Jedro

Za odškodninsko odgovornost delodajalca ne zadošča dejstvo, da ima delavec, ki utrpi škodo v okviru nesreče pri delu, z njim sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek 3.661,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.650,00 EUR od 6. 9. 2008 dalje do plačila, od zneska 11,70 EUR pa od 5. 8. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh po prejemu sodbe (1. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 585,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 423,20 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Urad ..., sklic št. ..., v roku 15 dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nejasna. Stališče sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti škodo, ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, je zmotno. Delodajalec na podlagi določil ZDR odgovarja delavcu za škodo po pravilih civilnega prava, torej če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti in ne zgolj zato, ker ima z delavcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ne obrazloži korelacije med zaposlitvijo pri toženi stranki in njeno odškodninsko odgovornostjo. Glede na to, da sodišče v obrazložitvi sploh ni navedlo temelja odškodninske odgovornosti, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sicer pa je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji zatrjevala in dokazovala, da ne more biti odgovorna ne po krivdnem in ne po objektivnem kriteriju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008).

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo temelja odgovornosti tožene stranke niti razlogov, na podlagi katerih bi lahko sklepalo o njeni krivdni ali objektivni odgovornosti za škodni dogodek z dne 29. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da je tožena stranka (sicer res uporabnik napotenega delavca – tožnika) opustila dolžno skrbnost in zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti škodo, ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca. Le-ta mora delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih civilnopravnih pravilih. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), in sicer tako krivdno kot tudi objektivno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je nastanek odškodninske obveznosti delodajalca odvisen od njegove odgovornosti, ki se ugotavlja po splošnih pravilih civilnega prava. Zgolj dejstvo obstoja pogodbe o zaposlitvi med strankama zato še nima za posledice odškodninske odgovornosti tožene stranke. Izpolnjena mora biti še nadaljnja predpostavka – odgovornost tožene stranke po splošnih načelih odškodninskega prava. Prav tako podlaga za odločitev sodišča ne more biti golo sklicevanje na določbe OZ o oblikah odškodninske odgovornosti brez njihove subsumpcije na ugotovljeno dejansko stanje. Nejasna pa je tudi navedba, da je tožena stranka, sicer res uporabnik, opustila dolžno skrbnost. Uporabnik (E., d.d.) ni stranka tega spora, delodajalcu pa se v okviru splošnih načel civilnega prava nalaga dolžnost, da deluje v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode. Ta prepoved je splošne narave, zato opredelitev opustitve predpostavlja konkretno in natančno opredelitev dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki bi je ta morala opraviti za zagotavljanje varnega dela tožnika. Sodišče ni navedlo, katero dolžnostno ravnanje naj bi tožena stranka (delodajalec) kršila, sodba pa, kot navedeno, nima niti zaključkov o tem, zakaj gre v konkretnem primeru za krivdno ali objektivno odgovornost tožene stranke. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na temelj odgovornosti tožene stranke, je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Upoštevaje navedeno in ker opisane kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo, vključno s stroškovno posledico, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za poškodbo tožnika pri delu oziroma v zvezi z delom in navesti razloge za takšno ugotovitev.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.