Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se v obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo (39.074 SIT, sedaj 163.05 EUR) zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.539.074 SIT (6.422,44 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da je sodišče druge stopnje spregledalo vsebino pritožbe. V njej je tožena stranka očitala neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov, ki bi pokazali, da je tožnik nasilnež in da je hlinil poškodbo, ki medicinsko in izkazana. Izostala je tudi dokazna ocena o uporabi petarde kot eksplozivnega sredstva. Opisane pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje le pavšalno ovrglo. Vztraja pri tem, da je izvedensko mnenje dvomljivo. Toženec namreč ni bil hospitaliziran, ugotovljeno pa je bilo, da ni imel podplutbe ali otekline. Uporabiti bi bilo treba določbe, ki se nanašajo na ravnanje v silobranu, kar posledično pomeni tudi ugotovitev sokrivde. Tožnik je bil napadalec, lovil je toženčevo prijateljico, vrgel je petardo, toženec pa ni mogel vedeti, da gre za nenevarno eksplozijo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena.

Ker gre pri odločanju o višini odškodnine za premoženjsko škodo, čeprav na podlagi istega škodnega dogodka, za drugačno dejansko podlago, je treba glede na določbo 41. člena ZPP preizkusiti, ali je revizija v tem obsegu v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena. Iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo uveljavlja tožeča stranka plačilo zneska 39.074 SIT, kar ne presega v določbi drugega odstavka 367. člena ZPP določenega zneska, glede katerega je mogoče vložiti revizijo (1.000.000 SIT ali 4.172,92 EUR). Zato je v tem obsegu revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

V ostalem pa revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Razlogom izpodbijane sodbe ni mogoče očitati, da ne bi obravnavali odločilnih pritožbenih navedb, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v reviziji. Potek dogajanja, ki je pripeljal do škodnega dogodka, je bil obravnavan že v kazenskem postopku zoper toženca zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ RS. Ugotovljeno je bilo, da je toženec očitano mu kaznivo dejanje storil in da je zanj kazensko odgovoren, zaradi česar je v tem obsegu pravdno sodišče na sodbo kazenskega sodišča vezano (14. člen ZPP). Že v tem obsegu je revizijska trditev, da je tožnik "dogodek in zdravstvene težave lažiral", neutemeljena. Pri tem je trditev, da tožnik zaradi poškodbe ni bil hospitaliziran in da zunanji znaki poškodbe niso bili vidni, v direktnem nasprotju s podatki o poteku zdravljenja, predvsem o bolnišničnem zdravljenju od 11.10.2000 do 16.10.2000. Sodišče druge stopnje je tudi obrazloženo sprejelo dokazno oceno, ki jo je postavilo sodišče prve stopnje in ki se nanaša na zavrnitev toženčeve teze, da je dejanje storil v silobranu, ali da je tožnik soprispeval k nastanku škode. Ocena izpovedi strank in prič je v tej smeri povsem zadostna in sposobna revizijskega preizkusa. Zato vsebinsko zatrjevanega revizijskega razloga iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve in sprejeto dokazno oceno. V tej smeri so odločilna dejstva, ki pravno izključujejo ne samo obstoj silobrana, na katerega se toženec sklicuje, temveč tudi eventualne tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo. Upoštevano je, da tožnik z zatrjevanim metom petarde proti tožencu ni doprinesel k škodnemu dogodku: toženčevo ravnanje je bilo namreč neodvisno od tožnikovega, saj je izstopil iz avtomobila, pograbil nevarno orodje in odšel za tožnikom, ki se je že umikal. Udarec, ki ga je toženec zadal tožniku, ni bil obrambne narave, sledil pa je toženčevi premišljeni nameri, v okoliščinah, ko tožniku glede na dejanske ugotovitve ni bilo več mogoče očitati nobene aktivnosti. Revizijsko sodišče se zato strinja s pravno razlago, po kateri je toženec za nastalo škodo polno odškodninsko odgovoren (prvi odstavek 154. člena ZOR) in da o morebitnem soprispevku tožnika ni mogoče govoriti.

Višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo revident graja s stališča, ki je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami o naravi poškodbe, o njenih zunanjih znakih in o poteku zdravljenja. Pri tem se revizijska trditvena podlaga nanaša le na obstoj škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa sta sodišči druge in prve stopnje obstoj hudih telesnih bolečin ter dolgotrajnih bolečin lažje narave, pravilno ugotovili z upoštevanjem bolniškega staleža od škodnega dogodka dne 9.10.2000 do 6.12.2000. Odškodnina iz tega naslova v znesku 800.000 SIT (3.338,34 EUR) je zato povsem primerna. To velja tudi za odškodninski postavki, ki se nanašata na prestani strah (400.000 SIT, sedaj 1.669,17 EUR) in duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti (330.000 SIT, sedaj 1.251,87 EUR).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.