Jedro

Čeprav je obdolženec pobegnil zaradi uvedenega postopka za njegovo izročitev drugi državi in ne zaradi kazenskega postopka, v katerem je položil varščino po 1. odstavku 196. člena ZKP, varščina pripade proračunu. Dejstvo pobega namreč predstavlja oviro za vodenje kazenskega postopka, zato motiv za pobeg ni pomemben.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega G.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odločil, da varščina, določena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.6.1996 v znesku 10.000 DEM zapade v korist proračuna. Hkrati je bil predlog za odreditev pripora zoper obdolženega G.J. zavrnjen. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega G.J. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obdolženega G.J. so dne 8.12.1998 vložili zoper navedeni pravnomočen sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dana varščina ne zapade v korist proračuna, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega G.J. predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ko se zagovornik sklicuje na to, da obdolženec ni pobegnil, ne izvaja nobene kršitve zakona, temveč drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče pri odločitvi, da varščina zapade v korist proračuna. Zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato je zahtevo zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 196. člena ZKP je določeno, da če bi bilo treba obdolženca pripreti ali če je že v priporu samo zaradi tega, ker se je bati, da bo pobegnil, se lahko pusti na prostosti oziroma izpusti, če da on osebno ali kdo drug zanj varščino, da do konca kazenskega postopka ne bo pobegnil, sam obdolženec pa obljubi, da se ne bo skrival in brez dovoljenja ne bo zapustil svojega prebivališča. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.6.1996 odločeno, da se za obdolženega G.J. sprejme ponujena varščina v znesku 10.000 DEM ter položi v gotovini pri blagajni sodišča. Z istim sklepom je bilo tudi odločeno, da bo pripor zoper obdolženega G.J. odpravljen po položitvi varščine in pravnomočnosti sklepa. Pripor je bil zoper obdolženega G.J. po položitvi varščine s sklepom istega sodišča z dne 12.6.1996 tudi odpravljen. V navedenem sklepu o položitvi varščine je bilo tudi določeno, da varščina zapade v korist proračuna Republike Slovenije, če obdolženi na pozive sodišča ne bo dosegljiv, ali če se ne bo zglasil na vsak poziv sodišča, vključno s pozivom za morebitni nastop kazni, kolikor bi mu bila v kazenskem postopku izrečena zaporna kazen.

V 3. odstavku 197. člena ZKP je določeno, da če obdolženec pobegne, se s sklepom določi, da vrednost, ki je bila dana kot varščina, pripade proračunu. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je kot stvarno pristojno prevzelo v obravnavo zadevo od Okrajnega sodišča v Ljubljani, svojo odločitev o zapadlosti varščine v korist proračuna obrazložilo z ugotovitvijo, da je obdolženec pobegnil. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z izrekom o zapadlosti varščine navaja, da je sodišče v konkretnem primeru odločilo, da varščina, ki je bila dana za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v enem kazenskem postopku, zapade v korist proračuna iz razlogov, ugotovljenih v drugem kazenskem postopku. Takšna odločitev je po mnenju vložnika ob upoštevanju, da je varščina tesno povezana s kaznivim dejanjem, ki se očita obdolžencu, neutemeljena. Vnaprejšnje sklepanje sodišča, ko je v izročitvenem postopku ugotovilo, da so podani razlogi za pripor zoper obdolženca in je zato vnaprej sklepalo, da se obdolženi ne bo javljal na pozive sodišča v drugem kazenskem postopku, je nedopustno prejudiciranje obdolženčevega ravnanja v kazenskem postopku. Sodišče, ki je določilo varščino, obdolženca v tej zadevi ni več vabilo, niti ni razpisalo nove obravnave, čeprav se je obdolženec v tem postopku udeleževal obravnav in svoj izostanek z obravnave dne 31.3.1998 tudi opravičil, tako da o pobegu v konkretnem kazenskem postopku po mnenju vložnika ni mogoče govoriti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče pravilno uporabili določbe kazenskega postopka o zapadlosti varščine v korist proračuna. Dejstvo pobega, ne glede na motive pobeglega za pobeg, po 3. odstavku 197. člena ZKP zadošča za odločitev o zapadlosti varščine. Glede na podatke spisa je na ugotovljeno dejansko stanje, in sicer, da je obdolženec pobegnil, povsem brez pomena, kakšni razlogi so ga k pobegu vodili. V spisu izkazani uvedeni izročitveni postopek tujca tretji državi z odrejenim priporom v naši državi kot zaprošeni državi, je okoliščina, ki po vložnikovem mnenju nima nobene zveze s položeno varščino v kazenskem postopku, v katerem je bila dana. Res je, da varščina, dana v kazenskem postopku, ki se vodi v obravnavani zadevi, nima zveze z izročitvenim postopkom, vendar dejstvo pobega, kot dejanska okoliščina, tudi če se nanaša zgolj na izročitveni postopek, na oceno pobega, kot ovire za izvedbo kazenskega postopka, ki se vodi v naši državi, ne glede na opravičilo obrambe - zagovornika obdolženčevega izostanka dne 31.3.1998, je tisti razlog, ki opravičuje izrek napadenih sklepov o zapadlosti varščine. Vsa ostala vložnikova izvajanja so zato neupoštevna in ne vplivajo na zakonitost obeh napadenih sklepov. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da nobena zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka v napadenih sklepih ni podana.

Po povedanem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).