Jedro

Kljub temu, da je tožnica na vnaprej pripravljenem obrazcu 12. 12. 2014 označila, da uveljavlja starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1, pa bi morala tožena stranka presoditi, ali morebiti tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter v tem primeru skladno z določbo 7. člena ZUP omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki naložilo, da presodi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter nato o zadevi ponovno odloči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 5. 2015 in št. ... z dne 17. 12. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.207,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v celoti potrdilo odločitev tožene stranke, ki je bila sprejeta z izpodbijanima odločbama, nato pa obe odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje, in sicer ob sklicevanju na stališče pritožbenega sodišča, ki je bilo zavzeto v sklepu Psp 474/2016 z dne 11. 1. 2017. Prvostopenjsko sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da bi morala tožena stranka skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)1 opraviti presojo pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine tako po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)2 kot tudi po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3. Po mnenju tožene stranke je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4, ker so razlogi med seboj v nasprotju in so tudi nejasni. Razlogi sodbe so tudi v nasprotju z izrekom sodbe. Sodba se tudi ne da preizkusiti. Sodišče je namreč sprejelo ugotovitve tožene stranke, da tožnica nima pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, nato pa toženi stranki naložilo, da presodi pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2. V razlogih je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnica zahtevo za priznanje pravice do starostne in do predčasne pokojnine po določbah ZPIZ-2, ki jo je pri toženi stranki vložila 27. 5. 2015, 29. 5. 2015 umaknila. Tožena stranka je s tem v zvezi s sklepom z dne 2. 6. 2015 postopek ustavila. Ker je bil tožničin zahtevek, vložen pri toženi stranki 10. 12. 2014, jasen in nedvoumen (uveljavitev pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 in je tožnica šele kasneje uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 (v novem postopku) so zato napotki sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka odločati še o starostni pokojnini po določbah ZPIZ-2 povsem neutemeljeni. Za odločanje o tem zahtevku tudi ne obstaja več procesna predpostavka, saj je bil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki je bil vložen pri toženi stranki, že umaknjen. Vse navedeno procesno pomeni, da zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni bila nikoli vložena in jo je tožnica uveljavljala šele pred prvostopenjskim sodiščem. To pa pomeni, da odločanje o priznanju pravice do starostne pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2 ne more biti predmet odločanja sodišča, saj je tožena stranka odločala o tem, kar je tožnica zahtevala in zgolj to je tudi predmet izpodbijanih odločb in s tem tudi predmet odločanja sodišča. Zato takšna tožba ni dopustna. Tožena stranka nadalje še poudarja, da je odločanje o priznanju pravice do predčasne pokojnine po določbah ZPIZ-2 predmet novega sodnega postopka, ki se vodi pod opr. št. VI Ps 617/2016. Tožnica je tudi v ponovljenem postopku na naroku 5. 4. 2017 dokončno umaknila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2. Navedla je namreč, da pri podrednem zahtevku, ki se nanaša na priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 več ne vztraja. Omenjeno je sodišče prve stopnje spregledalo, kar pomeni, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP, saj je sodišče z izpodbijano sodbo odločalo preko okvira postavljenega tožbenega zahtevka in je s tem kršilo načelo dispozitivnosti. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 7. člena ZUP na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tako je tudi podan razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je bila namreč ves čas aktivna, tožnici je posredovala dejanske in pravne okoliščine, med njimi tudi pisno opozorilo, da pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ne more pridobiti. Ne glede na to, da je tožnica umaknila vloženo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2, pa sodišče pozna materialno pravo in tudi ve, da tožnica pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 v letu 2014 ni izpolnjevala. Če je sodišče menilo, da je potrebno odločiti tudi o priznanju pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 pa ni imelo nobenega razloga, da bi zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje. Tako je zmotno uporabilo določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)5. Ker odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, posledično tožena stranka tudi ni dolžna tožnici povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navedbe tožene stranke glede umika zahteve po ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2 namreč ne morejo biti upoštevne. Tožbeni zahtevek je tožnica popravila glede na zahtevo pritožbenega sodišča, ki je poudarilo, da je bil tožbeni predlog nejasen. Pritožbeno sodišče je tudi izrecno poudarilo, da materialna podlaga (ZPIZ-1 ali ZPIZ-2) ne sodi v izrek oziroma v tožbeni predlog, temveč se odloča le o priznanju ali zavrnitvi pravice. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnica opozarja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo napotke pritožbenega sodišča, kot so bili podani v sklepu Psp 474/2016 z dne 11. 1. 2017. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je tožbeni zahtevek nejasen, posledično pa je bil nejasen tudi izrek sodbe opr. št. VI Ps 1011/2015 z dne 15. 6. 2016. S tožbo je namreč tožnica uveljavljala presojo več odločb tožene stranke, pa čeprav je bila očitno odločilna zgolj presoja dokončne odločbe št. ... z dne 20. 5. 2015 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 17. 12. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. V ponovljenem sojenju je tako tožnica dokončno opredelila tožbeni zahtevek, tako, da je predlagala odpravo navedenih odločb tožene stranke in zahtevala, da se ji prizna pravica do starostne pokojnine in pa, da tožena stranka z novo odločbo odmeri starostno pokojnino od izpolnitve pogojev ter ji od tedaj dalje izplača pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pa povrne stroške postopka (zapisnik na listovni št. 53 sodnega spisa).

6. Sodišče prve stopnje je ob presoji izpodbijanih odločb ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Nadalje pa je ugotovilo, da tožena stranka v predsodnem postopku še ni presojala, ali morebiti tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

7. Izrek je jasen, prav tako je sodišče tudi ustrezno obrazložilo svojo odločitev, tako da se jo da v celoti preizkusiti. V zadevi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo postavljen tožbeni zahtevek na naroku za glavno obravnavo, saj je tožnica izrecno uveljavljala, da se odpravita izpodbijani odločbi tožene stranke, ter da se ji prizna pravica do starostne pokojnine, pri čemer ni odločilno, ali po določbah ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu Psp 474/2016 z dne 11. 1. 2017, niti v tožbeni zahtevek, niti v izrek ne sodi pravna podlaga. Sodišče je namreč dolžno odločati o pravicah, torej v konkretni zadevi o pravici do starostne pokojnine. Tudi v predsodnem postopku sklicevanje na pravne predpise ni nujno, ker je pravna presoja postavljenega zahtevka oziroma predloga stvar organa6. 8. Kljub temu, da je tožnica na vnaprej pripravljenem obrazcu 12. 12. 2014 označila, da uveljavlja starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1, pa bi morala tožena stranka presoditi, ali morebiti tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter v tem primeru skladno z določbo 7. člena ZUP omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice, ki ji gredo po določbah že citiranih predpisov. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki naložilo, da presodi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 ter nato o zadevi ponovno odloči. Na odločitev tudi ne vpliva kasnejši sklep (ki je bil izdan že po dokončnosti izpodbijane odločbe) o ustavitvi postopka v zvezi z zahtevo za priznanje pravice do pokojnine po določbah ZPIZ-2. Za presojo pogojev po ZPIZ-2 sodišče ni imelo nobene pravne podlage, saj tožena stranka izpolnjevanje pogojev za starostno pokojnino po določbah ZPIZ-2 sploh ni presojala, kar nenazadnje v pritožbi navaja tudi že sama tožena stranka, ki na drugi strani izrecno navaja, da odločanje o priznanju pravice do starostne pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2 ne more biti predmet odločanja sodišča. Tako tudi ni podana kršitev določb ZDSS-1 kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker odgovor na pritožbo ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 6 dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 1985.