Jedro

Ker je sodišče oškodovanca, ki prebiva v tujini in je tuj državljan, pravilno vabilo, pa se je opravičil, in ker so se stranke izrecno strinjale z branjem zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, se je sodišče utemeljeno poslužilo izjeme po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP in zapisnik prebralo.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega D.L. in zagovornice obsojenega U.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojena se oprostita plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojene D.L., U.B., J.Š. in F.D. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ in kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ, obe v zvezi s 1. odstavkom 25. člena KZ. Obsojeni so kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti storili tako, da so se dogovorili, da bodo oškodovanca odpeljali na samoten kraj in mu odvzeli denar. D. in Š. sta oškodovanca zvlekla v avtomobil, ki ga je vozil L., kjer sta ga med vožnjo proti njegovi volji zadrževala skupaj z B. Na samotnem kraju pa so obsojeni storili kaznivo dejanje ropa tako, da je Š. potegnil oškodovanca iz vozila, nato so ga vsi štirje obsojeni obstopili, od njega zahtevali denar in mu grozili, da ga bodo pohabili ali pa ubili, če jim ne bo izročil denarja, pri čemer je Š., ki se je skupaj z D. z oškodovancem prerival za denar, oškodovanca udaril po glavi in mu iz žepa vzel denarnico, iz slednje pa ves denar. Obsojeni so nato ustrahovanega in prestrašenega oškodovanca odpeljali nazaj v mesto, kjer je pod vplivom groženj, da ga bodo ubili, v hotelu L. izročil še nekaj denarja, medtem ko so ostali trije obsojeni čakali pred hotelom. L. je pridobljeni denar razdelil med vse obsojene. Sodišče je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 143. člena KZ obsojenim J.Š., F.D. in D.L. določilo kazen šest mesecev zapora, obsojenemu U.B. pa kazen štiri mesece zapora. Za kaznivo dejanje ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ pa je sodišče J.Š. določilo kazen šest let zapora, obsojenima D.L. in F.D. vsakemu pet let zapora, U.B. pa ob uporabi omilitvenih določil kazen dveh let zapora. Po določbah KZ o steku je sodišče izreklo enotne kazni, in sicer obsojenemu J.Š. šest let in pet mesecev zapora, obsojenima F.D. in D.L. vsakemu po pet let in pet mesecev zapora, obsojenemu U.B. pa dve leti in tri mesece zapora. V izrečene zaporne kazni je vštelo čas, prestan v priporu in v pridržanju, odločilo pa je tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca in o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi državnega tožilca delno ugodilo, in sicer je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu F.D. za kaznivo dejanje ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ zvišalo določeno kazen na šest let zapora in izreklo enotno kazen šest let in pet mesecev zapora, v preostanku pa je pritožbo državnega tožilca in pritožbe zagovornikov obsojenih zavrnilo kot neutemeljene. Obsojene je višje sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: – zagovornica obsojenega U.B. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenega B. oprosti obtožbe za obe kaznivi dejanji. – zagovornik obsojenega D.L. pa zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kršitve Ustave Republike Slovenije, kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega L. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja in mu glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo dejanja izreče primerno nižjo kazen ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. je odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti in podal mnenje, da sta zahtevi neutemeljeni. Glede obsojenega B. navaja, da je obsojeni po dogovoru vseh štirih storilcev skupaj s F.D. in J.Š. zadrževal oškodovanca v avtu, ko so se peljali v R. in skupaj s tovariši grozil oškodovancu, da ga bodo ubili, če jim ne izroči vsega denarja. Pridobljeni denar so si razdelili tako, da je B. prejel 10.000,00 SIT, torej gre za sostorilstvo v objektivnem in subjektivnem smislu. Glede obsojenega L. pa vrhovni državni tožilec navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v prvostopni sodbi pravilno ugotovljena. Prvostopenjska sodba je oprta na prepričljivo izpovedbo oškodovanca, kateremu je L. grozil, da ga bo ubil, če jim ne izroči denarja, L. je tudi vozil avto, ob povratku pa je spremljal ustrahovanega oškodovanca do hotelske sobe. Očitno je, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v celoti obrazložilo. Ostala dejstva, ki naj jih sodišče druge stopnje ne bi bilo obrazložilo, so lahko pomembna, niso pa odločilna. Bistvenih neskladnosti med izpovedbo oškodovanca in ugotovitvami sodišča ni. Navajanja o prestrogi kazni pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanska stanja.

4. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

B-I 5. Zagovornica obsojenega U.B. uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona, ki pa po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. Zagovornica namreč zatrjuje, da je bil glede obsojenega B. v sodbi sodišča prve stopnje, potrjeni s sodbo sodišča druge stopnje, nepravilno uporabljen kazenski zakon tako, da je bil zoper obsojenca nepravilno uporabljen institut sostorilstva, saj niso podani ne objektivni ne subjektivni elementi sostorilstva. Ob pravilnem razumevanju sodbe sodišča prve stopnje je ugotovitev sostorilstva moč razumeti le tako, da je med vsemi sostorilci obstajal dogovor, da bodo oropali ("popalili") oškodovanca. Ideja, da "popalijo" oškodovanca, je sicer res prišla s strani obsojenih Š. in D., vendar sta obsojena L. in B. to idejo sprejela oziroma sta se priključila dogovoru, eden bolj, drugi pa manj aktivno. Vrhovno sodišče sprejema kot utemeljene zaključke sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obsojenega B. pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 143. člena KZ v tem, da je zadrževal oškodovanca v avtomobilu. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da je potrebno na dogajanje gledati kot na povezano celoto, v kateri je bil delež obsojenega B. ravno v sodelovanju pri odvzemu prostosti oškodovancu, kajti z zadrževanjem oškodovanca v vozilu je odločilno prispeval h kasneje storjenemu kaznivemu dejanju ropa, saj je s tem zagotovil fizično prisotnost oškodovanca pri ropu, v odnosu do katerega je bilo kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti pripravljalno dejanje. Pri kaznivem dejanju po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ pa je prispevek obsojenega B. v tem, kot zaključuje sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče pa te zaključke prav tako sprejema kot utemeljene, da je, poleg tega, da je sodeloval pri dogovoru o ropu, z ostalimi tremi sostorilci obstopil oškodovanca, pri čemer je že sama njegova prisotnost podkrepila resnost njihovih groženj. Obsojeni B. je na tak način že s svojo prisotnostjo na kraju dejanja pripomogel k temu, da je oškodovanec sprevidel, da nima nobenih možnosti za odpor. Ob tem je treba povedati, da je sicer res, kot povzema sodbo sodišča prve stopnje zagovornica obsojenega, da oškodovanec ni prepoznal B., ker je v avtomobilu med njima sedel Š. in tudi sicer ga zaradi teme ni mogel natančno videti, da obsojeni oškodovancu ni grozil in nad njim ni vršil fizičnega nasilja. Potrebno pa je upoštevati celoten odstavek sodbe sodišča prve stopnje, v katerem sodišče tudi pojasni, zakaj je obsojenega B. štelo za sostorilca. Nenazadnje pa je obsojeni B. pred hotelom skupaj s Š. in D. čakal L. ravno z namenom, da si razdelijo pridobljeni denar, kar so nato tudi storili. Po oceni Vrhovnega sodišča je tako mogoče na podlagi dejanskega ravnanja obsojenega B. sklepati na njegovo zavest o sodelovanju pri uresničitvi kaznivega dejanja. Grožnja obsojenega B. pri kaznivem dejanju ropa sicer res ni bila verbalna, je pa izkazana z njegovim sodelovanjem pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti, obsojeni je ostal skupaj z ostalimi sostorilci, dokler niso dobili vsega denarja, poleg tega pa je dobil tudi del plena. Vse našteto utrjuje prepričanje, da je na podlagi dejanskega ravnanja obsojenega B. mogoče sklepati o njegovi zavesti o sodelovanju pri uresničitvi obeh kaznivih dejanj, s tem, ko je obsojeni B. celotno dejanje štel za svoje, pa je podan tudi subjektivni element sostorilstva. Glede na takšne ugotovitve pravnomočne sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev določb kazenskega zakona ni podana.

B-II 6. Zagovornik obsojenega D.L. uveljavlja več kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa po oceni Vrhovnega sodišča niso podane. Zagovornik najprej zatrjuje, da je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena, da se sodišče druge stopnje do bistvenih pritožbenih navedb obsojenca sploh ni opredelilo, nadalje, da po modificirani obtožnici ni specificirano, kdo od posameznih obdolžencev je storil konkretno dejanje in da se obsojenemu L. očita nekaj, za kar je na podlagi izjave samega oškodovanca razvidno, da ni storil. Sodišče druge stopnje se prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb, da se je le obsojeni L. oškodovancu predstavil s pravim imenom, zaradi česar tudi ni imel namena oropati oškodovanca. Zoper slednjega tudi ni uporabil sile, niti mu ni grozil z napadom na življenje in telo. Nadalje se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb, da L. ne zna govoriti angleško. Tudi v izreku sodb ni opredeljeno, s katerim ravnanjem naj bi L. bistveno prispeval k dejanjem. Zagovornik v zahtevi še navaja, da v sodbi sodišča prve stopnje obstaja bistveno neskladje med povzetkom glede izpovedi posamezne priče oziroma obdolženca ter dejansko vsebino njihovih izpovedb. Končno pa zagovornik obsojenega L. še navaja, da je bila obsojenemu L. kršena določba 6. člena EKČP, saj se ni imel možnosti soočiti z obremenilno pričo, prav tako tudi ni bil deležen popolnoma nepristranskega sojenja, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do enakosti pred zakonom.

7. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje prepričljivo ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v prvostopni sodbi pravilno ugotovljena, kar je glede obsojenega L. v obrazložitvi svoje sodbe (sodba, stran 4, zadnji odstavek) tudi prepričljivo utemeljilo. Vrhovno sodišče v sodbi sodišča prve stopnje ni našlo razhajanj med povzetki izpovedb prič oziroma zagovorov obdolžencev in njihovimi izpovedbami oziroma zagovori, podanimi v preiskavi in na glavni obravnavi, prav tako se je do teh očitkov opredelilo sodišče druge stopnje (sodba, stran 5). Glede ostalih navedb zagovornika pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da za sam opis dejanj niso odločilnega pomena in da zagovornik prek razloga kršitev določb kazenskega postopka pravzaprav uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer so nekatere njegove navedbe v popolnem nasprotju z zagovorom obsojenega L. Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v izpodbijano dejansko stanje in se zato do teh razlogov tudi ni opredelilo.

8. Nadalje zagovornik zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili kazenski zakon, saj obsojeni L. sploh ni izpolnil znakov kaznivega dejanja ropa, ampak kvečjemu znake kaznivega dejanja izsiljevanja. Po oceni Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje izsiljevanja. K temu Vrhovno sodišče le še dodaja, da je med obsojenimi obstajal dogovor, da bodo oškodovanca oropali, pri čemer je bila vloga L. v tem, da je k storitvi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ prispeval tako, da je po predhodnem dogovoru kot voznik s svojim vozilom odpeljal soobsojene in oškodovanca na samoten kraj, s čimer je ostalim storilcem ne samo olajšal izvršitev kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ, temveč je odločilno prispeval k njegovi izvršitvi. Nadalje je bila vloga L. še v tem, da je s soobsojenimi obstopil oškodovanca in mu grozil, s čimer je neposredno prispeval k temu, da je oškodovanec opustil vsakršno misel na odpor. S tem, ko je L. od oškodovanca v hotelu prejel denar, pri čemer so obsojenci oškodovanca predhodno ustrahovali, kar pomeni, da je sila nad oškodovancem ob izročanju denarja v hotelu še vedno trajala, pa je obsojeni L. tudi sam izpolnjeval znake kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ. Po izvršenem dejanju pa je obsojeni L. sodeloval tudi pri delitvi denarja. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je obsojeni L. sodeloval pri uresničevanju zakonskih znakov obeh kaznivih dejanj in je kaznivi dejanji tudi štel za svoji.

9. Po oceni Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi očitek zagovornika, da ne obsojeni ne zagovorniki niso imeli možnosti soočenja z obremenilno pričo, torej z oškodovancem, zaradi česar naj bi obsojenemu L. bila kršena določba 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik opravil zaslišanje oškodovanca kot nujno preiskovalno dejanje še pred vložitvijo obtožnice. Na glavni obravnavi je zagovornik obsojenega Š. predlagal neposredno zaslišanje oškodovanca, zagovorniki ostalih treh obsojenih pa zaslišanja oškodovanca niso niti predlagali niti niso vztrajali pri dokaznem predlogu zagovornika obsojenega Š. oziroma se takemu predlogu niso pridružili. Zagovornik obsojenega L. je na glavni obravnavi podal dokazni predlog, da se preberejo vse listine iz spisa, vključno z vsemi uradnimi zaznamki. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazni predlog zagovornika obsojenega Š. in oškodovancu, danskemu državljanu, v skladu z določbo 1. odstavka 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije pravilno poslalo vabilo na zaslišanje, vendar pa je oškodovanec sodišču sporočil, da se zaslišanja na glavni obravnavi ne more udeležiti, ker je na Danskem, in da vztraja pri svoji izpovedbi, dani pred preiskovalnim sodnikom. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, so se zaradi neudeležbe oškodovanca tako državni tožilec kot vsi zagovorniki strinjali z branjem izpovedbe oškodovanca, dane pred preiskovalnim sodnikom, uradnega zaznamka o izjavi oškodovanca in zapisnika o prepoznavi po fotografijah. Očitno je torej, da je zagovornik obsojenega L. imel na glavni obravnavi pravico in zadostno možnost predlagati neposredno zaslišanje oškodovanca in da je sodišče oškodovanca tudi vabilo na zaslišanje. Vendar pa zagovornik obsojenega L. ni podal dokaznega predloga za zaslišanje oškodovanca ne takrat, ko je to storil zagovornik obsojenega Š., niti potem, ko je bilo glede na sporočilo oškodovanca jasno, da se ne bo udeležil glavne obravnave. Vrhovno sodišče glede na ravnanje zagovornika obsojenega L., ko je celo sam predlagal branje uradnih zaznamkov ter zapisnika o izpovedbi oškodovanca, neposrednega zaslišanja oškodovanca pa sploh ni predlagal, in se nato tudi strinjal z branjem tega zapisnika in uradnih zaznamkov, zaključuje, da se je zagovornik obsojenega L. odpovedal pravici neposrednega zaslišanja oškodovanca. Ker je sodišče oškodovanca, ki prebiva v tujini in je državljan Danske, pravilno vabilo, na vabilo pa se je oškodovanec odzval z opravičilom, da na zaslišanje ne more priti, ker je na Danskem, in ker so se stranke izrecno strinjale z branjem zapisnika o zaslišanju oškodovanca pred preiskovalnim sodnikom, se je sodišče prve stopnje utemeljeno poslužilo izjeme po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP in prebralo omenjeni zapisnik.

10. Končno pa zagovornik izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi iz razloga kršitve ustavnega načela zakonitosti ter ustavne pravice do enakosti pred zakonom, ker obsojeni L. ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja ropa, zoper oškodovanca ni uporabil sile, poleg tega tudi še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, zato bi bilo v skladu s sodno prakso pričakovati obsodbo na največ dve do tri leta zapora. Zakaj v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje izsiljevanja, je bilo zgoraj že obrazloženo, z navedbami, da bi višje sodišče ob pravilni uporabi kazenskega zakona moralo obsojencu izreči milejšo kazen, kot jo je, pa zagovornik uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki pa je zgolj pritožbeni razlog. Primernosti izrečene kazenske sankcije pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

B-III 11. Ker v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni. Glede na to, da sta obsojena B. in L. po podatkih spisa brez premoženja in da prestajata zaporni kazni, je Vrhovno sodišče obsojena na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tema izrednima pravnima sredstvoma, to je plačila povprečnine.