Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za določitev tožnikove odgovornosti za nedelovanje storitev v mesecu oktobru 2013 (slednje tudi ni sporno) ne more zadoščati zgolj ugotovitev, da gre za napako na instalaciji, ki se nahaja izven vhoda v posamezni del stavbe, ki je v lasti stranke z interesom, zlasti ker gre za večstanovanjski objekt, za katerega tožnik zatrjuje drugačno lokacijo omrežne priključne točke in interne (hišne) instalacije kot toženka ter pri katerem se zato lahko poleg že opredeljenega spornega vprašanja, ali gre za interno napeljavo ali ne in s tem povezanega vprašanja razmejitve odgovornosti za rešitev težave, postavi še vprašanje dopustnosti posega v skupne dele stavbe.
I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 38260-282/2014/13 z dne 9. 9. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila predlogu za rešitev spora stranke z interesom A.A. tako, da je tožnik dolžan A.A. v celoti odpisati zaračunan znesek po postavkah ''Pogodbena kazen preklica paketa'', ''Izvedba preklica pogodbe'', ''PRENOS ŠTEVILKE IZ OMREŽJA'', PROGRAMSKA SHEMA PAKET L'' ter ''Naročnina ...' na računu za mesec november 2013 z dne 6. 12. 2013 v skupni višini 88,76 EUR z DDV. V obrazložitvi je navedla, da je prejela predlog za rešitev spora A.A. in v skladu z 218. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ugotavljala, ali je A.A. dolžan plačati tožniku znesek po zgoraj opredeljenih postavkah na računu za november 2013. Predmet spora je v tem, da predlagatelj misli, da tega ni dolžan poravnati, ker je naročniško razmerje prekinil zaradi nedelovanja storitev, s katerim je bil tožnik seznanjen in da je zato njegova odpoved upravičena. Ni sporno, da je predlagatelj s tožnikom sklenil Naročniško pogodbo za zasebne uporabnike št. 53681 z dne 28. 9. 2006 za širokopasovni dostop s hitrostjo 1 Mbit/s-1 Mbit/2 ter storitev fiksne telefonije in dne 25. 7. 2013 pogodbo za priklop na bakreno omrežje nacionalnega operaterja (VDSL) za naročniški paket ... – VDSL za širokopasovni dostop s hitrostjo 10/1 Mbps, storitev IP telefonije ter storitev fiksne telefonije, dne 19. 9. 2013 pa novo pogodbo za širokopasovni dostop s hitrostjo 20/2 Mbps, storitev IP telefonije in storitev fiksne telefonije, istega dne pa podpisal aneks k naročniški pogodbi, s katero je prejel posebno ugodnost 50 % popust na mesečno naročnino za naročniški paket ... – VDSL za prvih šest mesečnih naročnin zaradi zaveze, da razmerja ne bo prekinil pred potekom minimalnega obdobja 24 mesecev. Naročniško razmerje je bilo prekinjeno 21. 11. 2013, ko je predlagatelj pri B. podal zahtevo za prenos naročniške številke k drugemu operaterju in označil, da želi prekiniti naročniško razmerje za širokopasovne storitve zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani operaterja. Toženka je zaradi zagotavljanja učinkovite konkurence in zaščite interesov uporabnikov poleg določb ZEKom-1 upoštevala tudi 105. in 111. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz dokazil, ki jih je predložil tožnik, je razvidno, da pogodbeno dogovorjene obveznosti s strani tožnika kot operaterja pri zagotavljanju širokopasovnih storitev niso bile zagotovljene, kljub večkratnim prijavam napak. Tožnik ni zanikal, da storitve pri predlagatelju niso delovale ves mesec oktober 2013 in vse do prekinitve naročniškega razmerja, sporno pa je, na čigavi strani je odgovornost za nedelovanje storitev. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, storitve predlagatelju niso delovale zaradi napake na instalaciji, ki poteka znotraj večstanovanjske stavbe. Dejstvo je, da je pogoj za brezhibno delovanje storitev delujoča in funkcionalna komunikacijska infrastruktura. Načeloma je operater tisti, ki je odgovoren za delovanje komunikacijske infrastrukture do končnega uporabnika oziroma do omrežne priključne točke. Omrežna priključna točka je po 40. točki 3. člena ZEKom-1 fizična točka, na kateri ima naročnik dostop do javnega komunikacijskega omrežja. Torej mora operater naročnikom zagotavljati svoje storitve do omrežne priključne točke, šele od te točke naprej je mogoče krivdo za neustrezno interno napeljavo pripisati uporabniku. Ker je predlagatelj navedel, da je storitve uporabljal v večstanovanjski hiši, je zato po mnenju toženke omrežna priključka točka v primeru predlagatelja na vhodu v posamezni del stavbe, ki je v lasti predlagatelja in zato predlagatelj ne more odgovarjati za nedelovanje storitev, ki je posledica napake na napeljavi pred njegovim delom v večstanovanjski hiši. Tožnik sam je tudi v interni aplikaciji navedel, da naj bi bila napaka na strani C. Ker pa je imel predlagatelj sklenjeno naročniško razmerje s tožnikom in ne C., je tožnik tisti, ki mora poskrbeti za pogodbeno izvrševanje obveznosti svojih pogodbenih partnerjev prek katerih nudi storitve svojim naročnikom.
2. Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka odločila nezakonito. Ugotovitev toženke o legi omrežne priključne točke je napačna. Toženka ni z ničemer obrazložila, na čem temelji njeno stališče, da se omrežna priključna točka nahaja na vhodu v posamezni del stavbe. Omrežno priključno točko natančneje opredeljuje Vzorčna ponudba za razvezan dostop do krajevne zanke in skupno lokacijo C. d.d., ki v 3. poglavju določa, da je omrežna priključna točka fizična točka na strani končnega uporabnika, kjer se stikata krajevna zanka in hišna inštalacija končnega uporabnika in v katerim ima naročnik dostop do javnega komunikacijskega omrežja. Krajevna zanka je po vzorčni ponudbi komunikacijski vod, ki povezuje omrežno priključno točko na naročnikovi strani z najbližjim razdelilnikom ali drugo enakovredno napravo v fiksnem javnem telefonskem omrežju. Hišna komunikacijska napeljava pa je elektronsko komunikacijsko omrežje znotraj zgradbe, ki omogoča povezljivost enega ali več naročnikov z javnim komunikacijskim omrežjem. Enako oziroma podobno določajo tudi Splošni pogoji poslovanja družbe Č. (v nadaljevanju SP), ki jih je predlagatelj sprejel kot sestavni del pogodbe. Omrežna priključna točka je tako fizično točno določena točka, kjer se stikajo vodi (žice) javnega komunikacijskega omrežja z vodi (žicami) hišne napeljave, pri čemer vhod v posamezen del stavbe ni relevanten. V konkretnem primeru se omrežna priključna točka nahaja v hišni omarici, ki je nameščena na večstanovanjskem objektu. Hišna napeljava pa je vod, ki poteka od hišne omarice (omrežne priključne točke) do uporabnika oziroma več uporabnikov. Dejstvo, da predlagatelj ni mogel sam urediti hišne napeljave, ki je potekala po delih stavbe, ki niso v njegovi izključni lasti, ne more prevaliti odgovornosti za zagotavljanje ustreznosti teh vodov na tožnika. Tožnik ali C. namreč v hišno napeljavo ne sme posegati, temveč lahko to storijo zgolj lastniki. Tožnik je nedvomno izkazal, da je vzrok za nedelovanje storitev v hišni napeljavi predlagatelja, čemur ni nasprotoval niti predlagatelj. Dejansko stanje je bilo tako nepopolno ugotovljeno. Po 20. členu SP mora naročnik za priključitev terminalske opreme zagotoviti tehnično ustrezno in brezhibno hišno napeljavo, po tretjem odstavku 11. člena SP pa tožnik ni odgovoren za napake, motnje ter prekinitve v delovanju storitev, ki izvirajo iz tehnično neustrezne hišne napeljave. Toženka je storila tudi kršitev določb postopka. Iz odločbe izhaja, da je toženka na podlagi zapisa tožnika, da gre za napako C. s pripisom ''Neuspešno rešil'', štela kot odločilno dejstvo, o čemer pa tožnika ni predhodno seznanila in mu dala možnosti izjave. Ta navedba namreč pomeni, da je tožnik C. prijavil zabeleženo napako in na tej podlagi je C. izvedel ustrezne aktivnosti, ki jih je 16. 10. 2013 zaključil z ugotovitvijo ''Na razvezni zanki niso ugotovili nepravilnosti – parica je funkcionalna''. Navedba ''Neuspešno rešena'' pomeni, da napaka ni bila odpravljena, ker se je nahajala na hišni napeljavi predlagatelja, v katero tožnik ni smel posegati. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.
3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe, navedla, da hišna napeljava ni v celoti v domeni končnega uporabnika, kar izhaja tudi iz vzorčne ponudbe za razvezan dostop do krajevne zanke in skupno lokacijo, na podlagi katere tožnik najema vode družbe C. Po definiciji iz vzorčne ponudbe je hišna inštalacijska napeljava del hišne komunikacijske napeljave, ki poteka od vstopne točke v večstanovanjski objekt do optične priključne doze. Hišna napeljava končnega uporabnika pa je del hišne komunikacijske napeljave od optične priključne doze proti napravam končnega uporabnika. Hišna napeljava končnega uporabnika v primeru, ko gre za večstanovanjsko hišo, nikoli ne sega izven njegovega stanovanja. Poenostavljeno rečeno: naročnikova napeljava se začne tam, kjer se ''začne'' njegovo stanovanje. V večstanovanjskih hišah morajo zato operaterji za zagotovitev dostopa do uporabnikov napeljati vode tudi znotraj stavbe (po hodnikih) do vsakega stanovanja posebej, do vhoda. Tako tudi šesti odstavek 9. člena ZEKom-1. Ne drži, da operater v to napeljavo ne sme posegati, saj ostane v domeni operaterja, ne glede na to, da poteka po skupnih delih stavbe. To potrjuje tudi 48. točka 3. člena ZEKom-1, smiselno tudi 49. točka istega člena. Omarica na fasadi ni omrežna priključna točka, temveč razdelilna točka, saj ta omarica ni točka, iz katere izvira klic oziroma v kateri bi se klic zaključil. Sicer pa pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja potrjuje tudi izpis tožnika iz interne baze za prijavo in spremljanje napak, kjer je navedeno, da je kabel prekinjen 8 metrov od stranke ter da zumer iz centrale do HO (tj. hišna omarica) pride normalno, od HO do stranke pa ne. Glede zatrjevane kršitve določb postopka pa je toženka pojasnila, da je ta izpis tožnik sam predložil v postopku, kar pomeni, da je bil z njim seznanjen in bi se lahko o njem tudi izrekel. Tožnik prej pa ni navajal podatka v zvezi z ugotovitvijo C., zato gre za tožbeno novoto, ne glede na to pa je toženka še dodala, da funkcionalnost parice na razvezni zanki ni sporna. Predlagala je zavrnitev tožbe.
4. Tožnik je v pripravljalni vlogi prerekal vse navedbe toženke v odgovoru na tožbo, poudaril, da se v omarici na fasadi ne nahaja razdelilna točka, temveč omrežna priključna točka. Sicer pa sta lahko omrežna priključna točka in hišna inštalacija konkretna elementa, ki se lahko nahajata različno na različnih lokacijah. Mesto omrežne priključne točke oziroma hišne omarice ni bilo sporno, ker je sam predlagatelj navedel, da uporablja razdelilno omarico (omrežno priključno točko oziroma hišno omarico), ki je cca. 40 m stran od njegovega stanovanja. Pojma hišna napeljava in hišne inštalacijske naprave pa za ta postopek nista relevantna, ker je predlagatelj uporabljal storitve preko bakrenega omrežja (VDSL) in ne preko optičnega omrežja. Poudaril je, da interna ali hišna inštalacija tj. del voda od omrežne priključne točke do telekomunikacijske oziroma terminalske opreme uporabnika ni predmet vzorčne ponudbe, zato operater ne more od C. zahtevati izvedbo posegov in odpravo napak na tem delu voda. Tožnik pa prav tako ne sme sam posegati v interno napeljavo, saj ni v njegovi lasti oziroma domeni. Vzorčna ponudba določa tudi razmejitev odgovornosti C. oziroma operaterjev glede na posamezen element omrežja. Tožnik, ki najema omrežje C., v nobenem primeru ne sme sam posegati v javno omrežje, temveč lahko z vzorčno ponudbo zgolj zahteva odpravo napak od C. Sicer pa je toženka seznanjena z vzorčno ponudbo. Niti zakon niti vzorčna ponudba pa pri opredelitvi omrežne priključne točke ne razlikuje položaja oseb glede na enostanovanjske in večstanovanjske stavbe, zato je treba lokacijo posameznih elementov ugotavljati za vsak primer posebej. Nerelevantno je tudi sklicevanje toženke na šesti odstavek 9. člena ZEKom-1, saj je izdelava razdelilne točke dolžnost investitorja stavbe in ne operaterja. Sicer pa v konkretni zgradbi razdelilna točka niti ni izdelana, ker gre za starejšo zgradbo. Če pa bi toženka tožnika pozvala, da se izjavi glede navedb iz internega zapisa, bi tožnik lahko obrazložil navedbe, ki jih je toženka napačno interpretirala.
5. Stranka z interesom A.A. na tožbo v danem roku ni odgovoril. 6. Tožba je utemeljena.
7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, s katero je bilo naloženo tožniku, da mora odpisati stranki z interesom A.A. zaračunan znesek po postavkah ''Pogodbena kazen preklica paketa'', ''Izvedba preklica pogodbe'', ''PRENOS ŠTEVILKE IZ OMREŽJA'', PROGRAMSKA SHEMA PAKET L'' ter ''Naročnina ...'' na računu za mesec november 2013 z dne 6. 12. 2013 v skupni višini 88,76 EUR z DDV. Pri tem se je oprla na sedmi odstavek 218. člena ZEKom-1, po katerem mora toženka v postopku reševanja sporov odločiti na podlagi zakona, podzakonskih predpisov in splošnih aktov ter v skladu s cilji, ki jih na podlagi 194., 195., 196. in 197. člena tega zakona zasleduje na trgu, zlasti glede zagotavljanja učinkovite konkurence in zaščite interesov uporabnikov. Zaradi izpolnjevanja slednjega načela pa se je oprla še na 105. člen OZ (Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe) in 111. člen OZ (Učinki razvezane pogodbe).
8. Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi naslednjih dejstev: - da stranki z interesom A.A. storitve v mesecu oktobru 2013 niso delovale, - da je bilo nedelovanje storitev vzrok za odpoved naročniškega razmerja, ter - da storitve niso delovale zaradi napake na instalaciji, ki poteka znotraj večstanovanjske stavbe, vendar pred vhodom v posamezni del stavbe, ki je v lasti stranke z interesom, zaradi česar ta ne more odgovarjati za nedelovanje storitev, ki je posledica napake na napeljavi pred njegovim delom v večstanovanjski hiši. To naj bi potrjeval tudi izpis iz interne baze tožnika, kjer je navedeno, da naj bi bila napaka na strani C., pri katerem je tožnik gostujoči operater. Slednje (torej, ali je v obravnavanem primeru tožnik odgovoren za (ne)delovanje storitev zaradi napake na instalaciji) pa je med strankami sporno, predvsem je sporna določitev omrežne priključne točke kot razmejitvena točka nosilca odgovornosti za nedelovanje storitev glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera. Sporno je tudi, ali je toženka s tem, ko tožnika ni pozvala, da se konkretno opredeli glede navedb na izpisu iz interne baze, kršila pravila postopka, konkretno 146. člen ZUP.
9. Po 40. točki 3. člena ZEKom-1 je omrežna priključna točka fizična točka, na kateri ima naročnik dostop do javnega komunikacijskega omrežja; kadar omrežja vključujejo komutacijo ali usmerjanje, je omrežna priključna točka določena s posebnim omrežnim naslovom, ki je lahko vezan na številko ali ime naročnika. Ta točka načeloma tudi predstavlja točko, ki razmejuje odgovornost operaterja, ki zagotavlja storitve preko javnega komunikacijskega omrežja, od odgovornosti končnega uporabnika oziroma naročnika, ki te storitve naroča oziroma uporablja, kar med strankami niti ni sporno. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se v tem primeru po mnenju toženke omrežna priključna točka nahaja pred vhodom v posamezni del stavbe v lasti stranke z interesom. Tožnik pa ugovarja, da se omrežna priključna točka nahaja v hišni omarici na fasadi večstanovanjske stavbe, kjer prebiva stranka z interesom, hišna napeljava, kjer je bila ugotovljena napaka in v katero tako tožnik, kot tudi njegov pogodbeni partner C., ne sme posegati, pa poteka od hišne omarice do uporabnika – stranke z interesom po steni stavbe. Pri tem se tožnik med drugim sklicuje na izpis iz interne baze, kot tudi na navedbe stranke z interesom, da ta uporablja razdelilno omarico oziroma hišno omarico, locirano 40 m izven njegovega stanovanja. Tega ugovora pa sodišče ne more preizkusiti, saj za to nima podlage v upravnih spisih ter izpodbijani odločbi in je ostalo dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno. Za določitev tožnikove odgovornosti za nedelovanje storitev v mesecu oktobru 2013 (slednje tudi ni sporno) namreč ne more zadoščati zgolj ugotovitev, da gre za napako na instalaciji, ki se nahaja izven vhoda v posamezni del stavbe, ki je v lasti stranke z interesom, zlasti ker gre za večstanovanjski objekt, za katerega tožnik zatrjuje drugačno lokacijo omrežne priključne točke in interne (hišne) instalacije kot toženka ter pri katerem se zato lahko poleg že opredeljenega spornega vprašanja, ali gre za interno napeljavo ali ne in s tem povezanega vprašanja razmejitve odgovornosti za rešitev težave, postavi še vprašanje dopustnosti posega v skupne dele stavbe (kar fasada oziroma stena večstanovanjske stavbe nedvomno je) glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (67., 117. člen).
10. Sodišče tako ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zaradi česar je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj toženka dopolni ugotovitveni postopek, pri čemer naj (med drugim) preizkusi vse tožnikove ugovore, zlasti glede interpretacije izpisa iz interne baze tožnika v zvezi z reševanjem prijavljene napake s strani C., s tem seznani tudi stranko z interesom ter mu da možnost izjave in o stvari, ob upoštevanju relevantne materialnopravne podlage, ponovno odloči. Toženka se je sicer v odgovoru na tožbo že opredelila do določenih spornih vprašanj, vendar pa z navedbami v odgovoru na tožbo ne more dopolnjevati razlogov v obrazložitvi izpodbijanega akta.
11. Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.