Jedro

Besedni zapis določb prvega in drugega odstavka 498. člena ZGD-1 jasno poudarja, da je za prekvalifikacijo posojila v kapitalskega ključno, da v vlogi posojilodajalca nastopa družbenik (prvi odstavek) oziroma da družbenik tretji osebi (posojilodajalcu) zagotovi zavarovanje za posojilo, ki ga tretji zagotovi družbi (drugi odstavek). Nobena od predpostavk v obravnavanem primeru ni uresničena.

Posojilo je zagotovila družba, ki ni družbenica posojilojemalke (čeprav so bili družbeniki posojilojemalke in posojilodajalke iste osebe).

Namenska razlaga lahko določa le pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga ima pravno določila in ne more spreminjati oziroma širiti zunanje meje zakonske določbe, torej razširjati njene veljavnosti na tretje osebe, ki niso družbeniki družbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki za plačilo 29.461,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2014 dalje." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.269,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka."

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.727,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožnice za plačilo 29.461,87 EUR s pripadajočimi obrestmi proti toženki (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 1.713,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v obravnavani zadevi v stečajnem postopku nad toženko zahtevala vračilo danega posojila na podlagi dne 9. 2. 2011 sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima stranka. Toženka je ugovarjala, da gre za kapitalsko posojilo po 498. členu ZGD-1, saj so bili družbeniki obeh pravdnih strank v času sklenitve posojilne pogodbe in aneksov o podaljšanju roka vračila iste osebe(1), pri čemer so bili aneksi sklenjeni leta 2013, ko je bila toženka finančno v kritičnem stanju(2) in je bil zadnji aneks sklenjen 6. 12. 2013, le mesec dni pred začetkom stečajnega postopka nad toženko 21. 1. 2014. 6. V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je posojilo tožnice (oziroma anekse, s katerimi se je posojilo podaljševalo) mogoče obravnavati kot kapitalsko posojilo v smislu določbe 498. člena ZGD-1 - posojilo, ki ga imetnik deležev (družbenik) zagotovi družbi namesto lastnega kapitala v trenutku, ko je družba v slabem finančnem stanju in potrebuje lastni kapital. 7. Po prvem odstavku 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku (ali postopku prisilne poravnave). Tako posojilo se v stečajnem postopku (ali postopku prisilne poravnave) šteje za premoženje družbe. Tretja oseba, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dala posojilo in ji je družbenik dal zavarovanje za vračilo posojila ali se je k temu družbenik zavezal kot porok, lahko v stečaju ali postopku prisilne poravnave zahteva le izplačilo razlike, ki je ni dobila ali je ne bi dobila iz naslova zavarovanja ali poroštva (drugi odstavek). Določbe 498. člena ZGD-1 veljajo tudi za druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila (tretji odstavek 498. člena ZGD-1). Osrednji element za obravnavo posojila kot lastnega kapitala je v tem, da družbeniki samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo, vendar v kriznih obdobjih prevzemajo tveganje, da če bo družba prišla v stečaj (ali prisilno poravnavo), bodo zanje veljale posledice po 498. členu ZGD-1 - tako posojilo se bo obravnavalo kot lastniški kapital. 8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče z razlago določila 498. člena ZGD-1 prekoračilo njegov pomen, saj je razširilo njegovo vsebino na osebe, ki niso družbeniki družbe. Za kapitalsko posojilo se lahko šteje le tisto posojilo, ki ga družbi da družbenik (prvi odstavek). Tretje osebe kot posojilodajalce je dopustno obravnavati enako kot družbenika le, če je v gospodarskem smislu enako, kot da bi posojilo dal družbi sam družbenik. Enako se sicer obravnavajo tudi posojila, ki jih družbi sicer neposredno ne zagotovi imetnik deležev, temveč tretje osebe, vendar pa jim imetnik deležev zagotovi zavarovanje (drugi odstavek). Vendar se ne šteje, da gre za kapitalsko posojilo, kadar tretji ni izkoristil pravice zahtevati zavarovanje oziroma pravice odpovedi pogodbe in vračila danega posojila. Besedni zapis določb prvega in drugega odstavka 498. člena ZGD-1 torej jasno poudarja, da je za prekvalifikacijo posojila v kapitalskega ključno, da v vlogi posojilodajalca nastopa družbenik (prvi odstavek) oziroma da družbenik tretji osebi (posojilodajalcu) zagotovi zavarovanje za posojilo, ki ga tretji zagotovi družbi (drugi odstavek). Nobena od predpostavk v obravnavanem primeru ni uresničena. Posojilo je zagotovila družba, ki ni družbenica posojilojemalke (toženke). Prav tako ni podlage za subsumpcijo pod določbe drugega odstavka 498. člena ZGD-1. Za to bi šlo le, če bi družba dala posojilo v vlogi tretje osebe tako, da bi družbenik tem družbam kot posojilodajalcem zagotovil zavarovanje (ali poroštvo) za posojila.

9. Pri tem velja dodati, da tretji odstavek 498. člena ZGD-1 ne širi kroga naslovnikov zakonske določbe oziroma ne širi učinkov 498. člena ZGD-1 v personalnem smislu, temveč se nanaša le na vsebinsko presojo posla, ki ima podoben učinek kot posojilo(3). Tretji odstavek 498. člena ZGD-1 ne širi posledic kapitalskega posojila na primere, ko je tretja oseba (ki ni prejela zavarovanja ali poroštva družbenika) družbi zagotovila posojilo(4), temveč ureja le primere, ki gospodarsko ustrezajo posojilu (širi posle) - pravne posle, ki imajo enak ekonomski učinek kot posojilo, izenačuje z zagotovitvijo posojila družbi. Po gospodarski strani je namreč že zagotovitev zavarovanja ali jamstva tretjim za njihova posojila družbi blizu pravnim dejanjem, ki v gospodarskem smislu predstavljajo posojilo v smislu tretjega odstavka. Vendar ta položaj zakon ureja posebej (v drugem odstavku) ravno zaradi udeležbe tretjih oseb.

10. Jezikovna razlaga je prva stopnja, s katero se določi možni besedni pomen pravnega pravila in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti(5). V tem primeru to pomeni, da je zakonodajalec jezikovni okvir 498. člena ZGD-1 omejil na družbenike družbe oziroma tretje osebe, ki jim je družbenik dal zavarovanje ali poroštvo. Namenska razlaga lahko pri tem določa le pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga ima pravno določila(6) in ne more spreminjati oziroma širiti zunanje meje zakonske določbe(7) - razširjati njene veljavnosti na tretje osebe, ki niso družbeniki družbe. Uporabe 498. člena ZGD-1 torej v obravnavanem primeru ni mogoče razširiti na tožnico, ki ni družbenica toženke, niti v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bilo posojilo dano zato, ker bi ji družbenik dal zavarovanje za vračilo posojila ali se k temu zavezal kot porok. Posledično instituta kapitalskega posojila ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru.

11. Ker je pritožbeno sodišče zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za kapitalsko posojilo, saj posojila ni zagotovil družbenik (oziroma tretja oseba, kateri bi družbenik zagotovil zavarovanje oziroma poroštvo) je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. točka 358. člena ZPP).

12. Zaradi spremembe sodbe je moralo sodišče druge stopnje na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora toženka v roku 15 dni povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je tožnici stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov, skladu z odvetniško tarifo in načelom potrebnosti, in sicer je za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo nagrado za postopek v višini 640,90 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 591,60 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV, skupaj z zneskom sodne takse (741,00 EUR) znaša 2.269,05 EUR.

14. Za pritožbeni postopek pa je priznalo nagrado za postopek v višini 788,80 EUR (tar. št. 3210) in pavšalni znesek PPT stroškov (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 986,74 EUR. Stroški pritožbenega postopka (skupaj s sodno takso v višini 741,00 EUR) tako znašajo 1.727,74 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Družbeniki tožnice (posojilodajalke) so bili iste fizične osebe kot pri toženki (posojilojemalcu) - družbenik toženke je kot direktor tožnice sklenil posojilno pogodbo s tožnico.

Op. št. (2): Konec leta 2013 je imela toženka preneseno izgubo v višini 71.625.00 EUR, čisto izgubo poslovnega leta 1.216.496,00 EUR in bilančno izgubo 1.288.119,22 EUR ter negativni kapital v višini minus 982.413,00. Op. št. (3): Za uporabo tretjega odstavka 498. člena ZGD-1 je potrebno ugotoviti gospodarsko jedro posojila (tako tudi B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, str. 138).

Op. št. (4): Da se 498 člen ZGD-1 ne navezuje na posojila, ki bi jih družbi dale tretje osebe smiselno izhaja tudi iz pravne teorije, po kateri je smisel drugega odstavka v tem, da se pritegne k odgovornosti družbenik, ki je dal tretji osebi zavarovanje ali jamstvo za posojilo in se s tem izognil obveznosti zagotoviti družbi lastni kapital. Po gospodarski strani je zagotovitev zavarovanja ali jamstva zelo blizu drugim pravnim dejanjem v smislu tretjega odstavka. Vendar jo zakon ureja posebej zaradi udeležbe tretjih oseb (glej B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, str. 134, 137).

Op. št. (5): M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, 2011, str. 369 Op. št. (6): ibid. Op. št. (7): če v pravnem besedilu ni opore, kako naj ga razumemo, ne moremo govoriti o razlagi zakona. Razlagalec mora iskati merila za namen pravnega pravila v samem pravnem besedilu. ibid. str. 398