Jedro

V teoriji in sodni praksi ni nobenega dvoma o tem, da ekonomski interes ne zadošča za vključitev intervenienta v pravdo. Predlagateljica je navajala, da je njen pravni interes v tem, da bi v primeru zmage tožnice, le-ta prišla do lažjega poplačila blaga, ki ga je proizvedla in prodala tožnici, saj je tožnica njeno izvozno podjetje. S tem pa je izkazan zgolj ekonomski interes, ki za stransko intervencijo ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in predlagatelj stranske intervencije nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka in predlagatelj stranske intervencije sta dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa toženi stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 224,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo na strani tožeče stranke priglašeno stransko intervencijo družbe A. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je interes predlagateljice stranske intervencije (v nadaljevanju: predlagateljica) za zmago tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) v tem postopku ekonomski, ne pa tudi pravni.

2. Zoper ta sklep sta se pravočasno v enotni vlogi pritožili tožnica in predlagateljica po skupnem pooblaščencu. Sklep izpodbijata v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se intervencija predlagateljice dopusti oziroma podredno, da sodišče druge stopnje napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata tudi pritožbene stroške. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki (v nadaljevanju: toženki), ki je nanjo odgovorila in se obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov. Predlagala je njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma da izpodbijani sklep nima nobenih razlogov o tem, zakaj naj ne bi bil izkazan pravni interes predlagaljice. Sodišče prve stopnje se je o tem v celoti opredelilo v šesti in sedmi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožbeni očitek o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi pojasnilo zakaj ni zaslišalo zakonitega zastopnika predlagateljice. Kadar sodišče ne obrazloži zakaj je izvedbo dokaza zavrnilo gre sicer za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vendar pa tudi slednja ni podana, saj je sodišče prve stopnje v 7. točki pojasnilo, da izvedba predmetnega dokaza ob zatrjevanem in izkazanem (zgolj) ekonomskem interesu, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve, s čimer tudi sodišče druge stopnje v celoti soglaša kot je razvidno v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

6. Sodišču druge stopnje je nerazumljiv procesni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje o predlogu za intervencijo odločilo brez vročitve predloga tožnici. Tožnico in predlagateljico zastopa isti pooblaščenec, intervencija pa je bila priglašena v njuni skupni vlogi z dne 30. 9. 2019. V skupni vlogi z dne 7. 1. 2020 sta se na poziv sodišča obe opredelili še glede pravnega interesa predlagateljice za vstop v pravdo.1 Zato sodišče druge stopnje ne razume kako je v konkretnem primeru kršena strankina pravica do izjave oziroma kaj naj bi se doseglo z vročanjem (istega) predloga pooblaščencu, ki ga je za tožnico in predlagateljico sam vložil. 7. Popolnoma nekonkretizirani pa so očitki o kršitvi 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in o kršitvi 2. in 14. člena Ustave Republike Slovenije ter o kršitvi 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Zato sodišče druge stopnje na tako pavšalne očitke konkretizirano ne more odgovoriti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantno določbo prvega odstavka 199. člena ZPP. Ta določa, da kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki.

9. Zmotno je stališče, da razlogi, ki jih pritožnici sedaj ponavljata tudi v pritožbi, utemeljujejo obstoj pravnega interesa za stransko intervencijo. Tako v teoriji kot v sodni praksi ni nobenega dvoma o tem, da ekonomski interes ne zadošča za vključitev intervenienta v pravdo. Predlagateljica je namreč navajala (in enako sedaj pritožnici navajata tudi v pritožbi), da je njen pravni interes v tem, da bi v primeru zmage tožnice, le-ta prišla do lažjega poplačila blaga, ki ga je proizvedla in prodala tožnici, saj je tožnica njeno izvozno podjetje. S tem pa je torej izkazan zgolj ekonomski interes, ki za stransko intervencijo ne zadošča in ne pravni interes predlagateljice. Sodišče prve stopnje zato je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 199. člena ZPP, ko je zavrnilo stransko intervencijo, saj predlagateljica ni izkazala pravnega interesa, ki je predpostavka za dopustnost stranske intervencije.

10. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Glede na to, da pritožnici s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP).

12. Toženka se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb, zato so stroški v zvezi z njenim odgovorom na pritožbo potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), je sodišče druge stopnje toženki za vlogo z dne 19. 5. 2021 priznalo strošek nagrade za sestavo pritožbenega odgovora (tar. št. 21/2 OT) v obsegu 300 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 6 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo stroški toženke za ta pritožbeni postopek 224,00 EUR. Ker tudi sodišče druge stopnje stranske intervencije ni dopustilo, je sklenilo, da morata toženki predmetne stroške nerazdelno povrniti tožnica in predlagateljica (pritožbi zoper izpodbijani sklep sta vložili obe). Temeljno načelo določb ZPP o stroških je, da stroški bremenijo tistega, ki jih je povzročil (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženki jih morata povrniti v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

1 Čeprav mora razloge za priglasitev stranske intervencije in s tem pravni interes, izkazati predlagateljica, ne pa zanjo stranka postopka.