Jedro

V postopkih po ZVEtL ni mogoče uporabiti drugega odstavka 190. člena ZPP. Pridobitelji posameznih delov stavbe tako s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na delih stavbe, kot so bile kupljene. V postopku po ZVEtL drugačnega obsega, kot ga izkazuje pravni naslov za pridobitev posmeznega dela stavbe, ni mogoče pridobiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Udeleženci nosijo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzpostavilo etažno lastnino na stavbi na naslovu ...: določilo je pet posameznih delov stavbe, pripadajoče zemljišče, dva posebna skupna dela stavbe, odločilo da se vzpostavi na pripadajočem zemljišču solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe s solastniškimi deleži, razvidnimi iz izreka sklepa, ugotovilo lastnike posameznih delov stavbe, in sicer je lastnik delov št. 1 in 2 A., d. o. o., posameznega dela št. 4 B., d. o. o., posameznega dela št. 5 C., posameznega dela št. 6 pa D. Odločilo je še, da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine, da preidejo pri solastniških deležih udeležencev vpisana bremena na posamezne dele, katerih lastniki so in da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožuje se prva nasprotna udeleženka „iz vseh pritožbenih razlogov“, pritožbenemu sodišču predlaga, naj prvostopenjski sklep spremeni tako, da predlog predlagatelja zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče dejansko ni odločilo o predlogu predlagatelja, saj je ta meril na razdelitev solastnine, sporazum in pogodbo med solastniki. Tak predlog bi moralo zavrniti, ne pa izdati sklep o vzpostavitvi etažne lastnine. V sklep je preneslo napačne izmere posameznih delov iz predloga in odločbe GURS. ZVEtL (Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi) med domnevami ne omenja površin delov stavbe, zato sodišče v 9. členu ZVEtL ni imelo podlage, da v sklep povzame napačne izmere delov stavbe, ampak bi moralo v postopku s pomočjo izvedenca ugotoviti pravilno dejansko stanje. Izvedenec je prišel do drugačnih izmer delov stavbe, kot izhajajo iz odločbe GURS, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Zato je dejansko stanje delov stavbe in izmer posameznih, skupnih in posebnih skupnih delov stavbe ugotovljeno nepravilno. Etažne lastnine ni mogoče oblikovati mimo dejanskega stanja v naravi. Takšno ravnanje sodišču nalaga 3. točka prvega odstavka 23. člena ZVEtL, ki ga je v konkretnem primeru povsem prezrlo. Iz obrazložitve ne izhaja, kako je sodišče izračunalo (določilo) solastniške deleže in se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. V sklepu navedeni solastniški deleži so tudi ob uporabi domneve iz 9. člena ZVEtL v neskladju z dejanskim stanjem, verjetno so izračunani na podlagi napačne izmere celotne površine stavbe in posameznih delov. Tudi posebni skupni deli stavbe, ki jih je sodišče določilo v izpodbijanem sklepu, so skupni deli, domneva pa se, da je skupni del stavbe samo pripadajoče zemljišče. Vztraja, da je dogovor v pogodbi, skladno s katerim je prvotni predlagatelj njenemu pravnemu predniku dovolil trajno souporabo prostora, predvidenega za kurilnico, presegal obligacijsko naravo in ima stvarnopravne učinke. Peš komunikacija, ki služi vhodu v kurilnico, ni bila obravnavana kot posamezni ali skupni del. Sodišče ni imelo podlage, da je med skupne dele stavbe vključilo karkoli drugega kot stavbi pripadajoče zemljišče. Prodajna pogodba z dne 10. 12. 2013 med E., d. o. o. in A., d. o. o. izključuje prenos lastninske pravice in pravice do posesti in uporabe na spornem prostoru, torej noben pravni naslov ne izkazuje lastninske pravice družbe A., d. o. o. na celotnem prostoru št. 2. 3. A., d. o. o.(1) je na pritožbo odgovoril. Meni, da bi moral namesto prve nasprotne udeleženke v postopku nastopati dejanski in zemljiškoknjižni solastnik nepremičnine, to je podjetje B., d. o. o. Prva nasprotna udeleženka ni oseba, ki je lahko skladno s 16. členom ZVEtL udeleženec postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Sodišče ne sme uporabiti v postopku po ZVEtL določbe 190. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku). Če se posamezni prostor odtuji, je udeleženec novi lastnik prostora. Tudi, če se uporabi določbe ZNP (Zakon o nepravdnem postopku), je glede na njegov 30. člen vprašljiv pravni interes prve nasprotne udeleženke za vložitev pritožbe, saj njen pravni interes ni prizadet. Sodišče bi zato moralo njeno pritožbo zavreči. Ker je predlog vseboval vse bistvene sestavine, ki jih predpisuje ZVEtL, je sodišče pravilno o predlogu odločalo v postopku po ZVEtL. Glede na namen ZVEtL je treba določbo 9. člena razlagati široko, zato se tudi spor o površini posameznih delov šteje med druge spore in se ne rešuje v tem postopku. Prva nasprotna udeleženka je kvadraturo spreminjala s posegi v prostore. V obligacijska razmerja med ostalimi udeleženci postopka se prva nasprotna udeleženka nima pravice vmešavati. S tem, ko je vložila pritožbo, je prva nasprotna udeleženka ravnala v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe procesnih pravic in načelom vestnosti in poštenja, zato naj višje sodišče odloči, da je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo.

Glede pravnega interesa pritožnice za pritožbo:

4. Prva nasprotna udeleženka je tekom tega postopka odtujila posamezni del stavbe, katerega lastnica je bila ob vložitvi predloga. Vprašanja odtujitve posameznega dela stavbe, ki se etažira, tekom postopka, ZVEtL ne ureja, zato se skladno z njegovim 13. členom uporabljajo določbe ZNP. Ker tudi ZNP nima določb v zvezi z odtujitvijo stvari o kateri teče postopek, je treba uporabiti določbe ZPP (37. člen ZNP). Skladno s 190. členom ZPP odtujitev predmeta, o katerem teče postopek, ni ovira, da se postopek ne dokonča med istimi strankami (prvi odstavek), pridobitelj pa lahko vstopi v pravdo le, če v to privolita obe pravdni stranki (drugi odstavek).

5. Skladno s 16. členom ZVEtL mora sodišče samo paziti, da so v postopku po ZVEtL zajeti vsi zemljiškoknjižni lastniki stavbe, ki se etažira. Po uradni dolžnosti mora namreč o postopku obvestiti vse osebe, za katere izve, da bi lahko uveljavljale vzpostavitev lastninske pravice ali druge pravice na posameznih delih stavbe ali nepremičnini kot celoti, in jih poučiti, da lahko vstopijo v postopek in uveljavljajo svoje pravice. Osebe, ki izkazujejo interes, tako lahko kadarkoli vstopijo v postopek. V postopkih po ZVEtL zato ni mogoče uporabiti drugega odstavka 190. člena ZPP, ki zahteva soglasje strank za vstop pridobitelja stvari v postopek(2).

6. B, d. o. o. je od 21. 5. 2014 zemljiškoknjižni lastnik posameznega dela stavbe, ki se etažira. Sodišče prve stopnje ga je obvestilo, da lahko vstopi v postopek (list. št. 179 spisa). Tako podjetje B. d. o. o. kot M.M. sta sodišču sporočila, da bo v postopku še naprej sodelovala M.M. Slednja je pojasnila, da se je novemu lastniku moralno in pogodbeno zavezala za dokončanje vpisa etažne lastnine (list. št. 180 in 181 spisa). Ker prodajalec oziroma tisti, ki razpolaga s stvarjo, pridobitelju odgovarja za pravne in stvarne napake, mu ni mogoče odreči interesa za udeležbo v postopku, ki se tiče predmeta razpolaganja. Zavzemanje v odgovoru na pritožbo, da je treba pritožbo prve nasprotne udeleženke zavreči zaradi pomanjkanja interesa, zato ni utemeljeno.

O udeležbi podjetja B. d. o. o. v postopku

7. Sodišče prve stopnje je podjetju B., d. o. o. vročalo v vednost v postopku sprejete odločitve, vključno z izpodbijanim sklepom (kar dokazuje povratnica, pripeta k list. št. 310). Podjetje B. bi lahko glede na določila 30. člena ZNP vložilo pritožbo in bi jo sodišče druge stopnje obravnavalo. Ker je B. d.o.o. v zemljiški knjigi že vpisan kot solastnik stavbe, ki se etažira v tem postopku, je sodišče prve stopnje odločilo materialnopravno pravilno, ko ga je v sklepu navedlo kot lastnika posameznega dela stavbe. Učinki izpodbijanega sklepa se tako raztezajo tudi nanj, čeprav v postopku ni aktivno sodeloval in ga je višje sodišče zato dopisalo v glavo odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

8. V postopku je bilo zbrano vse procesno gradivo, ki je potrebno, da lahko sodišče vzpostavi etažno lastnino na podlagi določb ZVEtL, ki je interventni zakon, sprejet z namenom, da se osebam, ki s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo (3. člen ZVEtL). Glede na zbrano procesno gradivo je odločitev sodišča pravilna in ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom izpodbijanega sklepa. Sklicuje se tudi na razloge, ki jih je navedlo v sklepih II Cp 1429/2015 in II Cp 1069/2016, s katerima je že odločalo v tej zadevi. V odgovor pritožbenim navedbam pa poudarja in dodaja:

9. Postopek po ZVEtL je nepravdni postopek. V nepravdnih postopkih pa sodišče ni strogo vezano na predlog, tako kot je v pravdnem postopku vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. Skladno z 20. členom ZVEtL mora predlog v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL vsebovati zahtevo za vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe, identifikacijski znak ali ustrezen opis stavbe oziroma posameznega dela in priložen mora biti pravni naslov za pridobitev posameznega dela stavbe. Vse to je predlog za določitev etažne lastnine, ki ga je vložil predlagatelj 5. 2. 2009, vseboval in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog vsebinsko obravnavalo. Ker gre, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, za primer navidezne solastnine, saj je bila stavba dejansko že etažirana, v zemljiški knjigi pa je vpisana solastnina dejanskih etažnih lastnikov, je treba predlog obravnavati po določbah ZVEtL. Te je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

10. Stavba, ki je predmet etažiranja v tem postopku, je že vpisana v kataster stavb z odločbo GURS, Območna geodetska uprava Novo mesto z dne 2. 2. 2004 (priloga C1). Odločba je bila izdana na podlagi elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, katerega sestavni del je bil tudi v postopku za vpis v kataster stavb predloženi etažni načrt. Odločba GURS je pravnomočna odločba državnega organa, zato so sodišča in stranke nanjo vezane.(3) Kot je obrazložilo višje sodišče že v sklepu II Cp 1069/2016, so se etažne enote prodajale po stanju iz katastra stavb. Pridobitelji posameznih delov stavbe (3. člen ZVEtL) tako s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na delih stavbe, kot so bile kupljene od investitorja, torej po stanju iz katastra stavb. V postopku po ZVEtL drugačnega obsega, kot ga izkazuje pravni naslov za pridobitev posameznega dela stavbe, ni mogoče pridobiti. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ko je etažno lastnino vzpostavilo ob upoštevanju v katastru stavb vpisanih delov stavbe, je skladno z materialnim pravom. Vzpostavitev etažne lastnine je v obravnavanem primeru vezana na pravnomočno odločbo GURS, Območna geodetska uprava Novo mesto o vpisu stavbe na naslovu ... v kataster stavb. Tako predpisujeta 2. in 3. točka 9. člena ZVEtL: posamezni etažni deli stavbe so samo tisti deli, ki so vpisani v kataster stavb in solastniški deleži lastnikov posameznih delov stavbe na skupnih delih se določijo (izračunajo) glede na v kataster stavb vpisane podatke.

11. Površina delov stavbe se v zemljiško knjigo ne vpisuje, zato ZVEtL nima določb o površini delov stavbe. Se pa na površino delov stavbe nanaša izračun solastniških deležev na skupnih in posebnih skupnih delih stavbe. To pa ureja ZVEtL v 3. točki 9. člena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo v 18. točki izpodbijanega sklepa, da je solastniške idealne deleže lastnikov posameznega etažnega dela na skupnih delih stavbe izračunalo glede na razmerje med površino posameznega etažnega dela in skupno površino vseh posameznih etažnih delov po podatkih, vpisanih v katastru stavb (3. točka 9. člena ZVEtL), in so pritožbene navedbe o neobrazloženosti sklepa neutemeljene. Navedbe pritožbe o zmotnem izračunu pa niso konkretizirane, zato ne terjajo natančnejšega odgovora.

12. Uporaba določenega dela stavbe tudi po določbah ZVEtL ni dovolj za vzpostavitev etažne lastnine, potreben je tudi pravni naslov (4. člen ZVEtL), razen v primerih, ko so podani pogoji za priposestvovanje po 6. členu ZVEtL, ki pa jih prva nasprotna udeleženka ni zatrjevala. Ni odločilno stanje v naravi, pač pa ustrezen pravni naslov za pridobitev posameznega dela stavbe.

13. Da je del stavbe z oznako 7 (v naravi hodnik in stopnišče za dostop do stanovanj v nadstropju, to je posameznih delov 4, 5 in 6), poseben skupen del stavbe, v postopku ni bilo sporno. Kot poseben del stavbe je zaveden tudi v katastru stavb, kar izhaja iz odločbe o vpisu v kataster. Enako velja za posebni skupni del stavbe št. 3, ki v naravi predstavlja hodnik med posameznima deloma 1 in 2. 14. Prodajna pogodba med prvotnim predlagateljem E. d. o. o. in pravnim prednikom pritožnice F. d. o. o. ni pravni naslov, ki bi lahko bil podlaga za vpis lastninske pravice na delu posameznega dela št. 2. Prodano je bilo stanovanje v prvem nadstropju v izmeri 54,80 m2 in kupec je pridobil tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Pogodbeni dogovor o trajni souporabi določenega prostora, ki je po etažnem načrtu del etažne enote, ki ni predmet prodajne pogodbe, ni pravni naslov za prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe iz 4. člena ZVEtL. Da ima pritožnica oziroma sedaj I. d. o. o. lastninsko pravico na delu posameznega dela stavbe št. 2, ki ni bil predmet navedene prodajne pogodbe, bi morala dokazati v ustreznem postopku. Višje sodišče je že v sklepu II Cp 2429/2015 obrazložilo, da se v postopkih po ZVEtL ne rešujejo sporna lastninskopravna vprašanja, ta vprašanja se skladno s 25. členom ZVEtL lahko urejajo še po končanju postopka po ZVEtL v ustreznih postopkih. S pogodbo z dne 10. 12. 2013 je B. d. o. o. na E. d. o. o. prenesel lastninsko pravico na celotnem poslovnem prostoru, ki je v etažnem načrtu in posledično katastru stavb opredeljen kot posamezni del stavbe št. 2 in je sodišče imelo podlago za odločitev, da je E. d. o. o. lastnik dela stavbe št. 2. 15. Pritožbena graja ni utemeljena. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških postopka:

16. Ker ZVEtL nima posebnih določb glede stroškov postopka, se na podlagi 13. člena za odločanje o stroških postopka uporabljajo določbe ZNP. Ta pa v prvem odstavku 35. člena predpisuje, da vsak udeleženec trpi svoje stroške (razen, če zakon določa drugače). Za dosojo stroškov po krivdnem načelu na podlagi petega odstavka 35. člena ZNP v obravnavani zadevi ni podlage. Ustava udeležencu postopka zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Ker so pritožbena stališča obrazložena, pritožbe kljub njeni neutemeljenosti ni mogoče šteti za zlorabo procesnih pravic in dejanje, ki bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Če se udeleženec postopka ne strinja s stališči sodišča, čeprav gre za pritožbeno sodišče, ima pravico ugovarjati jim v pritožbi.

Op. št. (1): E., d. o. o. je bil ob vložitvi predloga za vzpostavitev etažne lastnine označen kot tretji nasprotni udeleženec, tekom postopka pa je kupil še poslovni prostor od predlagatelja.

Op. št. (2): Prim. sklep II Ips 347/1996. Op. št. (3): Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09.