Jedro

Umor politične osebnosti.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se v celoti, pritožbi zagovornika obt. A. A. pa delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obt. A. A. na prvi stopnji izrečena kazen devet let zapora zviša na 12 (dvanajst) let zapora, - v odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da se obt. A. A. po četrtem odstavku 98. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. drugega odstavka 95. čl. ZKP.

V ostalem se pritožba zagovornika obt. A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 46. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS) in mu po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen devet let zapora. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, in sicer od 7. 6. 1992 od 20. ure dalje, po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila: - javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, naj pritožbeno sodišče obt. A. A. izreče višjo kazen zapora, - zagovornik obt. A. A. izrecno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni in stroških kazenskega postopka, smiselno pa tudi iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, "ali spremeni sodbo I. stopnje" oz. podrejeno, naj obtožencu izreče nižjo kazen ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Zagovornik obt. A. A. je vložil odgovor na pritožbo javnega tožilca, iz katerega se da razbrati, naj se ta zavrne kot neutemeljena.

4. Glede na zahtevo v pritožbi je bil zagovornik obt. A. A. obveščen o seji senata pritožbenega sodišča in se je seje tudi udeležil. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo prvega odst. 371. čl. ZKP o seji senata obvestilo tudi obt. A. A. 5. Pregled zadeve je pokazal naslednje: K pritožbi zagovornika obt. A. A.:

6. Po stališču pritožbe naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. tč. prvega odst. 364. člena in po drugem odstavku 364. člena ZKP.

7. Za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 364. člena ZKP naj bi šlo zato, ker naj bi sodišče prve stopnje neargumentirano zavrnilo dokazne predloge obrambe za pritegnitev novih izvedencev balistične in psihiatrične stroke.

8. Po oceni pritožbenega sodišča navedeni pritožbeni razlog ni podan, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj je oba dokazna predloga zavrnilo. Navedeni pritožbeni razlog bi bil podan le v primeru, če sodišče prve stopnje tega ne bi storilo, ker bi to pomenilo, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 364. člena ZKP pa naj bi obstajala zato, ker je sodišče prve stopnje "kljub dovoljenju dovolilo" snemanje celotnega obtoženčevega zagovora, kar naj bi izredno negativno vplivalo na obtoženčevo obnašanje ter njegov zagovor, zaradi česar naj bi bila kršena obtoženčeva temeljna ustavna pravica do obrambe brez pritiskov. Obtoženčev zagovornik v zvezi s tem pritožbenim razlogom še navaja, naj bi ta obstajal "le v povezavi z ugotavljanjem vzrokov vpliva žrtve na obtoženca oz. ker sodišče ni argumentirano zavrnilo njenih dokaznih predlogov".

10. Tudi navedeni pritožbeni razlog po oceni pritožbenega sodišča ni podan. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obstajalo dovoljenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za snemanje delov prvega in zadnjega dne glavne obravnave. Predsednik senata sodišča prve stopnje je v predložitvenem poročilu pojasnil, da snemanje obtoženčevega zagovora ni bilo kontinuirano in da zato niso obstajali razlogi iz tretjega odstavka 294. člena ZKP, po katerih bi bilo treba snemanje prekiniti. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi obtoženčev zagovornik na glavni obravnavi predlagal prenehanje snemanja, ker bi naj to škodilo obtoženčevi obrambi. Zato pritožbeno sodišče meni, da zaradi snemanja niso bile prekršene pravice obrambe.

11. Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona naj bi bil podan zato, ker naj bi bili v obtoženčevem ravnanju podani zakonski znaki kaznivega dejanja uboja na mah (po 47. členu KZ RS).

12. Takemu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Za kaznivo dejanje uboja na mah po 47. členu KZ RS gre namreč le takrat, ko žrtev storilca brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdraži. Pogoj za pravno opredelitev po tem členu je storilčeva močna razdraženost, ki se mora ocenjevati po objektivnih merilih in ne s stališča preobčutljivosti storilca, hude žalitve pa morajo pomeniti napad na čast in dobro ime storilca ali oseb, ki so mu blizu. Ker v obravnavani zadevi ni podano ne eno in ne drugo, ne more iti za kaznivo dejanje po 47. členu KZ RS.

13. Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni podan uveljavljanji pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obt. A. A. storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je obt. A. spoznalo za krivega, in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

14. Bistvo pritožbenih izvajanj je v trditvi, da ne obstajajo materialni dokazi o krivdi obt. A. A.; naj bi dokazi, ki so jih podali izvedenci kriminalistične stroke, kazali na to, da obt. A. A. ni mogel biti storilec; naj bi bil pravi storilec vsaj 15 m višje in bolj levo od pok. B. B., kar naj bi ustrezalo položaju hiše C. C.; naj bi obstajalo nasprotje med izvedencema medicinske in balistične stroke glede tega, ali je krogla v telesu B. B. spremenila smer; da ni bilo razčiščeno, kaj je bilo s sedalom stola, ki je bilo zaseženo v hiši C. C.; da obstaja možnost, da je pravi storilec uporabil puško z dušilcem zvoka; da naj bi bili od strelov poškodovani dve smreki; da izvedenec dr. D. D. ni podal popolnega mnenja, ker je odklonil odgovore na vprašanja, ki so se nanašala na povezavo "z žrtvijo in obdolženca" in da naj bi bil obt. A. A. v kritičnem času bolj vinjen, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

15. Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi.

16. O tem, da ne more biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja nihče drug kot obt. A. A., obstajajo v sodbi sodišča prve stopnje številni prepričljivi razlogi, ki jih v tej sodbi ne kaže ponavljati. V bistvu protispisna je pritožbena trditev, da ugotovitve izvedencev kriminalistične stroke kažejo, da obt. A. A. ni mogel biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožba svojih trditev ne konkretizira, pa zato ni jasno, na katerega izvedenca kriminalistične stroke se nanašajo. V zadevi so bili zaslišani izvedenci dr. E. E., F. F., in G. G., vendar nihče od teh ni niti nakazal možnosti, da obt. A. A. ne bi mogel biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja, ali da bi se pravi storilec moral nahajati 15 m višje od B. B. V zvezi s to trditvijo pritožba ne ponuja nobenega dokaza. Na podlagi izpovedb preiskovalnega sodnika H. H. in izvedenca G. G. o tem, v kakšnem stanju so že ponoči, kmalu po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, našli okna hiše C. C., iz katerih bi bilo event. tudi mogoče streljati na B. B., namreč, da so bila zaprašena in da ni bilo prav nobenega vidnega znaka, da bi jih kdo odpiral (l. št. 450 oz. 426), je odpadla sleherna možnost, da bi storilec iz te hiše dejansko streljal. 17. Dejansko sicer obstaja določeno nasprotje med izvajanji izvedencev G. G. in dr. I. I. glede tega, ali je krogla v telesu B. B. spremenila smer, vendar je sodišče prve stopnje o tej dilemi navedlo ustrezne, docela sprejemljive razloge na 12. strani sodbe.

18. V spisu se resnično nahaja le podatek, da je bilo v hiši C. C. dne 8. 6. 1992 zaseženo sedalo stola s sledjo obuvala (l. št. 53). Ni razvidno, kaj se je nato s tem sedalom zgodilo. Vendar glede na to, ker je bilo z ogledom C. hiše ugotovljeno, da iz nje nihče ni streljal, sedalo stola s sledjo obuvala ni v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem.

19. Teoretično bi lahko res kdo streljal na B. B. s puško z dušilcem zvoka, vendar bi po ugotovitvah na ogledu kraja kaznivega dejanja to lahko storil le iz hiše C. C. Bilo je že obrazloženo, da za tako možnost ni nobenih dokazov.

20. V nasprotju s podatki spisa je tudi pritožbena trditev, naj bi bilo na kraju kaznivega dejanja ugotovljeno, da sta bili zaradi streljanja poškodovani dve smreki. Iz fotografije št. 15, ki se nahaja v fotografskem albumu pod C2 v prilogi spisa in komentarja, ki se nanaša na to fotografijo, namreč izhaja, da so bile le na eni smreki najdene sledi odrgnin skorje oz. poškodbe vejic.

21. Navedeno je že bilo, da zagovornik obt. A. A. v pritožbi graja tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, zlasti oceni dr. D. D. in dr. J. J. Pritožbeno sodišče z že prej navedenimi pritožbenimi izvajanji ne soglaša in opozarja na ustrezne razloge sodišča prve stopnje na 19., 20. in 22. strani izpodbijane sodbe, ki jih v celoti sprejema. Nikakor ni mogoče soglašati s stališčem pritožbe, naj bi se pok. B. B. provokativno obnašal med svojim govorom množici krajanom X in okolice, s katerim bi lahko upravičeno prizadel obt. A. A. Pok. B. B. je bil pač takšen, kakšen je bil, priznati pa mu je tudi treba, da se je v svojih javnih nastopih dosledno zavzemal za izboljšanje položaja revežev, kar je priznal tudi obt. A. A. na glavni obravnavi (l. št. 381 in 383). Obt. A. A. je že med preiskavo povedal, da se je v preteklosti udeležil že več shodov, ki jih je organiziral pok. B. B. in da ga je poslušal tudi po radiu in gledal po televiziji (l. št. 19). Zato B. zadnji nastop v X za obt. A. A. v bistvu ni bil nič novega in ni mogel biti zanj nobeno posebno presenečenje. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pok. B. B. ni z ničemer dal povoda obt. A. A.ju, da ga je umoril. 22. Pritožba docela neutemeljeno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje o stopnji vinjenosti obt. A. A.-ja v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Izvedenka dr. J. J. je napravila več izračunov glede stopnje alkohola v obtoženčevi krvi, pri čemer je upoštevala podatke, ki jih je navajal o količini in vrsti popitih alkoholnih pijač obtoženec. Glede na obtoženčevo preračunljivo ravnanje v kritičnem času, ko je hotel na B. B. streljati najprej iz ene sobe, nato pa je zaradi nepreglednosti to storil iz druge sobe, pa na njegovo obnašanje po kaznivem dejanju, kakor ga je opisal sam in kakor so ga opisale tudi zaslišane priče, zlasti njegova mati K. K. (l. št. 267, 268 in 270), polbrat L. L. (l. št. 170 in 171), M. M.(l. št. 283), N. N. (l. št. 214) in O. O. (l. št. 300), - ne more biti dvoma, da koncentracija alkohola v kritičnem času pri njem ni mogla bistveno presegati 1,85 g/kg etilnega alkohola. Ta količina pa glede na osebnost obt. A. A.-ja, ki je bil vajen uživati večje količine alkoholnih pijač, ni bistveno vplivala na njegovo prištevnost, kakor je to upravičeno zaključilo sodišče prve stopnje. To je sledilo izvajanjem prof. dr. D. D. na glavni obravnavi (l. št. 446), namreč, da zaradi popitih alkoholnih pijač niso bile bistveno prizadete obtoženčeve duševne funkcije.

23. Zagovornik obt. A. A. s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ni mogel niti malo omajati in je zato njegova pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

24. V zvezi s pritožbama zagovornika obt. A. A. in javnega tožilca je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi prvostopno odločbo o kazenski sankciji. Prišlo je do zaključka, da je utemeljena le pritožba javnega tožilca, ki se zavzema za zvišanje na prvi stopnji izrečene kazni, ker ta ne ustreza namenom kaznovanja iz drugega odstavka 5. člena in 33. čl. KZ SFRJ. Javni tožilec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni v premajhni meri upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja. Ne gre namreč spregledati, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno pred množico ljudi, ki je bila zbrana na javnem kraju na javnem shodu in da je bilo storjeno zgolj zato, ker sta obtoženca motila vsebina in način nastopanja pok. B. Dejanje ima končno večjo težo tudi zato, ker gre za umor politične osebnosti. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi javnega tožilca in obt. A. A.ju na prvi stopnji izrečeno kazen zvišalo od devetih let na dvanajst let zapora, kakor to izhaja iz izreka te sodbe, v prepričanju, da bo tako zvišana kazen dosegla specialno in še predvsem generalno preventivni namen kaznovanja, in sicer obt. A. A. v bodoče odvračala od izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj ter vzgojno vplivala na druge, da ne bi delali kaznivih dejanj.

25. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi javnega tožilca in obt. A. A.ju na prvi stopnji izrečeno kazen zvišalo, pritožba njegovega zagovornika, kolikor se zavzema za njeno znižanje, ni utemeljena.

26. Pač pa je utemeljena pritožba zagovornika obt. A. A. zoper prvostopno odločbo o stroških kazenskega postopka. Obt. A. A.-ju je bila izrečena dolgoletna zaporna kazen, iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da mora skrbeti za bolno mater, ki je, odkar je obtoženec v priporu, v bistvu sama na posestvu, za katerega sama seveda ne bo mogla v celoti skrbeti. Ker bi bilo zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obt. A. A. in njegove matere, je pritožbeno sodišče ugodilo v tem obsegu utemeljeni pritožbi njegovega zagovornika in ga oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

27. Ker je zagovornik obt. A. A. s svojo pritožbo delno uspel, je izrek o stroških pritožbenega postopka izostal. 28. Določila KZ SFRJ in ZKP je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).