Jedro

Na ogledu ugotovljena dejanska pozidanost nedvomno, v obsegu fundusa in funkcionalnega zemljišča k tem objektom, utemeljuje obstoj ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo v 1. točki izreka postavil upravičenki A.A. skrbnika za poseben primer; v 2. točki izreka zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin parc. št. 2072 (del) in 2075/1 (del), obe v k.o. A., v last v naravi, zavrnil; v 3. točki izreka določil za podržavljeni nepremičnini odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 2.851,10 DEM s pripadajočimi obrestmi. V obrazložitvi je navedel, da sta danes podržavljeni parceli, parcela 2072/2 neplodno v izmeri 360 m2 in parc. št. 2075/5 neplodno v izmeri 19171 m2, obe lastnina Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo. V ponovnem postopku reševanja zadeve je upravni organ upošteval stališče Upravnega sodišča RS izraženo v sodbi U 2336/2006 z dne 12. 6. 2007, ki je odločbo organa prve stopnje odpravilo in ga napotilo, da dejansko stanje glede obstoja ovir za vračanje nepremičnin v naravi dopolni. V ponovljenem postopku je Državno pravobranilstvo ponovno ugovarjalo oviri za vračilo v naravi po 1. in 4. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in 2. odstavku 32. člena ZDen, ker se parceli nahajata v vojaškem kompleksu B.. Parceli oziroma kompleks, v sestavi katerega sta, je trajno potreben in pomemben v sistemu protizračne obrambe RS ter v geostrateškem pomenu in mora biti na točno določeni lokaciji, v konkretnem primeru na lokaciji, na kateri se tudi nahaja s potrebnimi spremljajočimi objekti, ki se nahajajo na in pod zemljo. Vojaški kompleks B. je pomemben kompleks za potrebe zračne obrambe, določen v skladu z 2. členom Uredbe o upravljanju z vojaškimi nepremičninami (v nadaljevanju: Uredba), kot določa Zakon o obrambi. Kompleks je kot tak določen tudi v prostorskih aktih (glede na smernice s področja obrambe za izdelavo prostorskih aktov - 23. 1. 2006) in sicer je določena raba nepremičnine za potrebe obrambe kot izključna raba prostora. Iz kopije plana kompleks B. iz leta 1983, iz katerega so jasno razvidne meje kompleksa, pa je tudi razvidno, da se predmetni nepremičnini nahajata znotraj kompleksa, iz katerega ni mogoče izvzeti katerekoli parcele ali dela parcele in jo vrniti v naravi, saj bi bila v primeru izvzetja posameznega dela nepremičnine bistveno okrnjena kompleksnost namena izrabe celotnega prostora. Navedeno dokazuje tudi orto foto posnetek z vrisanimi mejami kompleksa B., ki je področje izključne rabe za obrambne potrebe. V zvezi s pozivom po predložitvi dokazov o gradnji pa je izkazano, da je bivša JLA gradila vojaške objekte, ki so imeli po takratni veljavni zakonodaji poseben status tudi glede vrisa v kataster (le-ti se namreč niso vrisovali) in gradbenih dovoljenj. Na podlagi zbranih dokazov upravni organ ugotavlja, da je iz predloženih dokazov razviden obstoj in meje vojaškega kompleksa z oznako 053900 B., v katerega poleg obravnavanih parcel spadata tudi parceli 1956/2 in 2073. To je razvidno tudi iz kopije plana iz leta 1983, kar dokazuje, da so bile parcele v uporabi JLA oziroma vojske že pred uveljavitvijo ZDen. Ovire so dokazane tudi s smernicami z dne 23. 1. 2006, v katerih so obravnavane parcele opredeljene kot območje izključne rabe, namenjena izključno za obrambne potrebe, na katerih potekajo stalne aktivnosti, zlasti razmestitev, usposabljanje in delovanje vojske. V teh območjih so dovoljene gradnje in ureditve objektov, namenjenih za razmestitev in delo obrambnih sil. Obravnavani vojaški kompleks sestavljajo nepremičnine v skupni izmeri 2 89 82 m2, obravnavani nepremičnini pa merita 67,39 % celotnega vojaškega kompleksa, kar pomeni, da bi vračilo obeh nepremičnin bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora, še posebej zato, ker parc. št. 2075/5 v tej k.o. v pretežnem delu predstavlja tudi dostopno cesto do vojaškega kompleksa, z njeno vrnitvijo pa bi bil dostop oviran oziroma onemogočen in bi tako tudi ostale nepremičnine izgubile svojo osnovno funkcijo. Vlagatelji so v postopku vztrajali, da ne obstajajo ovire po 19. členu ZDen, ker zavezanec ne opravlja stalnih vojaških aktivnosti na območju, ter da jih oddaja v najem lokalni lovski družini, ki ta prostor uporablja za družabne dejavnosti in športno streljanje. Iz dogovora o uporabi zemljišča 363/462 z dne 18. 5. 1992, sklenjenega med Ministrstvom za obrambo in Lovsko družino Z.Z.Z., zapisnika o predaji zemljišča z dne 11. 6. 1992 ter soglasja z dne 28. 1. 2001 je razvidno, da predmetna zemljišča služijo za obrambne potrebe Republike Slovenije, ki je z dogovorom in soglasjem poskrbela, da so zemljišča pod ustreznim nadzorom uporabnika lovske družine in tudi redno vzdrževana. Organ je opravil ogled, pri katerem so sodelovale vse stranke v postopku, ta pa je pokazal, da bi bil z vrnitvijo obravnavanih parcel vojaški kompleks zmanjšan za več kot 50 %, prav tako pa bi bil onemogočen tudi dostop na preostale parcele kompleksa. Pri cesti gre za objekt po 1.9.3. točki 2. člena Zakona o graditvi objektov, s tem pa so izkazane tudi ovire za vračilo v last v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. Ogled je tudi pokazal, da je vrh hriba splaniran, na sredini platoja je napravljen zaklonilnik, kjer so nameščene table - tarče. Na terenu so vidni štirje položaji za bojno tehniko in dva zaklonilnika za kamione. Preko zemljišča so od srednjega dela napeljane betonske kanalete s pokrovi, v katerega se ob uporabi namesti kable. Na parceli 2075/5 stoji kovinski nadstrešek, ki je bil postavljen po zadnjem ogledu leta 2003, na tej parceli je tudi vkopan betonski objekt, ki je bil v času ogleda zaklenjen. Objekt je v zunanjih izmerah 3 x 5 m. Kanalete so široke cca 0,5 m. Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi se strinja z organom prve stopnje, da so v celoti izkazane ovire za vračilo predmetnih nepremičnin upravičenki v last v naravi po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, zato je bilo potrebno vračilo v naravi zavrniti. Meni, da je organ pravilno ugotovil, da predmetna zemljišča še vedno služijo za obrambne potrebe Republike Slovenije, ki je z dogovorom in soglasjem poskrbela, da so predmetna zemljišča pod ustreznim nadzorom uporabnika (LD Z.Z.Z.) in tudi redno vzdrževana. Ugotovljeno je bilo tudi, da poteka po parceli makadamska cesta, s tem pa je izkazana tudi ovira za vračilo v last v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. Pravilno je določena tudi odškodnina.

Tožniki v tožbi vztrajajo, da ni podanih zakonitih ovir, ki bi preprečevale vrnitev nacionaliziranih zemljišč po 19. in 32. členu ZDen. Nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije in predmet zahteve za vračilo, predstavljajo le travnat teren, ki je sicer poravnan in je bil namenjen kot obrambni plato za namestitev vojaških oboroženih vozil, ni pa nenadomestljiv. Na zemljišču ni nobenih stalnih objektov, kar je bilo ugotovljeno tudi s ponovnim ogledom na terenu. Z vračilom ne bi bila bistveno okrnjena dejavnost državnega organa. Na povsem zapuščenem zemljišču, ki ga uporablja v skladu z dogovorom Lovska družina, ta prireja veselice in piknike ter zemljišče oddaja v nadaljnji najem zainteresiranim. Prav tako Lovska družina na spornem zemljišču v skladu s 3. členom dogovora izvaja streljanje na glinaste golobe. Ob ogledu terena je bilo sicer razvidno, da je bil le-ta utrjen za potrebe vojaških premičnin (verjetno ruskih raketnih vozil, vendar pa se je od osamosvojitve dalje tudi vojaška doktrina spremenila in zavezanec predmetnih nepremičnin ne uporablja in jih tudi očitno ne potrebuje, saj v vsem obdobju ni opravil niti enega urjenja vojaških enot na tem zemljišču. Kot je določeno v 5. členu medsebojnega dogovora med Lovsko družino Z.Z.Z. in ministrstvom, naj bi v primeru obrambnih potreb RS, Ministrstvo za obrambo koristilo lokacijo ob vsakem času, lahko pa bi se tako zavezali tudi vlagatelji. Organa nista sledila zatrjevanju tožnikov, da na spornih zemljiščih zavezanec ne opravlja stalnih vojaških aktivnosti, kar se je izkazalo ob ogledu. Zavezanec je sicer predložil v spis smernice s področja obrambe za izdelavo prostorskih aktov z dne 23. 1. 2006, MORS, Direktorata za obrambne zadeve, iz katerih izhaja, da sporne parcele spadajo v območje izključne rabe, vendar se zemljišča ne uporabljajo za takšen namen. Izključna raba po navedenih smernicah pomeni, da je območje namenjeno izključno za obrambne potrebe, na katerem potekajo stalne aktivnosti zlasti za razmestitev, usposabljanje in delovanje vojske. Glede na dejansko stanje zemljišč in glede na sklenjen dogovor z lovsko družino pa se izkaže, da sporno zemljišče dejansko ni v območju izključne rabe, ampak gre kvečjemu za območje možne izključne rabe, to je območje, ki je primarno namenjeno za druge potrebe in se le v primeru izrednega ali vojnega stanja lahko uporabi za obrambne potrebe ter v miru za usposabljanje vojske. Zato so podani vsi pogoji za vračilo zemljišč v naravi. Neutemeljen je tudi zaključek glede nemožnosti vračila zemljišča po 2. odstavku 32. člena ZDen. Utrjen, travnat teren, nekaj kanalov, zaklonilniki, visoka lovska preža ter pred nekaj leti s strani lovske družine na novo postavljeno strelišče za glinaste golobe niso takšni trajni objekti, da bi bila podana možnost vrnitve v naravi. Predlaga odpravo odločb upravnih organov.

Stranki z interesom SOD in DPRS na tožbo nista odgovorili.

Ministrstvo za obrambo pa je na tožbo odgovorilo in navedlo, da stališče ministrstva v predmetni zadevi ostaja nespremenjeno. V postopku je argumentirano izkazan obstoj ovir za vrnitev v naravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je izpodbijano odločbo izdal v izvajanju sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 2336/2006 z dne 12. 6. 2007. Po 4. odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

S citirano sodbo se je sodišče strinjalo s tožniki, da uveljavljeni oviri s strani MO (2. odstavek 32. člena in 4. točka 1. odstavka 19. člena ZDen) nista bili ustrezno izkazani. Dejansko pozidanost (ovira določena v 2. odstavku 32. člena) je organ ugotavljal na podlagi ogleda na kraju samem z dne 12. 3. 2002, ki pa ga je opravila sama uradna oseba, brez udeležbe strank v postopku. Ker pa so bile njene ugotovite glede dejanske pozidanosti med strankami sporne, je sodišče ugotovilo, da je bila pri izvedbi ogleda storjena bistvena kršitev pravil postopka in zato prvostopni organ ne bi smel opreti svoje odločitve na izvedeni dokaz. Nadalje je sodišče ocenilo, da je tudi podanost ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ugotovljena na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Opozorilo je, da zgolj iz Uredbe obstoj in meje kompleksa ter zatrjevani pomen objekta ne izhajajo.

V ponovnem postopku reševanja zadeve je prvostopni organ ponovno izvedel dokaz z ogledom na kraju samem, z upoštevanjem določb ZUP o opravi ogleda ter s strani zavezanca pridobil dodatne dokaze. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen podržavljene nepremičnine ni možno vrniti v naravi, če gre za zazidano stavbno zemljišče, na katerem so zgrajeni trajni objekti, ki pa niso v lasti upravičenca. Opravljeni ogled je pokazal, da po parceli 2075/5 poteka makadamska cesta, ob kateri so zgrajeni štirje platoji - parkirna mesta in zaklonilniki za kamione. Na vrhu ceste pred platojem je železna zapornica, vrh hriba je splaniran, sredi platoja je napravljen zaklonilnik, kjer so nameščene table - tarče. Na terenu so vidni štirje položaji za bojno tehniko in dva zaklonilnika za kamione. Prek zemljišča so od osrednjega dela napeljane betonske kanalete s pokrovi, zgrajen je kovinski nadstrešek ter vkopan betonski objekt v zunanjih izmerah 3 x 5 m. Na ogledu ugotovljena dejanska pozidanost nedvomno, v obsegu fundusa in funkcionalnega zemljišča k tem objektom, utemeljuje obstoj ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen. Vendar po mnenju sodišča dopolnjeno dejansko stanje utemeljuje tudi zaključek organa o podanosti kompleksa in njegovega obsega. Obseg in meje vojaškega kompleksa B. izkazuje orto posnetek, prostorski akti - predvsem Smernice s področja obrambe za izdelavo prostorskih aktov (strategija prostorskega razvoja Mestne občine C. in prostorski red Mestne občine C.) ter mapa iz leta 1983. Zavezanka MO pa je izkazala tudi, da nepremičnin ni mogoče vrniti, ker bi se z vrnitvijo bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Namreč tudi po mnenju sodišča je zavezanka pri izbiri lokacije za obravnavani vojaški kompleks izhajala iz geostrateških razlogov, kar ji narekuje tako Zakon o obrambi, 2. člen Uredbe (Ministrstvo za obrambo določa v skladu z Zakonom o obrambi vojaške nepremičnine, ki so trajno namenjene za obrambne in zaščitne potrebe ter predlaga Vladi RS, katere vojaške nepremičnine se namenijo za potrebe drugih državnih organov), ter Navodilo o določanju in prikazovanju potreb obrambe in zaščite v prostorskih planih. Navedene pravne podlage se tako rezultirajo v Smernicah, iz katerih izhaja, da je kompleks B., ki vsebuje parcele 1056/2, 2072/2, 2073, 2075/5, vse k.o. A., namenjen izključni rabi, to pa pomeni, da so obstoječa in predvidena območja namenjena izključno za obrambne potrebe, na katerih potekajo stalne aktivnosti, zlasti za razmestitev, usposabljanje in delovanje vojske. Zavezanka je z navedenimi podlagami torej dokazala, da naštete nepremičnine, skupaj z obravnavanimi parcelami, tvorijo vojaški kompleks, torej da gre za zaokroženo območje, ki ima določen namen oziroma funkcijo (območje namenjeno izključni rabi za obrambne namene). Iz dejstev, ugotovljenih v postopku (obseg obravnavanih nepremičnin je 67 % kompleksa, na obravnavanih nepremičninah so objekti ter dostopna cesta, zgrajena izključno z namenom dostopa na poligon), je organ napravil pravilen zaključek, da bi se z vrnitvijo zahtevanih nepremičnin v naravi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora. Namen, uzakonjen v določbi 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, je namreč, da se zavaruje posamezne nepremičnine oziroma komplekse oziroma tudi prostor glede na namen kot celoto, torej da se prepreči, da se z vračanjem nepremičnine ali dela, ne poseže bistveno v funkcionalno povezanost nepremičnin, ki tvorijo celoto. Z vrnitvijo v naravi dela kompleksa, ki predstavlja dostop in na katerem so objekti, namenjeni izvrševanju funkcije, ki jo ima kompleks, bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Nerelevantna so v tej zvezi dokazila: Dogovora o uporabi zemljišča z dne 18. 5. 1992, zapisnik o predaji zemljišča 11. 6. 1992 in soglasje z dne 28. 1. 2001, iz katerih je razvidno, da je zavezanka dopustila občasno rabo nepremičnin v kompleksu LD Z.Z.Z. Gre za uporabo za določen namen, ki pa ne posega v substanco kompleksa in ne onemogoča namena oziroma funkcije kompleksa, ki je območje izključne rabe - namenjeno izključno za obrambne namene. Sodišče pa v okviru upravnega spora tudi ne more slediti ugovoru tožnika, da zavezanka nepremičnin ne uporablja in ni opravila niti enega urjenja oziroma je bilo zadnje urjenje na tem terenu s strani JLA. Navedeno naj bi pomenilo, da ne gre za območje izključne rabe, saj se na njem ne izvajajo stalne aktivnosti, ampak le za možno izključno rabo. Vendar pa je opredelitev vojaških kompleksov v pristojnosti zavezanke MO ter ni stvar sodišča in upravnih organov, da v okviru postopka denacionalizacije presojajo primernost ureditve na področju vojaških kompleksov, pa tudi ne, kaj z vidika obrambe pomenijo "stalne aktivnosti", ki obravnavani vojaški kompleks uvrščajo v območje izključne rabe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Pravi pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.