Jedro

Ko sodišče odloča o utemeljenosti ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe, mora obstoj in utemeljenost ugovornega razloga, ki ga v konkretnem primeru uveljavlja dolžnik, preizkušati v okviru dovoljene izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. I 417/2010 z dne 23. 11. 2010 razveljavilo, razveljavilo tudi vsa do sedaj opravljena izvršilna dejanja, upnikov predlog za izvršbo in izvršbo v zavarovanje pa zavrnilo. Odločilo je, da mld. upnica sama nosi svoje stroške.

V pravočasni pritožbi upnica specificira dolžnikov dolg do leta 2009 ter nadalje navaja, da je od 1. 1. 2010 dolžnik kot redno preživnino plačal 10 obrokov po 206,45 EUR in en obrok po 208, 93 EUR. Pri tem pa ni plačan obrok za mesec september 2010, prav tako pa od 1. 4. 2010 dolžnik ni upošteval revalorizacije iz 206,45 EUR na 208,93 EUR. V letu 2011 dolžnik ni plačal preživnine za mesec maj ter v aprilu ni upošteval revalorizacije iz prej določene 208,93 EUR na 212,27 EUR. Meni, da ni utemeljen sklep, da upnica sama nosi svoje stroške, saj dolžnik ni v celoti poravnal zapadle preživnine. Navaja še, da ni dobila zahtevanih zakonskih zamudnih obresti.

Dolžnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam upnice ter izkazuje plačilo preživnine za mesec maj 2011. Pritožba je utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), saj sklepa sodišča prve stopnje v I. točki izreka ni mogoče preizkusiti, ker nima vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljenost dolžnikovega ugovora v zvezi z ugovorno uveljavljenim razlogom prenehanja upnikove terjatve zaradi poplačila in posledično razveljavitev sklepa o izvršbi ter zavrnitev predloga za izvršbo v celoti, utemeljevalo zgolj z ugotovitvami, da je dolžnik v obdobju od 15. 8. 2010 do 15. 11. 2010 izvršil skupaj tri nakazila, in sicer dve po 206,45 EUR in eno po 209,93 EUR, da je s temi plačili plačal tekočo preživninsko obveznost, saj del dolga iz naslova preteklih preživnin ostaja odprt in se izvršuje še naprej v dveh drugih izvršilnih postopkih ter da je glede na zahtevek mld. upnice, ki ga uveljavlja v tem izvršilnem postopku, s plačili v skupnem znesku 621,83 EUR preživnino tudi preplačal. Najprej je potrebno poudariti, da je bila predmetna izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. 0052 I 417/2010 z dne 23. 11. 2010 tako za izterjavo določno navedenih razlik že zapadlih mesečnih preživninskih obrokov za čas od avgusta do novembra 2010, kot tudi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od posameznih glavnic ter izterjavo izvršilnih stroškov, prav tako pa je bila dovoljena izvršba v zavarovanje še ne zapadlih preživninskih terjatev po 259. členu ZIZ za čas od decembra 2010 do vključno novembra 2011. Izpodbijani sklep glede utemeljenosti ugovora v zvezi z dovoljeno izvršbo v zavarovanje nima nobenih razlogov, glede utemeljenosti ugovora v zvezi z dovoljeno izvršbo pa nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

Ko sodišče odloča o utemeljenosti ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe, mora obstoj in utemeljenost ugovornega razloga, ki ga v konkretnem primeru uveljavlja dolžnik, to je ugovor prenehanja terjatve zaradi plačila (8. točka člena 55 ZIZ) preizkušati v okviru dovoljene izvršbe. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo v zadostni meri. Mld. upnica v predmetnem izvršilnem postopku izterjuje razliko med z izvršilnim naslovom določeno preživnino in nadomestilom preživnine, ki ga prejema od Jamstvenega in preživninskega sklada, in sicer zapadle mesečne obroke od avgusta 2010 do novembra 2010, v višini po 118,92 EUR mesečno, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila ter izvršilne stroške, prav tako pa je bila za obdobje od 1. 12. 2010 do 30. 11. 2011 po predlogu upnice dovoljena izvršba tudi v zavarovanje še nezapadlih mesečnih obrokov prav tako v višini razlike 118,92 EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je dolžnik dne 5. 11. 2010 ter dne 26. 11. 2010 izvršil dve nakazili po 206,45 EUR ter dne 21. 12. 2010 še eno nakazilo po 209,93 EUR, vendar sodišče prve stopnje ob tem ni obrazložilo, s katerim od plačil je štelo, da je bil plačan posamezni obrok, za katerega je bila dovoljena izvršba in kako so ta plačila poračunana glede na dovoljeno izvršbo, ki obsega poleg glavnic tudi zakonske zamudne obresti od že zapadlih obrokov, na kar upnica v pritožbi utemeljeno opozarja. Zato zaključka, da je z ugotovljenimi tremi plačili dolžnik preplačal terjatev mladoletne upnice, ki jo uveljavlja v tem izvršilnem postopku, ni mogoče preizkusiti.

Ob navedenem je bilo potrebno ugoditi upnikovi pritožbi in sklep o ugovoru sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). V posledici te odločitve pa je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi upnika v stroškovni odločitvi, saj je presoja potrebnosti upnikovih stroškov odvisna od odločitve o ugovoru dolžnika.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presojati ugovorne navedbe dolžnika glede na dovoljeno izvršbo in nato ponovno oceniti ter obrazložiti, ali je ugovor dolžnika utemeljen, pri čemer bo moralo upoštevati tudi, da je bila izvršba dovoljena tudi v zavarovanje zahtevka. Ponovno pa bo moralo nato odločiti tudi o stroških ugovornega postopka.