Jedro

Merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, je treba upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in torej ne le tedaj, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018).

Izvedba terenskih usposabljanj je bila soodvisna oziroma neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore, za katero je bil zadolžen tožnik, ki je tudi sam zatrdil, da je bilo njegovo delo nujno za izvedbo terenskega usposabljanja. V takšnih okoliščinah je materialnopravno pravilen zaključek ta, da je bilo delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je kot nujni sestavni del operativnega urjenja (terenskega usposabljanja) spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova opravljenega dela: - za april 2017 plačati 92,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za junij 2017 plačati 91,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za avgust 2017 plačati 30,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za september 2017 plačati 159,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za januar 2018 plačati 124,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za februar 2018 plačati 94,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za marec 2018 plačati 114,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za april 2018 plačati 234,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za maj 2018 plačati 234,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za junij 2018 plačati 229,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za oktober 2018 plačati 109,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za januar 2019 plačati 108,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 do plačila, - za februar 2019 plačati 108,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 4. 2019 do plačila, - za april 2019 plačati 194,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 6. 2019 do plačila, - za maj 2019 plačati 210,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 7. 2019 do plačila, - za junij 2019 plačati 210,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 8. 2019 do plačila, - za september 2019 plačati 54,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 11. 2019 do plačila, - za oktober 2019 plačati 302,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 12. 2019 do plačila, - za januar 2020 plačati 112,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 3. 2020 do plačila, - za februar 2020 plačati 112,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 3. 4. 2020 do plačila, - za maj 2020 plačati 196,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 3. 7. 2020 do plačila, - za junij 2020 plačati 426,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 8. 2020 do plačila, - za september 2020 plačati 202,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 11. 2020 do plačila, - za oktober 2020 plačati 528,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 4. 12. 2020 do plačila, - za januar 2021 plačati 78,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 3. 2021 do plačila, - za februar 2021 plačati 78,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2021 do plačila, - za marec 2021 plačati 303,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 5. 2021 do plačila, - za maj 2021 plačati 151,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 14. 6. 2021 do plačila, - za september 2021 plačati 275,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 14. 10. 2021 do plačila, - za oktober 2021 plačati 95,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 15. 11. 2021 do plačila, za november 2021 plačati 185,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 14. 12. 2021 do plačila.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 88,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene stroške v znesku 171,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za obdobje od aprila 2017 do novembra 2021 plača zneske, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, s pripadajočimi obrestmi od ustreznih neto zneskov; za april 2017 je del tožbenega zahtevka zavrnilo (I. točka izreka). Povrniti mu mora 1.531,05 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tožbo zmotno štelo za sklepčno. Judikat VIII Ips 196/2018 ne predstavlja ustaljene sodne prakse v zvezi s stalno pripravljenostjo. Zaključki v 8. točki prvostopenjske obrazložitve nasprotujejo temu judikatu. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da toženka ni prerekala trditev tožnika o delu v času stalne pripravljenosti. Tožnik je šele ob zaslišanju izpovedal, da naj bi delal od jutra do večera. Dejavnosti, zaradi katerih mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES, ker pomenijo začetno usposabljanje oziroma operativno urjenje. Originalno besedilo sodbe C-742/19 ne vsebuje besedne zveze „te osebe“, zato je sodišče zmotno zaključilo, da se izjema nanaša le na osebe, ki se dejansko usposabljajo. Izpostavlja izpoved A. A., da je treba na vseh terenskih usposabljanjih vadbencem prilagoditi linijo poveljevanja, kontrole in tudi logistično podporo. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bila glede na naravo dejavnosti rotacija primerna. Iz izpovedbe B. B. ne izhaja, da je bil tožnik zamenljiv, kot je zmotno presodilo sodišče. Prezrlo je oceno tožnika, da se v zvezi z njegovim delom sistem rotacij ni mogel uvesti, ker je on osebno odgovarjal za materialna sredstva, izdajal materiale, bil odgovoren za izdajo orožja, vsa komunikacija v zvezi z logistiko je potekala preko njega. Sodišče je zmotno ocenilo, da bi toženkina sistemizacija morala predvideti dva logista, saj sodišče ne more presojati, koliko delovnih mest mora imeti delodajalec sistemiziranih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na ugotovljena dejstva je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu podčastnik. Za čas odrejene stalne pripravljenosti zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom v višini 20 % oziroma 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, razen glede dela vtoževanega plačila za april 2017. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je bilo mogoče preizkusiti, saj o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna, vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Kršitev iz 15. točke citirane določbe, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, toženka uveljavlja le pavšalno, zato te pritožbene navedbe niti ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Na podlagi 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, razen v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati. Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES)1 v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Zmotno je pritožbeno nasprotovanje zaključkom v 12. točki prvostopenjske obrazložitve. V njej je sodišče prve stopnje pravilno strnilo razloge iz 46. in 52. do 54. točke sodbe C-742/19 o tem, da je ob upoštevanju člena 2(2) Direktive 89/391/EGS posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES takrat, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti.

9. Pritožba navaja, da je sodišče zmotno štelo tožbo za sklepčno, saj iz nje ne izhaja, kdaj je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, iz katerega razloga in kje je moral biti v tem času. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, je tožnik s sklicevanjem na podatke iz plačilnih list po mesecih opredelil ure stalne pripravljenosti in že prejeto višino izplačanega dodatka zanjo, opisal je delo, za katero mu je bila stalna pripravljenost odrejena (zagotavljanje materialnih sredstev ter skrb za prehrano in prevoz na terenskem usposabljanju bodočih častnikov, na vojaških taborih za študente in dijake ter na selekcijskih izborih), ter zatrdil, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi C-742/19 izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Tudi sicer je toženka v prvi pripravljalni vlogi navedla, da ni sporno število ur stalne pripravljenosti in kdaj je bila opravljena. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnik upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo, podkrepil z ustreznimi dejstvi, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da zaslišanje tožnika ter prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu, saj je trditve podkrepil z listinami, predlagal svoje zaslišanje ...

10. Prvostopenjski ugotovitvi o primerljivosti tega spora z zadevo VIII Ips 196/2018 pritožba nasprotuje z navedbo, da zgolj ena sodba Vrhovnega sodišča RS ne predstavlja ustaljene sodne prakse in da sodna praksa tudi sicer ni nespremenljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te odločitve s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

11. Zmotna je pritožbena navedba, da zaključki v 8. točki prvostopenjske obrazložitve nasprotujejo odločitvi v zadevi VIII Ips 196/2018. Ključno in pravilno stališče tega dela prvostopenjske sodbe je, da je treba merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske (v nadaljevanju: SV) odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in torej ne le tedaj, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018). Omenjena merila je zato treba uporabiti tudi v obravnavanem sporu.

12. Pritožba utemeljeno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je v 69. točki sodbe C-742/19 vzdrževalna služba - kar je po mnenju sodišča prve stopnje tudi logistična dejavnost, ki jo je opravljal tožnik - navedena kot primer dejavnosti, ki je ni mogoče v celoti izključiti iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES. V 70. točki citirane sodbe je pojasnjeno, da v 69. točki navedene dejavnosti (torej tudi vzdrževalna služba) spadajo na področje uporabe direktive, kadar jih pod podobnimi pogoji opravljajo delavci v javni upravi, ki nimajo statusa vojaške osebe. Pritožba pravilno navaja, da stanje spisa ne daje podlage za izpodbijano prvostopenjsko ugotovitev. Stranki namreč nista podali trditev (in tudi sodišče ni raziskovalo okoliščin) o tem, ali logistično dejavnost, za katero je bil zadolžen tožnik, pod podobnimi pogoji opravljajo tudi delavci vzdrževalnih služb v javni upravi, ki nimajo statusa vojaške osebe. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve pritožbenega sodišča, pa ugotovitev nepravilnosti obravnavane prvostopenjske ugotovitve ni ključnega pomena za odločitev. Enako velja za izpodbijano prvostopenjsko ugotovitev, da je toženka delo tožnika neutemeljeno primerjala z delom pripadnika logistične brigade, kateremu je bila pripravljenost odrejena zaradi izvedbe vojaških vaj. Tudi tej ugotovitvi pritožba pravilno oporeka s sklicevanjem, da toženka sploh ni zatrjevala, da bi bil tožnik pripadnik te brigade (in sodišče te okoliščine tudi ni raziskovalo).

13. V prvostopenjskem postopku je toženka uveljavljala izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 in trdila, da dejavnosti, zaradi katerih je tožniku odredila stalno pripravljenost, izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES, ker pomenijo začetno usposabljanje oziroma operativno urjenje.

14. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je glede na besedilo 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 dejavnost izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar poteka „v okviru začetnega usposabljanja te osebe“. To stališče pritožba neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem, da originalno, to je po mnenju pritožbe angleško besedilo sodbe C-742/19, ne vsebuje besedne zveze „te osebe“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je skladno s 36. členom Poslovnika Sodišča EU (UL L 265, 29. 9. 2012; v nadaljevanju: Poslovnik) jezik postopka pred Sodiščem EU tudi slovenščina. V 3. točki 37. člena Poslovnika je določeno, da je v postopkih predhodnega odločanja (kar je bil tudi postopek v zadevi C-742/19) jezik postopka jezik predložitvenega sodišča. V zadevi C-742/19 je bil jezik postopka slovenščina, kar je zabeleženo tudi na koncu sodbe. Na podlagi 41. člena Poslovnika so besedila, ki so sestavljena v jeziku postopka, verodostojna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo slovensko besedilo citirane sodbe. Ker niti iz trditev toženke niti iz izvedenih dokazov niso izhajala dejstva, ki bi potrjevala, da je tožnikovo opravljanje dela v času odrejene stalne pripravljenosti predstavljalo njegovo začetno usposabljanje (s tem je v 80. točki sodbe C-742/19 izenačeno npr. obvezno služenje vojaškega roka), prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo obstoja te izjeme.

15. Kot že navedeno, je toženka uveljavljala tudi obstoj nadaljnje izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19, tj. da je logistično zagotavljanje sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov SV potekalo v okviru operativnega urjenja (usposabljanja). Sodišče prve stopnje je pri presoji te izjeme izhajalo iz toženkinih trditev, da se pripadnikom, ki se v okviru kolektivnih večdnevnih usposabljanj skupaj urijo in tudi živijo, omogoči, da se soočijo s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, oziroma v razmerah, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede; pri tem enota gradi kohezijo, skupne taktične postopke in procedure; vse, kar podpira izvedbo takšnega kolektivnega usposabljanja, se šteje v sklop operativnega urjenja oziroma usposabljanja; logistična podpora, katere pripadnik je tožnik (in ki bi jo zagotavljal tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je ključna za delovanje vojske, zato je delo tožnika predstavljalo del usposabljanja, katerega brez logistične podpore ne bi bilo mogoče izvesti.

16. Sodišče prve stopnje je zaključek, da uveljavljana izjema ni podana, oprlo na ugotovitev, da se tožnik na obravnavanih terenskih usposabljanjih sam ni usposabljal in tudi ni usposabljal drugih, temveč je skrbel, da so se terenska usposabljanja lahko normalno izvajala in v ta namen opravljal svoje siceršnje delo, t. j. logistično podporo (oskrba s prehrano, artikli za usposabljanje in materialnimi sredstvi …). Tej presoji toženka v pritožbi s ponavljanjem trditev, ki jih je podala že v prvostopenjskem postopku, po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno nasprotuje. Na večdnevnih terenskih kolektivnih usposabljanjih so pripadniki izpostavljeni pogojem, kakršni bi bili v primeru, če bi SV morala uresničiti svoje poslanstvo, ki je v odvračanju napada in zagotavljanju nacionalne neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države (2. člen ZObr v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o službi v slovenski vojski - ZSSloV; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji). Uporaba določb prava Unije (določb o organizaciji delovnega časa) ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost, pri čemer so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene vse dejavnosti, ki spadajo v operativno urjenje (usposabljanje), ki se zahteva od pripadnikov oboroženih sil (45. in 80. točka sodbe C-742/19). Izvedba terenskih usposabljanj je bila soodvisna oziroma neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore, za katero je bil zadolžen tožnik, ki je tudi sam zatrdil, da je bilo njegovo delo nujno za izvedbo terenskega usposabljanja. V takšnih okoliščinah je materialnopravno pravilen zaključek ta, da je bilo delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je kot nujni sestavni del operativnega urjenja (terenskega usposabljanja) spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Pravilnost takšne presoje dodatno utemeljuje izpoved A. A., ki jo izpostavlja pritožba in ki jo je povzelo tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da je treba na vseh terenskih usposabljanjih „vadbencem“ prilagoditi linijo poveljevanja, kontrole in logistično podporo, ter da pripadnik, ki zagotavlja logistično podporo, dela pod istim režimom kot „vadbenec.“

17. Ker ugotovljena izjema pomeni, da se stalna pripravljenost ne šteje v delovni čas, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijanega dela sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za mesece, za katere je bila tožniku glede na trditve strank odrejena stalna pripravljenost zaradi logističnega zagotavljanja sredstev za potrebe terenskega usposabljanja Šole za častnike.

18. Tožbenemu zahtevku, kot ga v tem sporu uveljavlja tožnik, v primeru obstoja izjeme iz izreka sodbe C-742/19 ni mogoče ugoditi s sklicevanjem na okoliščine, ki jih izpostavlja tožnik, t. j. da je v času pripravljenosti moral nositi uniformo, biti na razpolago toženki in da ni smel zapustiti odrejenega kraja. Prav tako ni podlage za plačilo iz naslova opravljenega dela v času stalne pripravljenosti. Prvostopenjsko ugotovitev, da toženka ni prerekala trditev tožnika o delu v času pripravljenosti, namreč pritožba utemeljeno izpodbija in pravilno navaja, da je to toženka prerekala že v prvi pripravljalni vlogi. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnik šele ob zaslišanju izpovedal, da naj bi delal od jutra do večera in v času pripravljenosti izpolnjeval zahtevke za nabavo materiala za nadaljnje usposabljanje, za servis orožja, se udeležil večernih koordinacij, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ta izpoved ni ustrezno konkretizirana v smislu, koliko ur in katerega dne tekom stalne pripravljenosti naj bi tožnik opravljal delo.

19. Ker je glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena zaradi logističnega zagotavljanja sredstev za potrebe terenskega usposabljanja bodočih častnikov SV, podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19, ni odločilnega pomena vprašanje, ali je glede te dejavnosti podana tudi izjema iz 2. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe (tj. ali gre za obstoj tako posebne dejavnosti, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih), na katero se je toženka prav tako sklicevala. Izjeme, ki izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES, so namreč določene alternativno. Pritožbeno sodišče se zato ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo, ali bi se delo, ki ga je v zvezi s terenskimi usposabljanji opravljal tožnik, lahko izvedlo z rotacijo zaposlenih (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na stalno pripravljenost, ki je bila tožniku odrejena zaradi logistične zagotovitve sredstev za potrebe izvedbe vojaškega tabora za študente in dijake ter za potrebe izvedbe selekcijskega postopka za izbor kandidatov za Šolo za častnike. Kot je bilo že obrazloženo, iz 45. točke sodbe C-742/19 izhaja, da uporaba določb prava Unije o organizaciji delovnega časa ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile z namenom, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost. Gre za namen, ki predstavlja podlago za določitev izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Tega namena ni mogoče pripisati vojaškim taborom, saj je njihov namen drugačen, in sicer dijake in študente seznaniti s temeljnimi zahtevami in možnostmi opravljanja vojaške službe, da bi se lažje odločili za opravljanje te službe (gl. pisna izjava B. B.). O obstoju namena iz citirane točke sodbe C-742/19 ni mogoče govoriti niti pri izvedbi selekcijskega postopka, saj ima ta za cilj zgolj izbrati kader za šolanje na vojaški šoli. Ti dejavnosti tako ne spadata v okvir nobene od izjem iz izreka sodbe C-742/19, zato je treba v zvezi z njima odrejeno stalno pripravljenost v mesecih julij 2017, julij 2018, julij 2019, julij 2020 in junij 2021 šteti v delovni čas tožnika. Za takšen primer ZObr in Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) ne določata posebne višine plačila, saj urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa. Glede na to je mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu pripada za delovni čas (prim. VIII Ips 196/2018). To pomeni, da je za ure v času pripravljenosti v navedenih mesecih, ki se štejejo v delovni čas, sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo razliko med 100 % plačilom osnovne plače in že plačanim dodatkom za pripravljenost za ta čas. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo glede odločitve za julij 2017, julij 2018, julij 2019, julij 2020 in junij 2021 (353. člen ZPP).

21. Zaradi delne spremembe I. točke izreka izpodbijanega dela sodbe je glede na spremenjeni uspeh strank pritožbeno sodišče moralo ponovno odločiti o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta znaša 9.991,19 EUR. Tožnik je uspel s 4.262,49 EUR oziroma 43 %, toženka pa s 57 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da potrebni stroški tožnika znašajo 1.531,05 EUR, zato mu glede na uspeh pripada povračilo 658,35 EUR. Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) potrebni stroški toženke znašajo: 400 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 16/1/a OT), vsakokratnih 300 točk za dve pripravljalni vlogi (tar. št. 16/2 OT), vsakokratnih 20 točk za kratka dopisa, s katerima je predložila pisne izjave prič (tar. št. 43/2 OT), 400 točk za prvi narok (tar. št. 16/3/a OT), 200 točk za drugi narok (tar. št. 16/3/b OT) in 26,4 točk za materialne stroške (11/3 člen OT), skupaj 1.666,40 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 999,84 EUR. Upoštevajoč 57 % uspeh ji pripada 569,91 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožniku povrniti 88,44 EUR stroškov postopka.

22. Toženka je izpodbijala ugodilni del sodbe v višini 9.714,62 EUR. S pritožbo je uspela glede zneska 5.452,13 EUR oziroma 56 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti tolikšen del pritožbenih stroškov, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženki pripada povračilo 500 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 10 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke znaša 306,00 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh ji je tožnik dolžan povrniti 171,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

1 Po členu 1(3) Direktive 2003/88/ES se ta uporablja za vse sektorje dejavnosti (javne in zasebne) v skladu s členom 2 Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS). V 2(2) členu Direktive 89/391/EGS je določeno, da se ta ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so tudi oborožene sile, neizogibno nasprotujejo.