Jedro

Glede na to, da sta ustavodajalec in zakonodajalec uredila varstvo osebnostnih pravic v obliki generalne klavzule (tim. doktrina o splošni osebnostni pravici), mora tožnik v tožbi konkretizirati posamezno osebnostno pravico in očitano kršitev le-te.

S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo kršitev pravice do zasebnosti in raznašanja neresničnih trditev, česar tožeča stranka ni zatrjevala, je kršilo 7. in 212. člen ZPP in odvzelo toženi stranki pravico do obrambe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede temelja odškodninske odgovornosti utemeljen.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stranja in procesnih kršitev. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov z obrestmi.

Meni, da je prvostopno sodišče preseglo trditveno podlago tožbe, ko je ugotovilo, da je toženec s pridobivanjem rokopisa tožnice posegel v njeno osebnostno pravico do zasebnosti in da je toženec s pridobitvijo tožničine prošnje kršil njeno pravico do varstva osebnih podatkov. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi toženec posegel v njeno pravico do zasebnosti oziroma do varstva osebnih podatkov.

Šele v pripravljalni vlogi 27.9.2004 je trdila, da je toženec z zbiranjem dokazov in anketo ravnal protipravno, ne pa, da bi bila s tem kršena njena pravica do zasebnosti. S tem je sodišče zagrešilo bistveno procesno kršitev, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala širjenja neresničnih trditev, ampak le poseg v njeno čast in dobro ime. Podredno opozarja, da s pridobitvijo rokopisa še ni bilo poseženo v tožničino pravico do zasebnosti, niti do varstva osebnih podatkov. Toženec je namreč uporabil le rokopis in ne njenih osebnih podatkov in še to s soglasjem nadrejenih. Protipravno ni niti to, da se je raziskovanje odvijalo mimo tožničine vednosti, saj se vsako raziskovanje domnevnih kaznivih dejanj odvija mimo vednosti osumljenega. Prvostopno sodišče je protislovno zaključilo, da je toženec širil neresnične trditve s tem, ko je trdil, da je tožnica osumljena kot pisec spornega pisma.

Tožnica je bila osumljena, zato ta trditev ni bila neresnična.

Toženec tudi ni z ničemer izzval morebitnega ravnanja podrejenih delavcev do tožnice, zato je vzročna zveza pretrgana. Pravi, da tožnica ni dokazala, da je bila zaradi toženčevega ravnanja deležna spremenjenega odnosa s strani zaposlenih. Njene zatrjevane duševne bolečine so lahko le posledica samega kazenskega postopka in zato ne predstavljajo pravno priznane škode.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno sodbo najprej odločalo o temelju tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je zatrjevano nastala tožnici zaradi toženčevih kršitev njenih osebnostnih pravic. Materialnopravno podlago za odločitev predstavljata zlasti določbi 200. in 198. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki urejata klasično odškodninsko varstvo osebnostnih pravic ter 35. člen Ustave Republike Slovenije.

Glede na to, da sta ustavodajalec in zakonodajalec uredila varstvo osebnostnih pravic v obliki generalne klavzule (tim. doktrina o splošni osebnostni pravici), mora tožnik v tožbi konkretizirati posamezno osebnostno pravico in očitano kršitev le-te.

Kot je razvidno iz pravdnega spisa (tožba in pripravljalna vloga na r. št. 5), je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da je tožnica trpela hude duševne bolečine zaradi kazenskega postopka oziroma zaradi negativnega odnosa sodelavcev in nadrejenih do nje; da je toženec s svojim ravnanjem povzročil, da je bila po krivem v kazenskem postopku, da je veljala za krivo in da so imeli ostali do nje negativen odnos; da so bili vsi sodelavci seznanjeni o kazenskem postopku in o tem, da je trdila in raznašala hude neresnice, s čimer je bila močno prizadeta njena čast, dobro ime, ugled in duševna integriteta. Trdila je tudi, da je bila zaradi poslabšanja zdravja na bolniški, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda v obliki nižje plače. S tem je konkretizirala posamezne osebnostne pravice, ki naj bi bile kršene (področje varovanja) in kršitev (toženčevo ravnanje) ter tako določila meje, v katerih sme sodišče odločati (2. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnica do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi trpela duševne bolečine zaradi raznašanja dogodkov in dejstev osebnega in družinskega življenja brez njene privolitve, oziroma zaradi neupravičenega zbiranja podatkov njenega osebnega in družinskega življenja, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do zasebnosti. Tožencu tudi ni očitala širjenja neresničnih trditev. Na to utemeljeno opozarja tudi pritožba. S tem, ko je presojalo kršitev pravice do zasebnosti in raznašanje neresničnih trditev, česar tožeča stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče kršilo 7. in 212. člena ZPP in odvzelo toženi stranki pravico do izjave oz. obrambe (prim.

odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 645/2003 in odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 312/03). Tožena stranka se je (glede na to, da kršitev pravice do zasebnosti v postopku ni bila zatrjevana) zanesla na to, da so predmet dokazovanja le dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v svojih pravočasnih vlogah.

S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo (1. odst. 354. člena ZPP). Glede na razlog razveljavitve sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja. V ponovljenem postopku bo treba ugotovljeno procesno kršitev odpraviti in o tožbenem zahtevku odločiti ob upoštevanju pravočasnih navedb pravdnih strank in glede na dejstva, ki bodo ugotovljena v kontradiktorno opravljenem postopku.