Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki, tožnikovo starost in izobrazbo in ugotovilo, da je tožnik težje zaposljiv kader, saj nima opravljene specializacije. Vse od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, razlog za nezakonitost je na toženi stranki, do 2. 10. 2017 je bil brezposeln, v času od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 je prejemal nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Na podlagi tega je tožniku dosodilo denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča primerno in ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (drugi odstavek točke IV izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za krajši delovni čas 8 ur tedensko trajalo do vključno 1. 10. 2017, ko je prenehalo na podlagi sodbe (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2016 do vključno 1. 10. 2017 vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 12. 2015 za delovno mesto zdravnik brez specializacije/zdravnik po opravljenem sekundariatu PPD1 ter mu v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo, v roku 8 dni pod izvršbo (točka II izreka), za obdobje od 1. 1. 2016 do vključno 1. 10. 2017 obračunati nadomestilo plače v višinI določeni s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 7. 12. 2015, upoštevaje krajši delovni čas 8 ur tedensko, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske nadomestila plače, zmanjšane za prejeta neto denarna nadomestila za brezposelnost za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od 10 dne v mesecu za pretekli mesec ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja vse v roku 8 dni (točka III izreka), obračunati denarno povračilo v višini 17.050,05 EUR bruto ter po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 9. dne od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila, višji zahtevek še za znesek 44.428,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka IV izreka) ter tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.432,79 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper zavrnilni del t.j. drugi odstavek IV. točke izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine denarnega povračila napačno uporabilo materialno pravo. Glede na vse okoliščine je primerna višina tega denarnega povračila 18 plač. Tožnik ima, glede na to, da nima opravljene specializacije, majhne možnosti za zaposlitev. Kljub iskanju zaposlitve je bil kar 21 mesecev brezposeln. Tožena stranka ga je pri ponovni zaposlitvi celo onemogočala, zakoniti zastopnik pa mu je grozil, da v primeru vložene tožbe ne bo dobil zaposlitve v Sloveniji. Izgubil je tudi pravico do službenega stanovanja. Takšna odločitev pa tudi odstopa od sodne prakse, npr. opr. št. Pdp 737/2016 z dne 9. 3. 2017. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je ta neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po kateri sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. V točki 13 obrazložitve je navedlo in obrazložilo vse okoliščine, ki so bile odločilne za določitev višine denarnega povračila in razloge, zaradi katerih jih je upoštevalo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se odločitve ne da preizkusiti. Sodišče je upoštevalo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki, tožnikovo starost in izobrazbo in ugotovilo, da je tožnik težje zaposljiv kader, saj nima opravljene specializacije. Vse od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, razlog za nezakonitost je na toženi stranki, do 2. 10. 2017 je bil brezposeln, v času od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 je prejemal nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Na podlagi tega je tožniku dosodilo denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča primerno in ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih.

7. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.