Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV kot sestavni del mehanizma DDV in temeljnega načela nevtralnosti se načeloma ne sme omejiti in ima smisel v tem, da se podjetnika v celoti razbremeni DDV, ki ga je dolžan ali ki ga je plačal v okviru svojih gospodarskih dejavnosti, saj se s tem zagotavlja nevtralnost v zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih dejavnosti. Iz novejše sodne prakse SEU izhaja, da gre zavrnitev pravice do odbitka lahko le v primeru, kadar je ugotovljen subjektivni element na strani tožnika. Kadar davčni organ predloži konkretne indice glede obstoja goljufije niti Direktiva 2006/112 niti načelo davčne nevtralnosti ne nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče preveri, ali je sam izdajatelj računa opravil zadevno transakcijo in da za ta namen upošteva vse okoliščine posameznega primera. Ker gre za izjemo od temeljnega načela skupnega sistema DDV ter načela nevtralnosti, ki ga pravica do odbitka sestavlja, mora davčni organ zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da gre za nedobrovernega davčnega zavezanca oz., da mu je mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil dobavitelj ali drug trgovec v dobavni verigi. Tožniku mora davčni organ v zadevi, kot je obravnavana, ko so bile storitve nedvomno opravljene (davčni organ v tej zvezi ne poda dvomov), in ko naj bi bili izdani vsaj tudi formalno pravilni računi (davčni organ tožniku glede računov, razen tega, da se ne sklicujejo na izvirne dokumente, kot so dobavnice ipd., ne očita bistvenih pomanjkljivosti po ZDDV-1), za nepriznavanje odbitka DDV dokazati, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Celje DT 0610-337/2010-7-(040707) z dne 16. 11. 2010 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 420,00 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) po stopnji 20% za obračunska obdobja september, oktober in november 2008 v višini 20.846,55 EUR, 15.085,42 EUR in 7.596,29 EUR, s pripadajočimi obrestmi (točka I. izreka); z rokom plačila 30 dni od vročitve določbe, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 7. do 30. 11. 2008. O ugotovitvah je sestavljen zapisnik 28. 9. 2010, na katerega je tožnik vložil pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Razlogi za neupoštevanje so pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožnik je uveljavljal odbitek vstopnega DDV od prejetih računov družbe A. d.o.o. Računi po posameznih obračunskih obdobjih so navedeni na str. 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe in se nanašajo na dobavo raznih ohišij (npr. “Ohišje dc29 460 696), nosilcev, ščetk, dodelave, dobave orodnega jarma, vzmeti in puš za orodje obroček Phillips ipd. Davčni organ ugotavlja, da družba A. d.o.o. ni izpolnjevala osnovnih pogojev za dejansko izvedbo omenjenih dobav, ker poslovno ni obstajala. Na naslovu, kjer je bil prijavljen sedež dejavnosti ni poslovala, iz izjave odgovorne osebe B.B. pa izhaja, da je družba le posredovala pri poslih in se je sklicevala na izdane račune podjetju C. d.o.o., ki je tudi poslovno neobstoječa družba oz. t.i. slamnata družba, brez zaposlenih in poslovnih prostorov, ki ni bila nikoli davčni zavezanec, ter da je od 1. 7. 2008 odgovorna oseba B.B. Tožniku so bile ugotovitve posredovane z namenom, da se ugotovi, kako so posli potekali in, kako je prišlo do poslovnega sodelovanja s sporno družbo, kdo je sodeloval v potrebnih tehničnih in komercialnih fazah s strani tožnika in s strani spornega dobavitelja. Tožnik ni ponudil podatkov glede oseb, s katerimi je prišel v poslovni kontakt. Pojasnil je, da je šlo za ponudbeni letak, ki ga ne poseduje, da so marca 2008 imeli požar, ter da ni bilo dovolj kapacitet za delo in so iskali primernega partnerja za izvedbo relativno enostavnih dodelavnih operacij na svojih polizdelkih. Poslovni dogovor je potekal telefonsko z osebo, ki se je predstavljala kot B.B. Predstavniki A. d.o.o. naj bi prihajali po blago v skladišče in ga potem dodelanega tja tudi dostavljali, tožnik pa se ne spomni konkretnih imen niti nima zabeleženih registrskih številk dostavnih vozil, saj teh oseb v podjetju nihče ni preverjal, ko so podpisovale oddajnice.

Davčni organ ugotavlja, da tožnik ni preveril vseh pomembnih dejstev in okoliščin, ki so običajne pri sklenitvi poslov in da prihaja do očitne neskladnosti med izjavami tožnika in ugotovljenih dejstev v DIN pri spornih davčnih zavezancih. Izvedeni dokumenti: naročilo, oddajnice materiala, prevoznice in dobavnice niso omenjene na računih. Davčni organ ugotavlja, da med tožnikom in spornim dobaviteljem ni potekal materialni tok in da so dokumenti fiktivni. Tožniku očita, da ni dokazal, da je dejansko posloval s spornim dobaviteljem, v postopek pa tudi ni pritegnil oseb, ki naj bi bili akterji obširnih poslov dodelav na njegovih polizdelkih, kljub temu, da v svoji poslovni praksi zasleduje običajno poslovno prakso (npr. D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.d., H. d.d., I. d.d., J., K. d.o.o.), ki jo tudi dobro pozna in ki jo je v poslovanju s spornim dobaviteljem popolnoma opustil. Davčni organ ugotavlja, da dela niso realizirana tako, kot je prikazano na spornih računih. Ti računi so fiktivne poslovne listine, tožnik je zavestno sodeloval pri omenjeni nezakonitosti v smislu akceptiranja fiktivnih listin v svojih poslovnih knjigah. To izhaja iz naslednjih okoliščin: da je sklenil posel s subjektom, ki poslovno sploh ne obstaja in nima pogojev za opravljanje storitev; v običajnih poslovnih okoliščinah se ni pojavil, tožnik ni preveril okoliščin, da bi se prepričal, ali posluje s konkretnim poslovnim partnerjem; v postopek ni pritegnil osebo, s katero je sklepal pogodbe, ni usklajeval naročene storitve v tehničnem in komercialnem smislu; dopuščal je, da je prihajala oseba k tožniku in prevzemala blago in ga dodelanega dostavljala, katerega skupna vrednost presega 200.000,00 EUR in v postopku ni našel kontakta; odgovorne osebe pri tožniku niso prepričane kako in s kom so kontaktirale, kar ne predstavlja običajnega načina sklepanja poslovnih pogodb. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), člene 21(1), 17(1), 17(2a)(c) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 (v nadaljevanju Šesta direktiva) in na sodbo SEU v zadevi Kittel (C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi). Tožnik je glede na navedene objektivne okoliščine vedel ali bi moral vedeti, da z akceptiranjem takšnih listin v davčnih evidencah sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, zato mu ne gre pravica do vstopnega DDV.

Pripombe tožnika, da je preveril vse javne dostopne informacije glede spornega subjekta A. d.o.o., davčni organ ne upošteva. Tožniku očita, da ni dokazal, da je posel potekal na poslovno običajen način, da bi moral vedeti s kom in kako je prihajal v poslovni kontakt v fazi dogovarjanja, sklenitve pogodbe, izmenjave nujnih informacij glede dodelav na njegovih polizdelkih, torej same izvedbe posla. Trditve tožnika, da je s sporno družbo sklenil povsem običajno poslovno pogodbo in da je ta poslovni partner pravočasno in ob ugodni ceni izpolnil naročilo, pa niso z ničemer dokazane. Listine v poslovnih knjigah tožnika so fiktivne, vseskozi je sporno realno poslovno razmerje med akterjema, zato je bilo treba dokazati, da je tožnik zasledoval običajno poslovno prakso, tožnik pa v tej zvezi ni predložil novih dokazov.

Tožena stranka se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegove ugotovitve in razloge (254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ter na sodbi SEU v zadevah Genius Holding BV (C-342/87) in Halifax plc. (C-255/02). Sporna dobaviteljica ni imela zaposlenih. Nenavadno je, da se tožnik ni pozanimal, kdo mu bo dejansko opravil storitve. Iz pogodbe za izdelavo in dobavo orodij in priprav izhaja, da dobavitelj nosi vse stroške za odpravo napak v garancijskem roku in da ima naročnik pravico do testiranja funkcionalnega delovanja orodja, tožnik pa med postopkom ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bilo npr. razvidno, da so reklamacije nastale in kako so jih reševali. Ni mogoče slediti tožniku, da je ravnal s potrebno skrbnostjo. Poslovanje brez preverjanja ponudnikov, ki svoje dejavnosti nikjer ne oglašujejo, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Odbijanje vstopnega DDV po spornih računih pomeni zlorabo v sistemu DDV. Izjava B.B., ki jo je tožnik predložil, ne dokazuje, da ni šlo za fiktivni posel, saj je le pavšalno navedeno, da je sodelovanje med družbama potekalo, davčnemu organu pa je podal v postopku drugačno izjavo. Kljub predložitvi izjave B.B. tožnik ni pojasnil, kdo naj bi storitve dejansko opravil. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala odločbo o pritožbi, razširil tudi zoper slednjo. V letu 2008 je družba A. d.o.o. delala dobro, dobave in storitve so bile v redu in kvalitetno opravljene. Pred začetkom poslovanja je preveril javno dostopne podatke, ki so kazali na uspešnost poslovanja podjetja, sam posel je potekal brez problemov. Ugotovitev davčnega organa, da naj storitev ne bi bila opravljena, ni resnična. Drugih dejstev, kot je obstoj podjetja, ID številka in da ob sklenitvi posla, ob prejemu in plačilu računov ni bila družba spoznana za missing traderja, tožniku ni treba ugotavljati. Družba A. d.o.o. se je v poslovnem razmerju s tožnikom zavezala, da bo izpolnila obveznosti in je to tudi storila. Tožnika ne zanima na kakšen način. Zanj je pomembno, da so bili posli realizirani. Tožnik ni mogel preveriti pri izdajateljih računov ali so ti odvedli DDV in ne more biti odgovoren za nedokazane domnevno fiktivne posle družbe A. d.o.o., niti ni dolžan plačati DDV namesto te družbe. Nobenega dvoma ni, da sta omenjeni družbi poslovno sodelovali in da je A. d.o.o. za tožnika opravil določene posle dobav in storitev. Navideznost posla ni dokazana. Davčni organ ni upošteval, da je tožnik iskal dobavitelja, ki bi bil pripravljen, in je lahko tudi dejansko takoj prevzel posel, da ne bi tožnik plačal penale za zastoje linij pri končnem kupcu, in da je bil cenovno ugoden. Glede na enostavnost operacij tožniku ni bilo potrebno dodatno preverjati kakovostnih referenc A. d.o.o.. Tožnik je do posla z sporno družbo prišel preko ponudbenega letaka. Medsebojna poslovna komunikacija je potekala preko elektronskih naprav. Tožnik z družbo ni bil povezana oseba po določilih ZDDV-1, Zakona o dohodnini (ZDoh-2) in Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2). Pred plačilom računov je preveril dobavitelja, ki je bil zavezanec za DDV. Objektivne okoliščine, na podlagi katerih se dobavitelja opredelili kot neplačujoči gospodarski subjekt, ne zadoščajo za odrekanje pravice do uveljavljanja vstopnega DDV. Davčni organ ni ugotavljal v čem je tožnikovo ravnanje pri spornih nabavah odstopalo od običajne poslovne prakse. Niso izpolnjeni formalni zakonski pogoji niti za solidarno odgovornost po ZDDV-1C. Obrazložitev je v nasprotju z 214. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Le kapitalska oz. vplivna povezanost po ZDDPO-2 oz. ZDoh-2 je dokaz, da bi tožnik moral vedeti, da posluje z „missing traderjem“ oz. da z nakupom in prevzemom blaga in storitev sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Navaja sodbo SEU C-90/02. Država članica ne sme naložiti več formalnosti za uveljavljanje odbitka DDV, kot je potrebnih, da se ugotovi davčna obveznost. Tožnik je posloval skladno z veljavno zakonodajo in na običajen način sklepal posle. Sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko odločbo oz. podredno, da jo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV po računih, ki mu jih je v letu 2008 izdala družba A. d.o.o.. Davčni organ tožniku te pravice ni priznal iz razloga, ker družba ni izpolnjevala osnovnih pogojev za izvedbo dobav in poslovno ni obstajala, tožniku pa gre očitek, da ni znal pojasniti v kakšnih okoliščinah je posel sklenil. Davčni organ tožniku očita da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del davčne goljufije. Glede na velik obsega del na polizdelkih v lasti tožnika mu gre očitek, da ni dokazal, da je dejansko poslovno sodeloval s spornim dobaviteljem. Tožnik je v poslovanju s spornim dobaviteljem popolnoma opustil svojo običajno poslovno prakso, ki jo sicer zasleduje z drugimi dobavitelji. Gre za fiktivno poslovanje v verigi, ki je služilo le za namene davčne goljufije z izkazovanjem in akceptiranjem fiktivnih poslovnih dogodkov na neverodostojnih listinah.

Pravica do odbitka vstopnega DDV kot sestavni del mehanizma DDV in temeljnega načela nevtralnosti se načeloma ne sme omejiti in ima smisel v tem, da se podjetnika v celoti razbremeni DDV, ki ga je dolžan ali ki ga je plačal v okviru svojih gospodarskih dejavnosti, saj se s tem zagotavlja nevtralnost v zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih dejavnosti. Kot izhaja iz sodne prakse SEU, tudi tiste, ki se nanjo sklicujeta davčna organa, ta pravica ostane pridobljena le takrat, kadar tožniku ni mogoče očitati subjektivnega elementa oz. kadar je tožnik ravnal v dobri veri in je njegovo sodelovanje pri goljufiji izključeno. Iz sodne prakse SEU izhaja namreč načelo prepovedi zlorabe DDV. Za ugotovitev obstoja zlorabe pa gre v primeru, ko je rezultat spornih transakcij pridobitev davčnih ugodnosti, katerih dodelitev bi nasprotovala cilju, ki mu sledijo določbe Šeste direktive Sveta oz. Direktive Sveta 2006/112 ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu DDV (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je razveljavila Šesto direktivo Sveta (člen 411 Direktive Sveta 2006/112), za kar pa je potrebno v skladu s pravili dokaznega prava preveriti ali so podani dejavniki zlorabe. Slednje pa pomeni, da je treba ugotoviti subjektivni element na strani osebe, ki uveljavlja ugodnosti na ta način, da se ji iz vseh objektivnih okoliščin, ki morajo biti ugotovljene, lahko utemeljeno očita, da je vedela oz. da bi morala vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje oz. zlorabe davka.

Iz novejše sodne prakse SEU izhaja, da gre zavrnitev pravice do odbitka lahko le v primeru, kadar je ugotovljen subjektivni element na strani tožnika. Tako npr. iz zadeve Mahageben in David (C-80/11 in 142/11 - združeni zadevi) izhaja, da je člene 176(a),168(a),178(a), 220, točka 1, 226 in 273 Direktive Sveta 2006/112 treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, na podlagi katere davčni organ davčnemu zavezancu zavrne pravico, da od DDV, ki ga mora plačati, odbije znesek davka, ki ga dolguje ali ga je plačal za storitve, ki so bile zanj opravljene, ker je izdajatelj računa za te storitve ali kateri od njegovih ponudnikov ravnal nezakonito, ne da bi davčni organ na podlagi objektivnih dejavnikov dokazal, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil navedeni izdajatelj ali drug trgovec v verigi oz. ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila DDV oz., ker navedeni davčni zavezanec razen računa nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so navedene okoliščine podane, čeprav so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki so določeni za uveljavljanje pravice do odbitka in davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na področju izdajatelja računov.

Kot izhaja tudi iz novejše sodne prakse SEU, kadar davčni organ predloži konkretne indice glede obstoja goljufije niti Direktiva 2006/112 niti načelo davčne nevtralnosti ne nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče preveri, ali je sam izdajatelj računa opravil zadevno transakcijo in da za ta name upošteva vse okoliščine posameznega primera (glej sodbo z dne 6. 9. 2012 v zadevi Toth C-324/2011, točka 50 ). Tudi ni dvoma o tem, da je naloga nacionalnega sodišča, da davčnemu zavezancu ne prizna pravice do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV (glej že navedeno sodbo v zadevi Kittel), o čemer se je to sodišče tudi v svojih sodbah že večkrat izreklo. Navedeno pa tudi pomeni, in kar tudi izhaja iz prakse SEU (glej sodbo v zadevi Optigen Ltd, C-354/03, C-355/05 in C-484/03 – združene zadeve, točka 55), da transakcije, ki same niso prizadete z goljufijo DDV, pomenijo dobave blaga in ki jih je izvršil davčni zavezanec, ki je ravnal kot tak, ter gospodarsko dejavnost v smislu Šeste direktive, ker ustrezajo objektivnim merilom, na katerih temeljita ta pojma, neodvisno od namena trgovca, ki ni zadevni davčni zavezanec, vključen v isti verigi dobav in/ali morebitne goljufivosti druge transakcije v verigi dobave pred transakcijo ali po njej, ki jo je izvršil ta davčni zavezanec in o kateri ni bil ali ni mogel biti seznanjen.

Ker gre po povedanem za izjemo od temeljnega načela skupnega sistema DDV ter načela nevtralnosti, ki ga pravica do odbitka sestavlja, mora davčni organ zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da gre za nedobrovernega davčnega zavezanca oz., da mu je mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil dobavitelj ali drug trgovec v dobavni verigi (glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Mahageben in David, točki 49 in 50).

V skladu s sodno prakso SEU bi se morali subjekti, ki sprejemajo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za utajo DDV ali druge goljufije, zanesti na zakonitost teh transakcij, ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV (glej zgoraj navedeno sodbo Kittel, točka 51). Prav tako ni v nasprotju s pravom Unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega lahko razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Iz sodne prakse SEU tudi izhaja, da so okoliščine, da je davčni zavezanec deloval v dobri veri, da je ravnal razumno, kolikor je bilo bilo v njegovi moči in da je njegovo sodelovanje pri goljufiji izključeno, pomembni dejavniki. Zato države članice v skladu s členom 273 Direktive 2006/112 (oz. členom 22(8) Šeste direktive), po kateri lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ne smejo preseči tega, kar je potrebno za dosego ciljev in jih torej ni mogoče uporabiti tako, da bi lahko sistematično izpodbijali pravico do odbitka DDV (glej sodbo v zadevi Dankowski C-438/09, točka 37 in že zgoraj navedeno sodbo Mahageben in David, točka 57).

Glede na povedano in ker SEU razlaga pravo EU in njihove sodbe veljajo „erga omnes“ in „ex tunc“, sodišče ugotavlja, da zavrnitev pravice do odbitka DDV obravnavanem primeru sloni na razlogih, ki niso relevantni, v posledici tega pa je relevantno vprašanje glede (ne)dobrovernosti tožnika ostalo nepopolno ugotovljeno. Ta okoliščina se v obravnavanem primeru s strani davčnega organa izkazuje zgolj na podlagi podatkov, ki jih je davčni organ pridobil pri izdajatelju računa, to je družbi A. d.o.o., za katero ugotavlja, da ni poslovno obstojala iz razlogov, ker ni razpolagala s poslovnimi prostori, ker ni opravljala nobenih poslovnih aktivnosti in ker ni imela nobenih listinskih dokazov za poslovanje s tožnikom. Enako ugotavlja tudi družbe C. d.o.o.. Glede na prakso SEU je treba Direktivo 2006/112 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni praksi, s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka DDV, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa za blago, to blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila DDV oz., ker razen računa nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so navedene okoliščine podane, čeprav so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji za uveljavljanje odbitka in davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na goljufijo na področju dejavnosti izdajatelja računov (glej zgoraj navedeno sodbo Mahageben in David, točka 66).

Davčni organ v okviru očitka o nedobrovernosti očita tožniku, da ni pojasnil osnovnih okoliščin, ki naj bi opredeljevale običajne pogoje za sklenitev relativno velikega obsega del z dobaviteljem oz. ugotavlja, da naj bi dobavitelj (izdajatelj spornih računov) v tem poslu celo sodeloval le kot posrednik, saj je izdajal račune podjetju C. d.o.o., ki naj bi bilo tudi slamnata družba ipd.. Ob tem davčni organ ugotavlja, da je pri obeh poslovnih subjektih bila odgovorna ista fizična oseba z imenom Rajšp in tožniku očita, da ni dokazal sodelovanja z njim in da slednji v postopku ni vedel ničesar povedati v zvezi s spornimi posli. Tožniku se razen očitkov na strani dobavitelja, ne očita konkretnih indicev, ki naj bi upravičeno kazali na nepravilnosti ali goljufijo na področju izdajatelja računov. Očitki, da gre za fiktivne posle, ker tožnik ni odgovoril kako in s kom je v konkretnem primeru kontaktiral, niti niso utemeljeni, saj tožnik ves čas postopka zatrjuje sodelovanje prav z osebo po imenu B.B., česar davčni organ ni raziskal, pa tudi sicer sami zase ti očitki ne kažejo tožnikove nedobrovernosti. Davčni organ sicer navaja neobičajno poslovno prakso tožnika in mu očita, da ni ravnal dovolj skrbno, ob tem pa davčni organ niti ne pojasni, v čem je poslovna praksa tožnika v primeru poslovanja z spornim dobaviteljem tako drugačna od običajne poslovne prakse, ki jo ima tožnik z družbami kot so D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.d., H. d.d., I. d.d., J. in K. d.o.o.. Zgolj na navedenih okoliščinah, ker naj bi izdajatelj računa ne mogel izvesti posla, tožnikovi dokumenti pa niso taki, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so te okoliščine podane, pa po mnenju sodišča ne zadošča. Tožniku mora davčni organ v zadevi, kot je obravnavana, ko so bile storitve nedvomno opravljene (davčni organ v tej zvezi ne poda dvomov), in ko naj bi bili izdani vsaj tudi formalno pravilni računi (davčni organ tožniku glede računov, razen tega, da se ne sklicujejo na izvirne dokumente, kot so dobavnice ipd., ne očita bistvenih pomanjkljivosti po ZDDV-1), za nepriznavanje odbitka DDV dokazati, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo.

V konkretnem primeru dobrovernost tožnika, na katero se tožnik sklicuje, z indici v nasprotno smer po mnenju sodišča ni omajana v zadostni meri v tem smislu, da bi mu v skladu s prakso SEU ne šel odbitek vstopnega DDV, okoliščina, ki jo je davčni organ ugotovil na strani dobavitelja pa ne more biti prevladujoči razlog za zaključek, da je tožnik vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerega namen je zloraba DDV. V ponovnem postopku pa bo prvostopenjski organ moral tudi natančneje opredeliti in pojasniti na kakšen način je tožnik posloval z drugimi subjekti, ki jih davčni organ navaja kot primere običajne dobre poslovne prakse tožnika in v čem je konkretno opustitev v odnosu do spornega dobavitelja, kar davčni organ tudi ni pojasnil. Vse ugotovljene okoliščine mora nato davčni organ v skladu s pravom EU in nacionalno zakonodajo (63. člen in 67. člen ZDDV-1) ponovno celovito oceniti.

Sklicevanje tožnika na poslovno oz. kapitalsko nepovezanost z izdajateljem spornih računov v smislu ZDDPO-2 in ZDoh-2 nima vpliva na konkretno odločitev, saj mu to davčni organ ne očita, zato se sodišče do teh navedb tožnika ni opredelilo. V obravnavanem primeru tudi ne gre za vprašanje uporabe 67.b člena ZDDV-1 oz. vprašanje solidarne odgovornosti tožnika in obvestitve davčnega organa o okoliščinah, zato se sodišče ne opredeljuje niti do tožnikovih navedb v zvezi s tem inštitutom in do vprašanja uporabe milejšega prava.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna, jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na odpravljena procesna dejanja in način obravnavane zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se v skladu drugo alinejo 3. člena Pravilnika tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 420,00 EUR.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.