Jedro

Ker tožnik v tožbi ni ocenil vrednosti nedenarnega dela tožbenega zahtevka, njegova revizija v tem delu ni dovoljena.

Ni pravne in dejanske podlage za odgovornost za izgubljeni zaslužek zaradi razveljavitve pogodbe, če do razveljavitve sploh ni prišlo.

Izrek

Revizija proti odločitvi sodišč druge in prve stopnje o denarnem zahtevku se zavrne, v ostalem delu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev najemne pogodbe za lokal K. s pripadajočimi prostori v P., ki sta jo sklenila prva toženka in tožnik, notarka pa overila dne 6.3.1996 (izrek o 1. točki tožbenega zahtevka), za vračilo vnaprej plačane najemnine 11.000 DEM in 360.000 SIT (izrek o 2. točki tožbenega zahtevka) in za plačilo 1.700.000 SIT izgubljenega zaslužka (izrek o 3. točki tožbenega zahtevka) ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred obema sodiščema. Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija glede odločitve o oblikovalnem delu tožbenega zahtevka, torej o zahtevani razveljavitvi najemne pogodbe, ni dovoljena, glede odločitve o denarnem delu tožbenega zahtevka pa ni utemeljena.

Tožnik je na naslovni strani svojo prvo vlogo označil kot tožbo zaradi plačila 11.000 DEM, 360.000 SIT in 1.700.000 SIT, pri tem pa je v oklepaju označil skupno vrednost. Prva dva zneska predstavljata vnaprej plačano najemnino, tretji pa izgubljeni dobiček. Skupna ocena predstavlja seštevek vseh treh denarnih zneskov, pri čemer je tožnik upošteval nekoliko nižjo vrednost marke v času vložitve tožbe, ker po odštetju obeh tolarskih zneskov predstavlja tolarska vrednost 11.000 DEM po njegovem izračunu 990.000 SIT, po izračunu sodišča na prvi strani tožbe zaradi odmere sodnih taks pa 1.003.404,90 SIT. Od tu izvira tudi sicer nebistvena razlika med oznako skupne vrednosti spora na prvi strani tožbe v znesku 3.050.000 SIT in v uvodu sodb obeh sodišč 3.063.404,90 SIT. Kljub oznaki na prvi strani tožbe, da gre za tožbo zaradi plačila (tolarskih in deviznih zneskov), pa je tožnik v samem tožbenem zahtevku poleg plačila v točki 2 in 3 zahteval v točki 1 tudi razveljavitev same najemne pogodbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi ta del tožbenega zahtevka premoženjske narave, čeprav tožnik z njim ne terja plačilo denarja, ampak razveljavitev pogodbe.

Ker je v tej pravdni zadevi sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega ZPP, je treba glede na prehodne določbe novega zakona tudi vprašanje dovoljenosti revizije presojati po tem zakonu. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Tožbeni zahtevek za vrnitev 11.000 DEM in 360.000 SIT temelji na isti dejanski in pravni podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP), ker predstavlja vnaprej plačano najemnino. Ta del tožbenega zahtevka glede na že prej pojasnjene razloge presega mejni znesek za dovoljenost revizije. Enako velja tudi za tožbeni zahtevek za plačilo 1.700.000 SIT izgubljenega dobička. Ni pa izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije glede nedenarnega tožbenega zahtevka (pod točko 1) za razveljavitev najemne pogodbe. Tožnik v tožbi ni ocenil vrednosti tega dela tožbenega zahtevka. Že po ZPP/77 je moral tožnik v primeru, ko je bila pravica do revizije odvisna od vrednosti spora, pa predmet tožbenega zahtevka ni bil denarni znesek, na podlagi drugega odstavka 186. člena v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (enako zahtevo vsebuje drugi odstavek 180. člena sedaj veljavnega ZPP). Če ni tako ravnal, si zaradi svoje pasivnosti ni omogočil pravice do revizije. Pravkar povedano velja tudi v obravnavani zadevi za tisti del tožnikove revizije, ki izpodbija zavrnitev nedenarnega tožbenega zahtevka in tega dela tožnikove pritožbe. V tem delu revizija ni dovoljena, ker ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Tožnik je tudi na naslovni strani revizije označil, da gre za spor zaradi plačila 3.063.404,90 SIT. Pri tem je povzel oceno iz uvoda obeh sodb, ki se zaradi drugačnega upoštevanja vrednosti marke v času vložitve tožbe le za malenkost razlikuje od tožnikove ocene. V obrazložitvi revizije pa se tožnik ukvarja samo z razlogi sodb obeh sodišč, zaradi katerih sta bila zavrnjena njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev najemne pogodbe in ta del njegove pritožbe. V reviziji zatrjevane procesne kršitve izpodbijajo zaključek o neobstoju zmote in prevare pri sklepanju pogodbe, pa tudi oceno izpovedi prič, strank in listin v zvezi z okoliščinami v času sklepanja pogodbe. Revizija na koncu navrže očitek, da sodišči nista odgovorili na vse relevantne navedbe strank. Tudi če bi bilo mogoče ta očitek razširiti na dovoljeni del revizije, je presplošen, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Tožnik v reviziji niti z besedo ne omeni denarnega dela tožbenega zahtevka. Tudi v pritožbi je glede tega dela le navrgel, da bi bilo treba presojati, ali ni morda prišlo do neopravičene obogatitve. Sodišče druge stopnje mu je odgovorilo, da pravni naslov za prehod premoženja obstaja, ker pogodba ni bila razveljavljena.

Tožnikova revizija je iz navedenih razlogov v tistem delu, ki je dovoljen, neobrazložena. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP v tem delu opravilo le preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Ker najemna pogodba ni bila razveljavljena in je tožnik v skladu z dogovorom vnaprej plačal celotno najemnino v znesku 11.000 DEM in 360.000 SIT, ni nobene pravne podlage za njegov zahtevek za vrnitev tega plačila (tožbeni zahtevek pod točko 2).

Tožnik je zahtevek za plačilo 1.700.000 SIT izgubljenega dobička (tožbeni zahtevek pod točko 3) utemeljeval s trditvami in okoliščinami iz 115. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, češ da je na strani tožencev vzrok izpodbojnosti najemne pogodbe. Navedena zakonska določba ureja odgovornost pogodbenika za razveljavitev pogodbe. V obravnavani zadevi pa do razveljavitve najemne pogodbe ni prišlo, saj sta sodišči ugotovili, da tožnik ni bil v zmoti in tudi ni bil prevaran. Zato tudi ne obstaja dejanska in pravna podlaga za plačilo izgubljenega dobička. Odločitvi sodišča druge stopnje o zavrnitvi tega dela pritožbe in sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka sta bili po vsem obrazloženem materialnopravno pravilni.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Izrek zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 153. člena ZPP).