2

12. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP in drugim odstavkom 165. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje OT in 155. člen ZPP, toženki priznalo naslednje pritožbene stroške: 375 točk za pritožbo (tar. št. 16/4) ter 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Za priznanje višje priglašenih stroškov ni podlage glede na OT. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. z odločbami Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 462/2007, VIII Ips 144/2009 in VIII Ips 145/2009. 2 Prim. Pdp 656/2015, Pdp 370/2021, Pdp 645/2021.