Jedro

Vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato je treba pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevati določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale je investitorju A.A. (stranki z interesom v tem upravnem sporu), izdala gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti dela stanovanjskega objekta (kleti) v frizerski salon na delu zemljišča parc. št. 57 k. o. ... (I. točka izreka). Sestavni del gradbenega dovoljenja so v izreku navedeni projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in soglasja (II. točka izreka). V III. točki izreka je prvostopenjski organ navedel podatke o objektu (neto površina frizerskega salona bo znašala 29 m2 v kletni etaži objekta, gradbena parcela s predvidenim frizerskim salonom ima površino 583 m2, na gradbeni parceli je, poleg dveh parkirnih mest, ki sta namenjeni za predvideno spremembo namembnosti, še 17 obstoječih parkirnih mest).

V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da se predvidena gradnja nahaja v ureditvenem območju naselja ..., ki se na podlagi Prostorskega plana za območje Občine Domžale ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 4/03, 18/04 in 12/05) in z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 14/06, 08/08 in 06/09). Po 11. členu Odloka o PUP so v morfološki enoti SM (v kateri se nahaja investitorjeva nepremičnina) dopustne dopolnilne dejavnosti, ki ne potrebujejo manipulacijskih in parkirnih površin za tovorna vozila ali gradbene stroje, kmetijske dejavnosti (hlev do 15 glav živine) in dejavnosti, kjer mora biti delovni čas z obiskovalci tak, da ne moti stanovanjskega okolja. Po mnenju prvostopenjskega upravnega organa je frizerska dejavnost dopolnilna dejavnost, ki izpolnjuje pogoje iz 11. člena Odloka o PUP. Med drugim ugotavlja še, da se tlorisne dimenzije objekta s predvidenim posegom ne spreminjajo, da se ne spreminjajo odmiki od posestnih meja in da je na gradbeni parceli skladno s 23. členom Odloka o PUP zagotovljeno zadostno število parkirnih mest. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ navaja, da je v postopek vključil še druge stranke, med njimi tožnika kot lastnika zemljišča s parc. št. 48/3 in kot solastnika zemljišč s parc. št. 48/5 in 48/1 k. o. ... Povzel je navedbe teh strank in jim odgovoril s pojasnilom, da je sprememba namembnosti skladna z določbami Odloka o PUP, trditev, da klet v navedenem obsegu ne obstaja, pa je zavrnil, ker je bila gradnja kleti predmet gradbenega dovoljenja, ki je že pravnomočno, in je investitor za hišo, ki je bila grajena po tem gradbenem dovoljenju, že leta 2008 pridobil uporabno dovoljenje. Ker morajo biti pri pripravi projektne dokumentacije upoštevani predpisi, ki omejujejo vplive na okolje, in ker frizerska dejavnost po mnenju upravnega organa ne povzroča nedovoljenih vplivov na okolje, je zavrnil tudi navedbe o povečanem vplivu objekta na okolico.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker je ugotovil, da ne držijo tožnikove trditve o neobstoju dela objekta oziroma o nelegalnosti izgradnje objekta, druge pritožbene navedbe pa se ne nanašajo na osebno korist tožnika, temveč na javno korist, zato jih v tem postopku ne more uveljavljati. Ne glede na to je pritožbeni organ ugotovil, da so projektni dokumentaciji priložena vsa potrebna soglasja. Ugotovil je tudi, da predloženi PGD dokazuje, da so bili pri projektiranju upoštevani ukrepi mehanske odpornosti, varnosti pred požarom in higienske ter zdravstvene zaščite ter varstva okolice. Ker tožnik trditve o dodatni obremenitvi okolja s hrupom ni z ničimer izkazal, iz projektne dokumentacije pa izhaja, da zaradi dejavnosti frizerskega salona ne bo povečanega hrupa na okolico, je pritožbeni organ zavrnil tudi ta tožnikov ugovor.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno gradbeno dovoljenje iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj odpravi tako odločbo upravnega organa prve stopnje kot tudi odločbo organa druge stopnje, toženki pa naloži obveznost povračila stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tožbi navaja razloge, ki jih je uveljavljal v pritožbi, in sicer, da prostor v izmeri 30 m2, za katerega se predlaga sprememba namembnosti, ne obstaja; da prostorske kapacitete dvorišča ne zadoščajo za zagotovitev zadostnega števila parkirnih mest, in da ta ne morejo biti pozicionirana na način, ki ga je predvidel investitor; da že obstoječa gostinska dejavnost povzroča obremenitve okolja s hrupom in prometom, dodatna frizerska dejavnost pa naj bi to še povečala; in da niso bila pridobljena vsa potreba soglasja pristojnih organov, iz katerih bi bilo razvidno, da sprememba namembnosti dela objekta v frizerski salon ne bo imela kvarnih in škodljivih vplivov na pogoje bivanja in na zdravstvene razmere okoliškega prebivalstva ter na vodo, glede na to, da naj bi se pri opravljanju frizerske dejavnosti uporabljale različne kemikalije in druge okolju škodljive snovi. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na navedbe v pritožbi, ki naj bi bile del tožbenih navedb.

Navaja, da se zatrjevana obremenitev okolja zaradi hrupa nanaša na dvorišče, ki meji na stanovanjsko hišo, katere solastnik je, in da je s pritožbenimi navedbami uveljavljal zahtevo, da se prepreči oziroma ne dovoli vir nevarnosti za vznemirjanje in škodo na njegovem premoženju. Zahteva, da se odstrani škodna nevarnost in se pri tem sklicuje na 133. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da ima pravno korist od tega, da živi kot sosed investitorja v zdravem in mirnem okolju. Opravljanje gostinske in frizerske dejavnosti naj ne bi bili okolju primerni dejavnosti. Šlo naj bi za dejavnost „ki že po zdravi pameti povzroča hrup, onesnaženje okolja in vode ter s tem vznemirjanje neposrednih sosedov“. Argument pritožbenega organa, da tožnik ugovorov, ki naj bi se nanašali na javno korist, ne more uveljavljati, naj bi bil nevzdržen. Sklicuje se še na zdravo življenjsko okolje, kot ga zagotavlja 72. člen Ustave in zatrjuje, da investitor s spremembami dejavnosti, ki jih opravlja v svoji hiši, posega v njegovo lastninsko pravico in v njegovo ustavno pravico iz 67. člena Ustave, saj naj bi bilo brez dokazovanja jasno, da je njegov delež na nepremičnini manj vreden zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti v sosednji hiši. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da prostor, ki je predmet gradbenega dovoljenja, obstaja, da prostorske kapacitete dvorišča zadoščajo za predvideno število parkirišč, kar vse je razvidno iz dokumentacije in iz dejanskega stanja na terenu. Zavrača tudi očitek glede hrupa, saj naj bi hrup povzročal promet na ... ulici, ki je povezovalna cesta. Prav tožnik naj bi imel na ... ulici svojo dejavnost, ki zaradi hrupa moteče vpliva na okolico. Poleg tega naj bi tožnik z naslovom ... 26 upravne organe zavajal, saj ne živi tam, temveč na naslovu ... 8f, kar je 300 metrov stran. Po mnenju stranke z interesom ne drži niti očitek, da se v frizerski dejavnosti uporabljajo okolju škodljive snovi, saj gre za preparate, ki se lahko kupijo v trgovini, na deklaracijah pa ni navedeno, da gre za nevarne snovi. Trdi, da ima za svojo dejavnost vsa dovoljenja in soglasja in da tožnik nima prav.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o izdaji gradbenega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP razloge izpodbijanega akta dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Sodišče pa se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožnik se v tožbi ne more sklicevati na navedbe iz pritožbe v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v sami tožbi in samo ti so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu. Ker vsebina tožbe postavlja okvir preizkusa zakonitosti upravnega akta, ni naloga sodišča, da opravlja splošno revizijo upravnega odločanja. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Stranka lahko v upravnem sporu nova dejstva in nove dokaze navaja le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena ZUS-1).

Ugovori, ki jih tožnik navaja v tožbi, so po presoji sodišča neutemeljeni.

Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane prvostopenjske odločbe, je tožnik sodeloval v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženec. Zato sodišče pojasnjuje, da v skladu s prvim in z drugim odstavkom 43. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji – v nadaljevanju ZUP) oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. To pomeni, da stranski udeleženec ne more v postopku sodelovati zaradi varstva svojih dejanskih koristi, javnih koristi ali varstva koristi tretjih oseb.

Tožnik sicer v tožbi navaja, da gre za vplive na okolje, ki posegajo v njegovo pravico do zdravega življenjskega okolja in povzročajo škodo. Kolikor je mogoče šteti, da je tožnik v upravnem postopku nameravani spremembi namembnosti ugovarjal zaradi uveljavljanja svojih koristi, sodišče pojasnjuje, da ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Zato gre za poseg v lastninsko pravico lahko le, če so omejitve lastninske pravice prekomerne. Vsebina lastninske pravice namreč zagotavlja uživanje lastninske pravice ob upoštevanju njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije (67. člen Ustave). To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato je treba presoditi, ali so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren. Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja upošteval tako določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji – ZGO-1) kot tudi določbe Odloka o PUP, ki se nanašajo na dejavnosti, ki jih je dovoljeno opravljati na območju, na katerem leži objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na 133. in 132. člen OZ.

Preostali tožnikovi ugovori se po svoji vsebini nanašajo na okoliščine, katere so dolžni, v skladu z določbami ZGO-1, v projektnih rešitvah upoštevati projektanti in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju konkretne gradnje, in se v ničemer ne nanašajo na pravne koristi tožnikov; oziroma jih je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojni organ dolžan preveriti v javnem interesu.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.