Jedro

Pomanjkanje sredstev za izplačilo plač ni utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Kljub neutemeljenosti odpovednega razloga za tožnika ne velja odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal in ker ne more imeti dveh veljavnih pogodb o zaposlitvi. Glede na to, da neveljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal, je upravičen le do odškodnine v višini razlike med plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10.10.2005 in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odškodnino v višini razlike med plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 10.10.2005 in novo pogodbo o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti razlike do plačila, mu za celotno obdobje plača pripadajoče davke in prispevke ter mu povrne stroške postopka v znesku 963,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih številnih argumentov in predlaganih dokazov o resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga. Sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov ni sprejelo in ni obrazložilo, zakaj jih je večino zavrnilo. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi nejasni, sklicevanje na zadevo opr. št. Pdp 483/2005 pa ni utemeljeno, ker gre za drugačno situacijo. Materialno pravo glede utemeljenosti odpovednega razloga je napačno uporabljeno, saj v spornem primeru ni šlo za prenehanje potreb po tožnikovem delu, ampak za prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča prve stopnje sledi staremu ZDR in v njem opredeljenem institutu trajnih presežkov, kjer je dejansko šlo za prenehanje potreb po delu določenih delavcev. Sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) poslovni razlog opredeljuje drugače, to pa je sodišče prve stopnje spregledalo. Delodajalcu je omogočeno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ki se zaradi takih ali drugačnih razlogov ne more več izvrševati, ponuja pa tudi možnost ponudbe nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji. Nevzdržno bi namreč bilo od delodajalca zahtevati, da v primeru ekonomskih težav lahko delavce le odpusti, ne more pa jim ob odpovedi ponuditi v podpis novih pogodb o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji (z znižanimi plačami). Pred uveljavitvijo ZDR je bilo mogoče plače v primeru ekonomskih težav zakonito znižati, po uveljavitvi ZDR pa drugega načina, kot ga je ubrala tožena stranka, praktično ni (razen v primeru, če bi prišlo do sporazumne spremembe pogodbe o zaposlitvi). Obstajajo tudi drugi podobni primeri (npr. sprememba delovnega časa, sprememba kraja opravljanja dela), vsem pa je skupno to, da se delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne more več opravljati (v civilnem pravu poznan institut spremenjenih okoliščin, ko namena pogodbe ni mogoče več uresničevati). Sodišče prve stopnje ni dopustilo izvajati dokazov, s katerimi bi tožena stranka dokazala resnost in utemeljenost odpovedi, ker je menilo, da taka odpoved sploh ni možna. Tožena stranka ima sklenjeno z X. Slovenija d.o.o. pogodbo o partnerskem upravljanju bencinskega servisa in je odvisna od sredstev, ki ji jih X Slovenija d.o.o. nameni za izplačilo plač. Po Aneksu k pogodbi z dne 1.3.2006 je za plače prodajalcev priznan bistveno nižji znesek, kot po prejšnjem aneksu, zato tožena stranka plač iz pogodb o zaposlitvi ni zmožna več kriti. Aneks pa je morala podpisati, ker bi ji sicer partner pogodbo odpovedal. Tožena stranka je morala ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi z znižano plačo, ker bi sicer postala nesolventna. To bi lahko potrdil izvedenec finančne stroke. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnik soglašal z znižanjem plače po 1.1.2006 do ravni izhodiščne plače iz kolektivne pogodbe. Ob nastopu dela je o tem podpisal sporazum, zato je njegov zahtevek za plačilo razlike neutemeljen. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za spremembo nove podpisane pogodbe o zaposlitvi z dne 9.3.2006, zato predlaga, da Višje sodišče v Kopru (pravilno: Višje delovno in socialno sodišče) to pomanjkljivost odpravi in zahtevku tudi v tem delu ugodi oziroma da naloži sodišču prve stopnje, da o tem odloči. Nadalje navaja, da je bil ta zahtevek postavljen podredno, za primer, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v zvezi z veljavnostjo pogodbe o zaposlitvi z dne 10.10.2005. Meni, da ima pravico zahtevati izplačevanje plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ker je lahko le na ta način sanirana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega razloga.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku v celoti, zato bi moralo preostali del zavrniti. Zato je potrebno tožnikovo pritožbo šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sicer pa meni, da sodišče posameznih določb pogodbe o zaposlitvi ne more spreminjati ob tem, da tožnik ne zahteva razveljavitve nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, torej o obsegu sodnega varstva (pri čemer se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30.1.2007 oziroma pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 483/2005 z dne 26.1.2006), o utemeljenosti odpovednega razloga, o (ne)veljavnosti odpovedane in nove pogodbe o zaposlitvi in o odškodnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse za odločitev relevantne dokaze, saj o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP odloča samo. Vseh predlaganih dokazov sodišču ni treba izvajati, zlasti ne, če naj bi se z njimi dokazovala dejstva, ki za odločitev niso pomembna, pa tudi ne dokazov, ki naj bi (dodatno) dokazovali neko dejstvo, ki je dokazano z drugimi, že izvedenimi dokazi. Res pa bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo zavrniti in v sklepu (ali v obrazložitvi sodbe) navesti, zakaj jih je zavrnilo. Ker tega ni storilo, je citirano določbo ZPP prekršilo, vendar pa to na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivalo.

Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Tožniku je tožena stranka dne 9.3.2006 odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10.10.2005 na delovnem mestu prodajalec. Z odpovedjo mu je v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, ki je stranki sodišču sicer nista predložili, ni pa sporno, da je v novi pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal, spremenjena le določba o plači, ki je nižja, kot v odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo podpisal. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbe 3. odstavka 90. člena ZDR ter 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR, pa tudi na 4. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe 15/92). Dejstvo, da je nekoliko napačno citiralo besedilo 2. odstavka 88. člena ZDR, na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Pritožba ima prav, da novi ZDR za razliko od prej veljavnega, ki je trajno presežne delavce opredeljeval kot tiste, katerih delo ni več potrebno, s poslovnim razlogom opredeljuje okoliščine, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Te okoliščine oziroma razlogi so po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi na strani delodajalca. Iz take opredelitve, ki je skladna z opredelitvijo v citiranem mednarodnem aktu, da torej preneha potreba po opravljanju dela v dosedanji vsebini, organizacijski opredelitvi in zahtevnosti, ne izhaja, da bi lahko bil utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj in izključno le znižanje delavčeve plače. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 13/2007 z dne 18.12.2007. Pritožbeni ugovori, da je bila tožena stranka prisiljena znižati plače, ker ji pogodbeni partner X Slovenija d.o.o. ni bil pripravljen priznati višjega stroška dela, da delodajalca ni mogoče siliti k odpuščanju delavcev, če je možna ponudba zaposlitve pod spremenjenimi pogoji in da je toženi stranki grozila insolventnost, če bi izplačevala plače po prejšnjih pogodbah o zaposlitvi, niso relevantni in na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Pogodbeni odnosi tožene stranke s poslovnim partnerjem so stvar njunega razmerja, v katerega sta prostovoljno vstopila. Tožena stranka bi se morala zavedati, da je s prevzemom dela dejavnosti in s tem delavcev vstopila v pogodbena razmerja s prevzetimi delavci. Ti so sicer s toženo stranko sklenili nove pogodbe o zaposlitvi, za kar ni bilo potrebe, saj so pogodbene pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki jo jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, prešle na delodajalca prevzemnika po zakonu samem (1. odstavek 73. člena ZDR). Te pogodbene pravice in obveznosti strank niso vezale le eno leto, kot je razumeti pritožbena izvajanja, ampak vse dotlej, dokler pogodba o zaposlitvi velja oziroma dokler ni odpovedana pod pogoji, določenimi v ZDR. Teh zakonskih zavez s podpisom sporazuma o prevzemu ni mogoče izničiti, saj celo morebitna nova, manj ugodna pogodba o zaposlitvi, ki bi jo tožnik ob prevzemu podpisal, ne bi mogla imeti pravnih učinkov (tako je odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št.VIII Ips 559/2007 z dne 17.6.2008).

Pomanjkanje sredstev za izplačilo plač ne more biti utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil utemeljen. Pravilno je v nadaljevanju tudi razložilo, da zaradi neutemeljenega odpovednega razloga prejšnja, odpovedana pogodba o zaposlitvi ne „oživi“, saj je nova pogodba o zaposlitvi podpisana, dveh veljavnih pogodb o zaposlitvi pa delavec ne more imeti. Do ponovne uveljavitve „stare“ pogodbe o zaposlitvi bi lahko prišlo le v primeru, če bi tožnik izpodbijal veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Takega zahtevka pa ni postavil. Zato je tožniku utemeljeno prisodilo le odškodnino v višini razlike v plači, saj tožnik zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke trpi prikrajšanje v obliki izgube na zaslužku in v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke pa je treba najprej poudariti, da sodišče prve stopnje sicer v 2. točki izreka – ki sledi nespecificiranemu zahtevku – ni opredelilo obdobja, za katerega se odškodnina v višini razlike priznava, vendar pa je glede na določbo 1. odstavka 311. člena ZPP in dejstvo, da je prisodilo odškodnino v višini razlike do izplačane plače, lahko odločeno o odškodnini le v višini tiste razlike, ki je nastala do odločitve sodišča prve stopnje. Res pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik zahteval iz tega naslova več, zahteval pa je tudi ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 10.10.2005 še vedno velja; poleg tega je za primer, če temu delu zahtevka ne bi bilo ugodeno, podrejeno zahteval spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 9.3.2006 v delu, ki se nanaša na plačo. O teh zahtevkih sodišče prve stopnje ni odločilo (jih ni zavrnilo ali jim ugodilo), zato je potrebno pritožbo tožnika šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo odločiti o celotnem zahtevku, pri tem pa naj upošteva stališče, zavzeto v že citirani sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30.1.2007, da v primeru, ko delavec nove pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal, ni podlage za ugotovitev veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi in da ima delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delu, na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga le odškodninske zahtevke.